Jedro

Tožnikov položaj po izselitvi imetnika stanovanjske pravice res ni dobil formalne podlage z odločbo o dodelitvi stanovanja, vendar pa takšno deklaratorno odločbo nadomešča ugotovitev iz izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje (kot rešitev predhodnega vprašanja) o dejanskem razmerju oziroma o tožnikovem dejanskem položaju, zaradi česar ga je po določilih ZSR moč šteti za imetnika stanovanjske pravice. Ob taki podlagi je materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje o tožnikovem izpolnjevanju pogojev za odkup stanovanja po zgoraj citiranima določiloma SZ in Uredbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožnikom prodajno pogodbo, katere predmet je trosobno stanovanje v stanovanjskem objektu... , s površino 61,84 m2, za ceno 640.475,40 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. V reviziji navaja, da je tožnikov oče že v letu 1982 izgubil stanovanjsko pravico z izselitvijo iz stanovanja. Tožnik, ki je še naprej ostal v stanovanju, je obdržal le pravico uporabe stanovanja, za pridobitev stanovanjske pravice pa bi moral po določilih 18. člena in 20. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih predlagati stanodajalcu, da se ga določi za imetnika stanovanjske pravice, oziroma bi si lahko stanovanjsko pravico izposloval. Ni bistveno, ali je tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona izpolnjeval pogoje za pridobitev stanovanjske pravice, temveč, da je nikoli ni pridobil. Začetek postopka za določitev imetnika stanovanjske pravice je bil po Zakonu o stanovanjskih razmerjih na strani uporabnikov stanovanj in zgolj podredno na strani stanodajalcev. Ne drži ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik stanovanjsko pravico nasledil. Zahteve za odkup ni vložil tožnik, pač pa njegov oče, ki je stanovanjsko pravico izgubil. Tožena stranka je postopek v zvezi z zahtevo za odkup vodila z očetom tožnika.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je hkrati tudi predmet toženkine revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Podlaga odločitvam sodišč druge in prve stopnje o tožbenem zahtevku na sklenitev prodajne pogodbe po 117. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94), v zvezi s 1. odstavkom 2. člena Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 61/92), je bila rešitev predhodnega vprašanja (12. člen ZPP), ali ima tožnik pravni položaj iz katerega lahko izvaja pravico do odkupa stanovanja po določilih SZ in Uredbe.

Pri tem sta sodišči ugotovili, da je tožnik po izselitvi svojega očeta - bivšega imetnika stanovanjske pravice, v skladu z 2. odstavkom 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), obdržal pravico uporabljati stanovanje, saj je z njim živel več kot dve leti, preden se je oče izselil in da tožena stranka - stanodajalec ni ukrepala v skladu s 5. odstavkom 18. člena in 3. odstavkom 19. člena ZSR in v roku dveh let od izselitve imetnika stanovanjske pravice zahtevala tožnikovo izselitev, če je menila, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev stanovanjske pravice. Pravilno je zato stališče izpodbijanih sodb, da je tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona izpolnjeval vse pogoje za pridobitev stanovanjske pravice. Kot je razvidno iz revizije, tožena stranka takšno stališče sprejema. Ob tem pa se tudi njen revizijski ugovor, da tožnik nikoli ni izposloval oziroma pridobil stanovanjsko pravico, izkaže kot neutemeljen. Tožnikov položaj po izselitvi imetnika stanovanjske pravice res ni dobil formalne podlage z odločbo o dodelitvi stanovanja, vendar pa takšno deklaratorno odločbo nadomešča ugotovitev iz izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje (kot rešitev predhodnega vprašanja) o dejanskem razmerju oziroma o tožnikovem dejanskem položaju, zaradi česar ga je po določilih ZSR moč šteti za imetnika stanovanjske pravice. Ob taki podlagi je materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje o tožnikovem izpolnjevanju pogojev za odkup stanovanja po zgoraj citiranima določiloma SZ in Uredbe.

Tudi revizijske graje, da zahteve za odkup stanovanja ni vložil tožnik, ni mogoče upoštevati. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, iz zahteve za odkup z dne 21.6.1993 vsebinsko izhaja, da stanovanje dejansko odkupuje tožnik. To še posebej velja ob upoštevanju izjave bivšega imetnika stanovanjske pravice k zahtevi, da v stanovanju ne stanuje več in, da ga odkupuje njegov sin. Vsekakor pa je bila vprašljivost popolnosti zahteve z dne 21.6.1993 sanirana s tožbo in njeno vročitvijo toženi stranki, oboje v okviru roka iz 123. člena SZ v zvezi s 3. odstavkom 2. člena Uredbe.

Glede na navedeno in po ugotovitvi, da tudi pri določitvi kupnine za sporno stanovanje materialno pravo ni bilo kršeno, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).