Jedro

Tisti, ki zahteva razveljavitev oporoke, mora trditi in dokazati, da je bil oporočitelj v trenutku sestave oporoke nerazsoden oziroma ni bil sposoben za razsojanje – se ni zavedal pomena svojih dejanj oziroma dejanj ni imel v svoji oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in popravnim sklepom z dne 6. 1. 2015) dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 17. 10. 2014 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se je glasil na razveljavitev dveh oporok pokojnega P., roj. 000, umrlega 000, sestavljenih 19. 5. 1995 in 15. 5. 2006, zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvi toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 2.918,24 EUR, drugi in tretji tožni stranki pa v višini 2.735,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe (ne pa tudi zoper popravni sklep) se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo po opravljeni pritožbeni obravnavi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovnimi posledicami. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo razpiše glavno obravnavo in na njej postavi drugega izvedenca psihiatrične stroke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. Pritožnica navaja, da je pokojni sporni oporoki napisal kot posledico duševne bolezni, za katero je bolehal desetletja, in z njima zapustil premoženje tujim ljudem. V času pisanja oporok zaradi duševne bolezni ni imel v oblasti svojih ravnanj in ni bil sposoben razsojanja. Bil je v stanju evforije. Zdravstveno stanje se je pokojnemu slabšalo in je bilo v letu 2006, v času pisanja druge oporoke, še slabše kot pri pisanju prve oporoke. Tožeča stranka je kot sorodnik za pokojnega dejansko skrbela in mu nudila pomoč, še posebej prvi tožnik. Strinjajo se z ugotovitvijo izvedenca, da je pokojni bolehal za shizoafektivno motnjo, za katero so značilna obdobja maničnega in depresivnega razpoloženja z vmesnimi obdobji, ko je bil v remisiji in kolikor toliko urejen. Izvedenec je potrdil navedbe tožeče stranke, da je za navedeno duševno boleznijo zbolel že pred desetletji. Navaja, da je izvedenec pri izdelavi mnenja upošteval zgolj medicinsko dokumentacijo, ne pa drugih podatkov, ki so mu bili v sodnem spisu na razpolago. Pri izdelavi bi moral preštudirati cel spis, izjave zaslišanih prič in strank. Izvedenskemu mnenju odreka strokovnost. Izvedenec trdi, da je bil pokojni v času pisanja obeh oporok sposoben razumeti pomen svojega ravnanja. Izvedenec pokojnika ni mogel pregledati in z njim ni mogel biti v stiku. Če izvedenec meni, da je bil pacient v nekem trenutku priseben, lahko poda le mnenje, da iz razpoložljive dokumentacije ni zanesljivih znakov, da pacient ne bi bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj. Nasprotna trditev, da je bil ob pisanju obeh oporok gotovo sposoben razumeti pomen svojih dejanj, ni mogoča. Izvedensko mnenje je tudi samo s seboj v nasprotju: pokojni je bil gotovo sposoben razumeti pomen svojih ravnanj ob pisanju obeh oporok, hkrati pa je vprašljivo, če je pokojni vedno poiskal zdravniško pomoč, ko jo je potreboval. Izvedenec nasprotij v zaslišanju ni odpravil. Nejasno je, ali se je pokojni podvrgel zdravljenju tako kot je bilo potrebno. Dejstvo, da ni bil hospitaliziran in da ni podatkov o njegovem zdravljenju v določenem obdobju, še ne pomeni, da se je v tem času nahajal v obdobju remisije oziroma v fazi, v kateri je obvladoval svoje ravnanje. Izvedenec ni upošteval pripomb tožeče stranke, pa tudi ne izpovedb prič in strank, iz katerih izhaja, da je bilo pokojnikovo vedenje pogosto skrajno nenavadno, neobičajno in mestoma moteče za okolico. Navedena ravnanja so bila nedvomno posledica duševne bolezni. Pritožniki se strinjajo z ugotovitvijo izvedenca, da pokojni ni redno jemal terapije, zaradi česar je prihajalo do ponovitev bolezni. Izvedenec je povedal, da bi bila bistveno večja verjetnost, da bi bil pokojni ves čas v redu, če bi redno jemal terapije, pa tega očitno ni počel. Priče so potrdile, da je bil pokojni duševni bolnik z različnimi fazami bolezni. Tožeča stranka predlaga, da sodišče postavi drugega izvedenca psihiatrične stroke. Upoštevati je treba, da je pokojni zaradi svoje inteligentnosti (ki ni v vzročni zvezi z razsodnostjo) znal narediti vtis, da je razsoden. Potrdilo njegove psihiatrinje z dne 15. 5. 2006 tako ne predstavlja nobenega zanesljivega dokaza, da je bil pokojni tedaj zares razsoden.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanj: ZD) v 1. odst. 59. člena določa, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star 15 let ali ni bil sposoben za razsojanje (2. odst. 59. člena ZD). V takšnem primeru lahko oseba, ki ima pravni interes, zahteva razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti (1. odst. 61. člena ZD). Oporočna sposobnost oziroma sposobnost za razsojanje se (tako kot poslovna sposobnost, procesna sposobnost) domneva. Tisti, ki zahteva razveljavitev oporoke, mora trditi in dokazati, da je bil oporočitelj v trenutku sestave oporoke nerazsoden oziroma ni bil sposoben za razsojanje – se ni zavedal pomena svojih dejanj oziroma dejanj ni imel v svoji oblasti.(1)

