Jedro

Očitkov z žaljivo vsebino nepregledno velikih skupin ljudi pravno ni mogoče šteti za razžalitev ali kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime vseh članov skupine oziroma vsakega člana posebej.

V konkretni kazenski zadevi ne gre za tako veliko skupnost, saj so posamezniki „svetniki stranke ...“ povsem jasno individualno določeni in so se kot taki v spornem zapisu tudi prepoznali.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil P.R. spoznan za krivega storitve osmih kaznivih dejanj obrekovanja po drugem in prvem odstavku 170. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za vsako kaznivo dejanje določena kazen dva meseca zapora, nakar mu je bila po določilih o steku določena enotna kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, na podlagi 179. člena KZ pa je odločilo še, da se izvleček sodbe po pravnomočnosti na stroške obdolženca objavi v glasilu „T.“ na strani, kjer je bil v glasilu št. ... objavljen članek „Dragi uživalci T." Pritožbi zagovornikov obtoženca je deloma ugodilo Višje sodišče v Ljubljani in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu v okviru pogojne obsodbe za vsako od kaznivih dejanj določeno kazen znižalo na en mesec zapora, nakar mu je na podlagi določil o steku določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, sicer je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v izjavi na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena. Kršitev kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kjer se vložnik sklicuje na zahtevo za izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje z dne 9.1.2008, ni podana. Iz zahteve je namreč razvidno, da je bil uveljavljen izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, uveljavljana kršitev pa bi lahko bila podana le, če bi na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov od 1. do 5. točke 39. člena tega zakona. Sicer pa tudi kršitve postopka iz 6. točke 39. člena ne more biti, saj izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen v okoliščinah, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost, poleg tega pa obsojenec tudi ni izkazal, da bi zatrjevani razlogi (ki sicer niso niti vsebinsko ustrezno obrazloženi) nastali šele po začetku glavne obravnave. Prav tako pa tudi ne drži zahteva v delu, kjer uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila podana nasprotja med izrekom in razlogi sodbe o odločilnih dejstvih. V opisu dejanja pod točko 1 so namreč v nasprotju z zatrjevanji zahteve imena zasebnih tožilcev navedena. Tudi kršitve Kazenskega zakonika, ki jo v sklepnem delu uveljavljalo vložniki in v katerem ugotavljajo, da oškodovanci niso poimensko navedeni, obsojenec pa tudi ne bi mogel hkrati izpolniti znakov osmih kaznivih dejanj, kot to izhaja iz izreka sodbe, ni. S sodbo je namreč upoštevano v praksi trdno uveljavljano stališče, da je v primeru kaznivih dejanj, ki prizadenejo osebne vrednote, z eno izjavo storjeno toliko kaznivih dejanj, kolikor je prizadetih posameznikov. Obe sodbi pa imata tudi zadostne razloge za pravno pravilno stališče, da za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime ni nujno, da je prizadeta oseba navedena z imenom in priimkom, zadošča, da je prepoznavna v določenem okolju, kjer nastanejo posledice za njeno čast in dobro ime.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Navedeno pomeni, da v tej fazi postopka ni presoje po uradni dolžnosti, kakor velja to za pritožbeni postopek, oziroma da Vrhovno sodišče samo ne more poseči v odločbo tudi ob očitnih kršitvah procesnega in materialnega zakona, če te niso uveljavljane z zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Čeprav zagovorniki uvodoma navajajo le kršitve določb kazenskega postopka, iz obrazložitve izhajajo očitki kršitve določb tako procesnega, kakor tudi materialnega kazenskega zakona.

a) uveljavljane procesne kršitve v zahtevi so: - kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, obsojenec pa je njeno izločitev zahteval takoj, ko je izvedel za razlog pristranskosti (9.1.2008); kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz opisa dejanja pod točko 1 ne izhajajo imena zasebnih tožilcev S., H., Z., K.S., Z., M., B. in A.M., obrazložitev pa vse te osebe poimenuje; b) v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona: - obdolženec ni mogel izpolniti zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, saj v izreku niso poimensko navedeni oškodovanci (razen A.M.); - obsojenec z enim ravnanjem ni mogel hkrati izpolniti znakov osmih kaznivih dejanj, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Ad a/1

7. Kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavljajo zagovorniki v zahtevi, je podana le tedaj, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (iz 1. do 5. točke 39. člena). V konkretnem primeru ni nikakršnega podatka, ki bi kazal na to, da bi pri sodnici – predsednici senata, katere izločitev so zagovorniki zahtevali, bil podan kateri izmed teh izključitvenih razlogov, niti jih zagovorniki v zahtevi ne zatrjujejo. Njeno izločitev so zahtevali le iz razloga po 6. točki 39. člena, torej iz razloga, ker so podvomili v sodničino nepristranskost. Navedeno pomeni, da uveljavljana kršitev ne bi bila podana tudi v primeru, kolikor bi bila ta nepristranskost pri sodnici ugotovljena. V tem primeru bi lahko govorili le o kršitvi drugega odstavka 371. člena ZKP (bi torej lahko šlo za relativno bistveno kršitev, ne pa absolutno kršitev kazenskega postopka). Vendar pa tudi ta kršitev ni podana. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP sme namreč stranka zahtevati izločitev sodnika zaradi dvoma v njegovo nepristranskost med glavno obravnavo le tedaj, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Izločitev sme zahtevati do konca glavne obravnave.

