Jedro

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Glede na obseg prikrajšanj, ki jih je utrpel in jih še trpi tožnik, njegove škode po obsegu ni mogoče uvrstiti v kategorijo velikih škod, ki terjajo visoko zadoščenje. Bistveni del okrnitve tožnikove telesne integritete se po ugotovitvah nižjih stopenj nanaša na zlom treh reber na levi strani z manjšim pleuralnim izlivom, kar je imelo za posledico najbolj opazen del telesnih bolečin in nevšečnosti ter trajno prikrajšavo na telesnih zmogljivostih, zaradi česar tožnik duševno trpi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tožnikova pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje v celoti zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi tudi v preostalem zavrnilnem delu.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v skupnem znesku 1.420.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za nepremoženjsko škodo od zneska 1.350.000,00 SIT od 6.5.1993 dalje, za premoženjsko škodo v znesku 70.000,00 SIT pa od 31.8.1990 dalje do plačila. Naložilo ji je tudi, da mora povrniti tožnikove pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede zneska 70.000,00 SIT (premoženjska škoda) z zakonitimi zamudnimi obrestmi in glede izreka o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi tožeče stranke, ki jo je vložila proti odločitvi o višini nepremoženjske škode, pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora poleg dosojene odškodnine v znesku 1.350.000,00 SIT, plačati tožniku še 700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.5.1993 dalje do plačila.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper drugostopno odločitev o zvišanju odškodnine, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo pritožba tožeče stranke v celoti zavrnjena. Že s sodbo sodišča prve stopnje je tožniku bila prisojena več kot pravična odškodnina. Proti višini te odškodnine se tožena stranka ni pritožila. Valorizacija na drugi stopnji dosojene odškodnine pokaže, da bi tožnik za poškodbe, ki so daleč od hujših, prejel kar približno 3,5 milijona SIT, kar je preveč. Takšna odškodnina je izven konteksta slovenskih sodnih odškodnin v podobnih primerih.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Glede na obseg prikrajšanj, ki jih je utrpel in jih še trpi tožnik, njegove škode po obsegu ni mogoče uvrstiti v kategorijo velikih škod, ki terjajo visoko zadoščenje. Bistveni del okrnitve tožnikove telesne integritete se po ugotovitvah nižjih stopenj nanaša na zlom treh reber na levi strani z manjšim pleuralnim izlivom, kar je imelo za posledico najbolj opazen del telesnih bolečin in nevšečnosti ter trajno prikrajšavo na telesnih zmogljivostih, zaradi česar tožnik duševno trpi. V tem obsegu sta revizijsko izpodbijani le odškodninski postavki, nanašajoči se na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in na strah. Dejanska podlaga, ugotovljena na nižjih stopnjah, res ne omogoča zviševanja odškodnin iz tega naslova (od 700.000,00 SIT za zmanjšanje življenjskih aktivnosti na 1.300.000,00 SIT in od 150.000,00 SIT za strah na 250.000,00 SIT). Starost tožnika (43 let) in po izvedencu v odstotkih ocenjeno zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo, ko je iz navedenih naslovov odmerjalo odškodnino. Duševne bolečine tožnika se po teh ugotovitvah nanašajo le na delno omejeno športno aktivnost in na zadihanost ob fizičnih naporih, kar velja tudi za tožnikovo poklicno delo. Ugotovljenega stanja seveda ni mogoče bagatelizirati, vendar pa mora pri odmeri odškodnin priti do izraza primerjava z drugimi podobnimi primeri. Ta pa pokaže, da je na prvi stopnji dosojena odškodnina z njimi usklajena. To velja tudi za strah. Trenutki intenzivnega strahu pred pričakovanjem frontalnega trčenja so v tožnikovi psihi pustili posledice, vendar pa je na prvi stopnji dosojena odškodnina iz tega naslova (upoštevaje strah zaradi izida zdravljenja) v znesku 150.000,00 SIT povsem primerna. Pri tem je primerjava s škodnimi primeri, kjer so prikrajšanja približno enaka, ob dolžni individualizaciji napravljena z metodo preračuna vrednosti na čas sojenja.

Revizijsko sodišče je po povedanem sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo (1. odstavek 395. člena ZPP), da je pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, s katero je tožniku iz naslova nepremoženjske škode bil dosojen znesek 1.350.000,00 SIT, zavrnilo tudi v preostalem delu. Revizijski uspeh narekuje tudi ustrezno odločitev o pravdnih stroških (166. člen ZPP). Ker pa je sodba sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških s sklepom pritožbenega sodišča o delni razveljavitvi njenega izreka že razveljavljena, je bilo odločeno, da se odločitev o stroških revizijskega postopka (upoštevaje tudi stroške odgovora na revizijo) pridrži za končno odločitev.

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).