6. Pritožniki s tožbo uveljavljajo razveljavitev dveh lastnoročnih oporok pokojnega P. iz razloga nerazsodnosti. Pokojni naj bi bil v času pisanja oporok duševno bolan in tako nesposoben za razsojanje. Z oporoko z dne 19. 5. 1995 (v nadaljevanju: prva oporoka) je pokojni dve nepremičnini, vse premičnine in vrednostne papirje pri N. zapustil drugi in tretji toženi stranki. Z oporoko z dne 15. 5. 2006 (v nadaljevanju: druga oporoka) je isti nepremičnini in vse premičnine zapustil prvi toženi stranki. Trditveno in dokazno breme pokojnikove nesposobnosti za razsojanje je bilo tako na strani tožeče stranke.

7. Pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, da je pokojni trpel za shizoafektivno motnjo, za katero so značilna obdobja maničnega in depresivnega razpoloženja z vmesnimi obdobji, ko je bil zapustnik v remisiji, evtimen in dovolj urejen. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ni potrebna, saj sta mnenje in izpovedba izvedenca popolna in strokovna. Izvedenec je ob zaslišanju izpovedal, da je pregledal celoten spis, navedbe in izpovedbe strank ter prič in si na tej podlagi ustvaril sliko o osebnostnih karakteristikah pokojnega. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se dinamika poteka duševne bolezni pokojnika sklada z izpovedbami drugih zaslišanih prič in tožnikov. Mnenje in izpovedbo izvedenca - da je bil pokojni v času pisanja obeh oporok razsoden - je treba obravnavati v drugačni luči, kot jo vidijo pritožniki. Izvedenec je ves čas izhajal iz stališča, da iz medicinske dokumentacije in izpovedb prič ne izhaja, da pokojni v času pisanja prve in druge oporoke ne bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj. Navedeno pa je vodilo k zaključku, da je bil pokojni takrat sposoben razumeti pomen svojih dejanj. Pritožbeno sodišče opozarja, da v pravdnem postopku ugotavlja dejstva sodišče. Izvedenec sodišču nudi le strokovno pomoč. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče zaključiti, da je bil pokojni v trenutku pisanja tako prve kot tudi druge oporoke nerazsoden.

