Jedro

V odnosu tožnika do prvotoženke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze in le-te presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, določbe OZ (ali pa tudi določbo člena 210 ZOR glede na čas vlaganj) pa v odnosu do drugega toženca.

Iz pravila o neupravičeni obogatitvi izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil (tožnik pa zatrjuje le-to), ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nujnih pogojev za neupravičeno pridobitev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi. Tako je relevantna vrednost morebitna povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnika in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila obnovitvena dela izvedena.

Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi breme tisti, ki zatrjuje in v konkretnem primeru je to tožnik glede trditev, ki substancirajo njegov zahtevek tako po temelju kot po višini. V kolikor temu bremenu ni zadoščeno, ni dopustna poenostavljena porazdelitev višine med vse stranke, saj to nima pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi v izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 2.190,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila v roku 15 dni ter ji v istem roku povrniti pravdne stroške v višini 317,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del sodbe sta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Menita, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka in jo ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je bil tožnik sposoben vlagati v nepremičnino. Razen nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je bil prenizek za stroške bivanja in prehrane, ni imel prihodkov in zgolj toženca sta krila vse stroške gospodinjstva, tudi za obnovo stanovanja. Zmotna je tudi ugotovitev, da sta toženca priznala gradbena dela, ki jih je izvedenec ovrednotil v višini 1.048,46 EUR, saj ta dela vključujejo tudi keramičarska in tlakarska dela, toženca pa sta zgolj izjavila, da je tožnik izvajal slikanje sten in stropov ter pomagal pri polaganju laminatov, kar pa ne ustreza tej vrednosti. Sodišče je zgolj s podatkom, da je bil tožniku v letu 2003 odobren kredit, ugibalo o njegovi finančni sposobnosti, saj je le-tega porabil za osebne potrebe. Na drugi strani pa sta bila redna prihodka tožencev bistveno višja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ob uporabi določbe člena 190 Obligacijskega zakonika (OZ) sploh ni presojalo pogojev za neupravičeno obogatitev in tožnik vsekakor ni izkazal vzročne zveze med svojim prikrajšanjem in pridobitvijo koristi tožencev. Pri svoji argumentaciji je tudi zanemarilo dejstvo, da je tožnik s tožencema živel v stanovanju in je brezplačno koristil renovirano stanovanje. Sodišče prve stopnje tudi ni argumentiralo, na podlagi česa naj bi bil tožnik upravičen do 1/3 spornega zneska in da naj bi prispeval toliko kot toženca ob dejstvu, da je bil prejemnik zgolj nadomestila iz invalidskega zavarovanja.

3. Pritožba je bila vročena tožniku v odgovor, vendar ga slednji ni podal. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na naslednje ključne ugotovitve: - da se je stanovanje, ki je bilo v lasti tožencev, renoviralo predvsem v času trajanja zakonske zveze tožnika in prvotoženke, - da sta toženca priznala vlaganja tožnika v vrednosti, ocenjeni s strani izvedenca na znesek 1.084,46 EUR, - da iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, koliko je katera stranka financirala obnovo, zato je na osnovi pravila o dokaznem bremenu preostanek ocenjene vrednosti vlaganj potrebno porazdeliti na enake dele med strankami, - da sta toženca zaradi odpadle podlage (po razvezi in odselitvi tožnika) zaradi neupravičene obogatitve dolžna vrniti vrednost vlaganj tožnika.

7. V odnosu tožnika do prvotoženke bi tako moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze in le-te presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, določbe OZ (ali pa tudi določbo člena 210 ZOR glede na čas vlaganj) pa v odnosu do drugega toženca. Ugotovitve, da se je stanovanje renoviralo v času trajanja zakonske zveze tožnika in prvotoženke namreč pritožba ne izpodbija. To pomeni, da sme tožnik od prvotoženke zahtevati povračilo povečane vrednosti njenega deleža na nepremičnini samo v takšnem obsegu, kot ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju, ki sta ga ustvarila s prvotoženko. Ob tem je seveda nujna ocena, koliko se je vrednost nepremičnine povečala zaradi del in plačil po sklenitvi zakonske zveze (tako tožnikovih kot toženkinih) ob ustrezno podani trditveni podlagi in kolikšni so deleži pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

8. Enako pa velja tudi v odnosu do drugotoženca, za katerega pridejo v poštev pravila o neupravičeni obogatitvi. Že iz zakonske dikcije določbe člena 190 OZ izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil (tožnik pa zatrjuje le-to), ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nujnih pogojev za neupravičeno pridobitev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi. Tako je relevantna vrednost morebitna povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnika in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila obnovitvena dela izvedena. Tako se izkaže očitek napačne uporabe materialnega prava kot utemeljen.

9. Prav tako gre pritrditi pritožnikoma v očitku, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca sta namreč nasprotovala zahtevku v celoti, tožniku sta v navedbah priznala le dela beljenja stanovanja in pomoči pri polaganju laminatov (ob zaslišanju še polaganje ploščic v kuhinji in balkonu), sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da so ocenjena dela v višini 1.084,46 EUR nesporna oziroma priznana. Ta dela (list. št. 71) ocenjena s strani sodnega izvedenca, vključujejo tudi samostojno opravljlena tlakarska dela in pomožna dela, ki predstavljajo polovico zneska, kar pa s strani tožencev ni bilo priznano. Zato se je sodišče do teh trditev dolžno opredeliti v novem sojenju. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da se je prvostopenjsko sodišče ob odločanju sicer utemeljeno oprlo na določbo člena 215 ZPP in odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, a je le-tega nepravilno uporabilo. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi breme tisti, ki zatrjuje in v konkretnem primeru je to tožnik glede trditev, ki substancirajo njegov zahtevek tako po temelju kot po višini. V kolikor temu bremenu ni zadoščeno, pa ni dopustna poenostavljena porazdelitev višine med vse stranke, saj to nima pravne podlage.

10. Ob zgornjih ugotovitvah je bilo pritožbeno sodišče primorano sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo upoštevati zgoraj izražena stališča. 11. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.