Jedro

Tožniku z izpodbijano odločbo sicer (še) ni bilo naloženo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo, naloženo pa mu je bilo, da vrne listino - dovoljenje za stalno prebivanje, kar bi posledično pomenilo, da biva v Republiki Sloveniji nezakonito. Sicer do dokončne odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje tujec sme ostati v državi, z izdajo začasne odredbe (če so seveda za to izpolnjeni pogoji po 32. členu ZUS-1) pa se to obdobje raztegne do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj je učinkovanje izpodbijane odločbe in izvršitev odločitve, izdane na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 o vrnitvi dovoljenja za prebivanje, odložena.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-29/2006/65 (1314-05) z dne 8. 11. 2017 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je bilo odločeno, da se razveljavi dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-29/2006, izdano tožniku dne 22. 11. 2006 pri Ministrstvu za notranje zadeve RS (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bila tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnjena. Tožnik mora v roku 8 dni od vročitve te odločbe Upravni enoti Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, izdano v obliki samostojne listine s serijsko številko ... (3. točka izreka).

2. Tožnik je zoper zgoraj navedeni akt vložil tožbo v upravnem sporu, nato pa še zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da bo v primeru izvršitve izpodbijane odločbe poseženo v ustavne pravice ter temeljne človekove pravice in svoboščine tožnika in njegovih otrok in sicer A.A., roj. ...,B.B., roj. ..., C.C., roj. ..., D.D., roj. ..., E.E. roj. ..., F.F., roj. ... in G.G., roj. ... Gre za kar sedem otrok, ki so od izdaje izpodbijane odločbe pod nenehnim pritiskom grožnje o deportaciji. Navaja, da iz mnenja Osnovne šole X. o učencih izhaja, da je učenec G.G.lahko za zgled drugim učencem, v primeru izvršitve izpodbijane odločbe pa bo sedem otrok ostalo brez staršev. Družina živi v Republiki Sloveniji že od leta 1990 ter ima tukaj nedvomno središče svojih življenjskih interesov, številčno družino, prijatelje, znance in sorodnike, zato izpodbijana odločba ne prestane testa sorazmernosti. V primeru njene izvršitve pa bi nastala huda tako nepremoženjska kot premoženjska škoda, ki bi prizadela zlasti družino kot celoto pa tudi tožnika samega. Če bi prišlo do izvršitve izpodbijane odločbe, bi otroci ostali brez potrebne skrbi s strani staršev. Ker je čas zime, se ne bi mogli preseliti nikamor in bi bila ogrožena njihova eksistenca. Ostali bi brez strehe nad glavo, saj zaradi dolgotrajnega bivanja v Republiki Sloveniji nimajo drugega doma oziroma prostora, kamor bi lahko odšli in preživeli zimo. Otroci se ne bi mogli več šolati in bi bili na silo postavljeni v novo okolje, med ljudi, ki jih ne poznajo, ostali bi brez prijateljev, znancev in sorodnikov, ki jih imajo v Sloveniji. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči tako, da odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Glede na to, da tožnik s svojo družino prebiva v Sloveniji že več kot deset let, toženi stranki ne bi nastala nobena škoda.

3. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

5. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je sestavljena iz konstitutivnega oziroma oblikovalnega dela izreka (1. in 2. točka), s katerim je bilo odločeno, da se razveljavi tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in njegova prošnja za izdajo takega dovoljenja zavrne, in zavezovalnega dela odločitve (3. točka izreka), s katerim je bilo tožniku naloženo, da v roku 8 dni od vročitve Upravni enoti Maribor vrne dovoljenje za stalno prebivanje.

6. Tožeča stranka z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijanega akta odloži, glede na v 3. točki izreka naloženo obveznost, da tožnik vrne izdano dovoljenje za stalno prebivanje, pa ima za izdajo take začasne odredbe tudi pravni interes.

7. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu ureja 32. člen ZUS-1. Drugi odstavek tega člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tretji odstavek tega člena pa določa, da lahko tožnik iz razlogov, navedenih v drugem odstavku, zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

8. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep in zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe pa je še verjetno izkazana potreba po začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja, pri čemer že zakon potrebo po taki ureditvi omejuje zlasti na trajajoča pravna razmerja. V obeh primerih mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Tožeča stranka kot zatrjevano škodo navaja poseg v pravico do družinskega življenja, saj ima tožeča stranka sedem otrok. Sodišče sicer glede na podatke tožeče stranke ugotavlja, da so štirje otroci že polnoletni, eden bo polnoleten letos in tožeča stranka ne v tožbi ne v zahtevi za izdajo začasne odredbe o njihovem življenju (kje živijo, kaj počnejo) ne navaja ničesar. Glede tega ostaja torej zatrjevani poseg v družinsko življenje nekonkretiziran.

10. Razen E.E., roj. ..., sta mladoletna še F.F., roj. ... in G.G., roj. .... Iz sicer v letu 2013 izdanega potrdila Osnovne šole X. izhaja, da slednja obiskujeta to osnovno šolo, tožena stranka pa tega dejstva ne osporava in zato ni nobenega razloga, da sodišče temu ne bi sledilo.

11. Tožnik kot težko popravljivo škodo navaja dejstvo, da s svojo družino prebiva v Republiki Sloveniji že več kot deset let, Slovenija jim predstavlja dom in drugega doma ali prostora, torej strehe nad glavo, kamor bi lahko odšli, nimajo.

12. Sodišče ugotavlja, da tožniku z izpodbijano odločbo sicer (še) ni bilo naloženo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo, naloženo pa mu je bilo, da vrne listino - dovoljenje za stalno prebivanje, kar bi posledično pomenilo, da biva v Republiki Sloveniji nezakonito. Sicer do dokončne odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje, tujec sme ostati v državi (glej drugi odstavek 60. člena Zakona o tujcih - v nadaljevanju ZTuj-2), z izdajo začasne odredbe (če so seveda za to izpolnjeni pogoji po 32. členu ZUS-1) pa se to obdobje raztegne do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj je učinkovanje izpodbijane odločbe in izvršitev odločitve, izdane na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 o vrnitvi dovoljenja za prebivanje (3. točka izreka izpodbijane odločbe), odložena. To posledično pomeni tudi začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, kar pomeni, da ima takšna začasna odredba tudi elemente ureditvene začasne odredbe.

13. Pri presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe je sodišče upoštevalo, da gre v obravnavanem primeru za urejanje statusa državljanov drugih držav nekdanje SFRJ, katerih status država ureja na podlagi odločb Ustavnega sodišča in tem odločbam prilagojene zakonodaje (Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji - ZUSDDD). V zvezi s tem je treba upoštevati dolžino tožnikovega bivanja v Sloveniji, glede česar je ne glede na sporna vprašanja v tej zadevi, ugotoviti, da v Sloveniji zanesljivo biva več kot desetletje. Ob uporabi načela sorazmernosti je upoštevajoč ta dejstva ugotoviti, da z izdano začasno odredbo v koristi nasprotnih strank ne more biti poseženo in tudi javna korist ne prizadeta. Zato gre po mnenju sodišča za pravno relevantno škodo v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, če bi se izpodbijana odločba v njenem zavezovalnem delu začela izvrševati pred koncem sodnega postopka in bi nato sledili nadaljnji ukrepi po ZTuj-2. 14. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.