8. Pritožniki sicer pravilno opozarjajo, da se pokojni ni ves čas (pravilno) zdravil; to je potrdil tudi izvedenec. Toda posledica njegovega nezdravljenja so lahko bili pogostejši pojavi duševne bolezni v evforičnem oz. depresivnem stanju ali daljša obdobja takšnega stanja v primerjavi z intenzivnostjo in trajanjem izbruhov bolezni v primeru, da bi ves čas redno jemal zdravila. Faze bolezni se v nobenem primeru niso menjale dnevno. Slednje pa ne spremeni dejstva, da je bil pokojni v vmesnem obdobju evtimen, urejen in brez posebnosti oziroma z blagim poslabšanjem, ki ni imelo vpliva na njegovo sposobnost razumeti pomena svojih dejanj.

1. Pritožba pravilno izpostavlja, da je duševna bolezen pokojnika s časom napredovala. Tako so izpovedale vse priče in postavljeni izvedenec. Vendar pritožba pri tem spregleda naravo shizoafektivne motnje, za katero je trpel pokojni. Ne glede na stopnjevanje duševne bolezni je bil pokojni v vmesnih obdobjih urejen in sposoben razumeti pomen svojih dejanj. O tem so skladno izpovedovale vse priče, izvedenec pa je slednje potrdil v izvedenskem mnenju in ob svojem zaslišanju. Resda so priče obnašanje pokojnika mestoma označile za čudno tudi v obdobju, ko njegova bolezen ni bila izrazita, torej ko se glede na medicinsko dokumentacijo ni nahajal v manični oziroma evforični fazi ali v fazi hude depresije. Njihova interpretacija o čudnem obnašanju je bila na tem mestu rezultat subjektivnega prepričanja, da pokojni ni ravnal skladno s pričakovanimi družbenimi navadami povprečnega človeka. Za takšno obnašanje pa ne moremo trditi, da je rezultat duševne bolezni, ampak subjektivne ocene posameznikov.

2. Pritožniki ne uspejo ovreči domneve o pokojnikovi razsodnosti, ki jo potrjuje tudi potrdilo njegove psihiatrinje z dne 15. 5. 2006. Ni okoliščin, ki bi omogočale zaključek o obstoju nasprotnega. Tožeča stranka niti v vlogah niti v pritožbi ni postavila trditev, da naj bi pokojni nekaj dni pred zapisom druge oporoke (15. 5. 2006) poskusil storiti samomor. Sicer pa tudi na podlagi ustnega mnenja izvedenca ni možen avtomatičen zaključek, da je vsaka samomorilna oseba duševno bolna oz. nesposobna razumnega razmišljanja. Prvo sodišče je na podlagi mnenja izvedenca in izpovedb prič ugotovilo, da je bil pokojni v obdobju druge oporoke v vmesni evtimni fazi. Na premišljenost ravnanja kaže obisk pri notarju, odvetniku, kjer je opravil preverbe glede overitve, hranjenja oporoke, obenem pa je pri lečeči psihiatrinji pridobil zdravniško mnenje, da nima znakov bolezni in je opravilno sposoben. Pritožbeno sodišče tako ne najde razlogov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost zdravniškega potrdila z dne 15. 5. 2006, zato v celoti sprejema logično in življenjsko prepričljivo dokazno oceno prvega sodišča. 3. Pravno nepomembna za odločitev v zadevi se izkažejo pritožbena zatrjevanja, da so tožniki kot sorodniki za pokojnega dejansko skrbeli in mu nudili pomoč, še posebej prvi tožnik. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa je pravno povsem nepomembno tudi vprašanje, v kakšnem razmerju do pokojnika so oporočni dediči. 4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoč zaključek o pokojnikovi nerazsodnosti v času sestave obeh oporok. Ob pomanjkanju nasprotnih dokazov ter izpostavljenem trditvenem in dokaznem bremenu tako obvelja domneva iz ZD, da je bil pokojni v času sestave oporok razsoden.

5. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo obstoja razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdilo (1. odst. 353. člena ZPP).

6. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Glej Dedno pravo, Zupančič, Žnidaršič Skubic, Ljubljana 2009, str. 115-117.