Jedro

Napačna je materialnopravna ocena prvostopnega sodišča, da naj bi imeli pravdni stranki na spornem zemljišču soposest. Ob prvostopnih ugotovitvah, da sta tožnika več let kosila in tudi drugače urejala sporni del zemljišča, ki leži ob njuni hiši, toženec soposeti ni mogel pridobiti, tudi če se upošteva, da je travo pred tem nekajkrat pokosil. Stranke pa so se tudi dogovorile, da travnika ne bodo kosile dokler ne bo "zadeva pravno urejena" (v upravnem postopku) in je toženec s sporno košnjo takšen dogovor kršil. Sporna košnja zato lahko pomeni le nedopusten poseg v posest tožnikov.

Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožnika nista izkazala ekonomskega interesa, ker jima z dejanjem toženca ni nastala nobena škoda. Ekonomski interes namreč ni le v neposredni finančni koristi, temveč je lahko tudi v izvrševanju dejanj, ki v medsebojnih razmerjih oz. v razmerju do tretjih izkazujejo voljo posestnika imeti stvar v dejanski oblasti in drugim preprečevati posege vanjo. Takšna dejanja pa so lahko tudi le v čiščenju in urejanju zemljišča ali le v preprečevanju drugim osebam, da bi ga obdelovale oziroma na kakršenkoli način posegale vanj. Razen tega je v motenjskih sporih ekonomski interes pomemben ob nadaljnjem pogoju, da zaradi posebej neizkazanega ekonomskega interesa tudi ni pravnega interesa za uveljavljani zahtevek. Tega pa ni, če stranka s sodnim varstvom, ki ga s tožbo terja, ne bi dosegla nobenega pravno legitimnega oz. pravno upravičenega cilja, torej če bi bilo možno njeno ravnanje označiti tudi kot zlorabo pravice do posestnega varstva. Čim pa je izkazan že pravni interes tožnikov, ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka iz razloga, ker naj ne bi bil podan ekonomski interes.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in predlog zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu upnika, da naj zaradi realizacije z odločbo upnika z dne 04.11.1996 odrejenih sanacijskih ukrepov zoper dolžnika s sklepom (izvršilnega oddelka) dovoli vstop v stanovanje dolžnikov v Ljubljani, XY ul. 11. Predlog upnika je zavrnilo, ker misli, da je izvršitev odločbe izdane v upravnem postopku, ki se ne tiče izpolnitve denarne obveznosti, temveč dosega dejanj, možna le v upravnem postopku.

Upnik izpodbija ta sklep, iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj pritožbeno sodišče sklep spremeni ali ga razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Predlog se ne tiče izvršitve upravne odločbe, temveč je potreben le sklep oz. odločba sodišča, da sme upnik vstopiti v stanovanje dolžnika zaradi kontrolnega inšpekcijskega pregleda in ugotovitve izvršitve odrejenih ukrepov po navedeni upravni odločbi, kot tudi za izvedbo odrejene dezinsekcije in dezinfekcije preko strokovno pooblaščene zdravstvene institucije v stanovanju dolžnikov.

Podlaga je v določilih Zakona o upravi (Ur. l. RS št. 67/94) in 36. členu Ustave RS, ker dolžnika ne dovolita upniku vstopa v stanovanje.

Predvsem je treba pojasniti, da je v določilu 36. člena Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica nedotakljivosti stanovanja.

Po tem določilu ustave nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Zmotno je v zvezi s tem določilom sklepanje pritožnika, da je omenjeno določilo ustave zadostna podlaga za odločitev sodišča v konkretnem primeru, da namreč na predlog upnika dovoli proti volji dolžnikov, vstop v njuno stanovanje, zaradi ugotovitve (preiskave) ali so bili izvršeni z odločbo upnika odrejeni sanacijski ukrepi in kot tudi izhaja iz predloga upnika, zaradi nadaljnjega ukrepanja upnika ter preprečitve zdravju škodljivih vplivov na sama dolžnika, ostale stanovalce in okolico. Pooblastilo za vstop v stanovanje zoper voljo stanovalcev mora biti dano z zakonom, s katerim mora biti točno opredeljen namen vstopa, predmet in obseg ogleda, kot so v ustavi in zakonu predvideni tudi primeri, ko lahko vstopajo upravni organi v stanovanje in opravljajo preiskavo brez sodne odločbe. Nobene take podlage pa ne vidi pritožbeno sodišče v Zakonu o upravi (Ur. l. RS, št. 67/94), na katerega se sicer posplošeno sklicuje upnik, zlasti ne v določilih členov 91 in 92 tega zakona, s katerimi je po mnenju pritožbenega sodišča nasprotno izvzeta možnost pregleda stanovanja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva na podlagi odločbe pristojnega sodišča, ker je mogoče v primerih ko zavezanec temu nasprotuje, na podlagi odločbe pristojnega sodišča opraviti zaradi inšpekcijskega nadzora le pregled posameznih prostorov v stanovanju, v katerih zavezanec opravlja obrtno in drugo dovoljeno dejavnost (2. odst. 92. čl. Zakona o upravi), kar pa niso okoliščine obravnavanega primera kot jih sicer upnik navaja v predlogu.

Iz predloga upnika (predlagatelja) zoper dolžnika (zavezanca), ki je bil naslovljen na izvršilni oddelek sodišča splošne pristojnosti, je tudi po mnenju sodišča druge stopnje predvsem mogoče le sklepati, da je predlagana sodna izvršitev odločbe izdane v upravnem postopku s prisilnimi sredstvi izvršbe (na podlagi določil Zakona o izvršilnem postopku), s katerimi sicer ni izključena možnost vstopa v stanovanje proti volji dolžnika, če so za to podani zakonski pogoji, vendar kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, za tako izvršbo sodišče ni pristojno, niti pri tem ne vztraja predlagatelj (upnik), ki bo moral, kot kaže, uporabiti druga zakonita sredstva, da bo v javnem interesu s prisilnimi sredstvi uveljavljeno to, kar mu nalaga Zakon o sanitarni inšpekciji oziroma drugi predpisi v mejah njegove pristojnosti. Na podlagi ugotovitve, da v tem primeru izvršba ni dovoljena in za sojenje oziroma odločanje sodišča niso pristojna, pa tudi ni podlage za zavrnitev predloga upnika, temveč bi ga moralo že sodišče prve stopnje zavreči predvsem iz teh razlogov. Sodišče mora namreč med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (določilo prvega odst. 16. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ga je treba uporabiti tudi v drugih, nepravdnih postopkih) in če ugotovi, da v konkretnem primeru, na podlagi navedb predlagatelja sodna pot ni dopustna, se izreči za nepristojno ter zavreči predlog (na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 16. člena ZPP tudi v izvršilnem in drugih nepravdnih postopkih). Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje napačno uporabilo omenjene procesne določbe s tem, ko je zavrnilo predlog upnika, ker bi ga moralo tudi iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu, zavreči (na podlagi določila 14. člena Zakona o izvršilnem postopku). Ob reševanju pritožbe je moralo zato drugostopno sodišče, po uradni dolžnosti, iz že navedenih razlogov, sklep spremeniti tako, da je zaradi nedopustnosti sodne poti, predlog upnika zavrglo (3. točka drugega odst. 354. člena ZPP in 3. točka 380. člena ZPP), ker tega ni storilo, kot je bilo obrazloženo, že sodišče prve stopnje.