8. V konkretni kazenski zadevi, kot je razvidno iz podatkov v spisu, je bila glavna obravnava že zaključena, in sicer dne 8.1.2008, razglasitev sodbe pa je bila napovedana za dne 10.1.2008 (ko je bila sodba tudi razglašena). Zahtevo za izločitev je obramba podala dne 9.1.2008, torej po koncu glavne obravnave. V tej fazi postopka pa stranke po citirani določbi ZKP nimajo več pravice zahtevati izločitve sodnika oziroma so v tej svoji pravici prekludirane. Ob navedenem Vrhovno sodišče ni moglo vsebinsko presojati pristranskosti oziroma nepristranskosti sodnice, še manj vpliv eventualne pristranskosti na zakonitost in pravilnost sodbe.

Ad a/2

9. Z izpodbijano pravnomočno sodbo odločbo je bil P.R. med drugim spoznan za krivega, da je v občinskem glasilu T. napisal, da je „za občinsko upravo in župana konec lepega takrat, ko se svetniki ... vrnejo s počitnic in pričnejo z rovarjenjem in povzročanjem škode v občini. Samo v zadnjih dveh tednih so povzročili neprecenljivo škodo...“ in „korupcije, lumparije in kraje so njihova poslastica.... uživajte...“, s čimer je škodoval časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev B.S., A.H., Z.B., Z.S., B.K., D.Z. in J.M., sicer občinskih svetnikov v Občinskem svetu Občine T. Da so se te osebe čutile razžaljene, pa ugotavlja sodišče tudi v obrazložitvi sodbe.

10. Zatrjevanega nasprotja, da v izreku sodbe naj ne bi bilo imen oškodovancev, sodišče pa te osebe poimensko ugotavlja, torej ni, saj so oškodovanci navedeni tako v izreku kot v obrazložitvi. Neutemeljena pa je tudi trditev zagovornikov v zahtevi, da naj bi izrek vseboval očitek, da so vsi zasebni tožilci člani stranke ..., medtem ko iz obrazložitev izhaja, da temu ni tako. Sodišče namreč ugotavlja, da so bili oškodovanci izvoljeni v Občinski svet Občine T. na listi ..., drugačna trditev (torej o članstvu v ...) pa ne izhaja ne iz izreka in ne iz obrazložitve.

Ad b/1

11. Po mnenju obrambe obsojenec z dejanjem, kot je opisano, ne bi mogel storiti kaznivih dejanj obrekovanja po drugem in prvem odstavku 170. člena KZ, saj oškodovanci niso individualno določeni, temveč se je očitek nanašal le na „občinske svetnike stranke ...“. Z očitano kršitvijo zakona vložniki ne morejo uspeti. Nobenega dvoma sicer ni, da očitkov z žaljivo vsebino nepregledno velikih skupin ljudi pravno ni mogoče šteti za razžalitev ali kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime vseh članov oziroma vsakega člana posebej. Z večanjem kolektiva, na katerega se sporne izjave nanašajo, se namreč slabi potencialna razžaljenost članov tega kolektiva in z njo potencialna protipravnost razžalitve posameznikov. Sporna izjava o velikih skupnostih je tako po svoji naravi presplošna, da bi lahko bila osebna in s tem posegla v objektivno, predvsem pa subjektivno čast posameznika. V konkretni kazenski zadevi pa ne gre za tako veliko skupnost, temveč so posamezniki „svetniki ...“ povsem jasno individualno določeni in so se kot taki v spornem zapisu tudi prepoznali. Glede na navedeno očitana kršitev zakona v škodo obsojenca ni podana (v konkretni kazenski zadevi so sicer očitki v zasebni tožbi tako splošnega značaja, da jih je nemogoče dokazovati, zaradi česar kvalifikacija obsojenčevih ravnanj po 170. členu ni pravilna, lahko bi šlo le za kazniva dejanja razžalitve po 169. členu KZ, kolikor kaznivost zanjo ne bi bila izključena po tretjem odstavku tega člena, vendar pa zagovorniki tega v zahtevi ne problematizirajo).

Ad b/2

12. Sodišče s tem, ko je obsojenca spoznalo za krivega storitve osmih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, tudi ni kršilo kazenskega zakona v njegovo škodo. Obsojenec je namreč s svojim (enkratnim) ravnanjem povzročil osem posledic, to je razžaljenost in prizadetost vseh osmih oškodovancev oziroma gre za primer idealnega steka (storilec z enim dejanjem povzroči več posledic).

13. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 22. členom ZKP.