Jedro

Tudi zavarovanci, kot je tožnik, ki po podatkih v upravnem spisu nima posebne usposobljenosti ali izobrazbe, so lahko upravičeni do poklicne rehabilitacije in se tudi pri njih lahko ugotovi II. kategorija invalidnosti.

Nov postopek pred sodiščem prve stopnje (po razveljavitvi sodbe pred pritožbenim sodiščem in vrnitvijo zadeve v novo sojenje) predstavlja novo stopnjo, kar pomeni, da je stranka v zvezi s tem postopkom upravičena do nagrad in povračil stroškov po ZOdvT.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se znesek 372,50 EUR v III. točki izreka sodbe nadomesti z zneskom 908,42 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zoper sklep o stroških postopka zavrne.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 72,00 EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v I. točki izreka odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2009, za prvostopenjsko odločbo Območne enote C. tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2009, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo lažje delovno mesto od 5. 1. 2009 dalje, pa je razsodilo, da velja do 16. 2. 2009 (pravilno preneha veljati 15. 2. 2009). Tožnika je zaradi posledic bolezni od 16. 2. 2009 dalje razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odloči o pravicah tožnika na podlagi II. kategorije invalidnosti. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 372,50 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o povračilu stroškov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 399. člena v zvezi s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prizna povračilo vseh zahtevanih stroškov postopka, podredno pa odločitev sodišča prve stopnje glede povračila stroškov razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo nagrado za narok po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 - ZOdv-C). Nagrada za narok ne pomeni nagrade za vse naroke, ki se jih je udeležil pooblaščenec in je sodišče dolžno nagrado priznati za vsak narok posebej. Posamezni narok je le ena faza obravnave, zakonodajalčev namen je bil priznati nagrado za vsak posamezni narok. V primeru drugačne interpretacije bi takšna ureditev morala veljati tudi za kazenski postopek, kar pa je z opombo št. 4.2, 4. dela tarife, ki je po drugem odstavku 3. člena ZOdvT sestavni del zakona, posebej drugače določeno. Z odmero stroškov, kot jo je določilo sodišče, je tožniku kršena ustavna pravica do poštenega sojenja ter do pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče se vsebinsko ni opredelilo do bistvenih razlogov za odločanje o povračilu stroškov. Nasprotuje razlagi ZOdvT, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče do zneska priznanih stroškov ni ustrezno opredelilo in ob tem ni upoštevalo, da je bil postopek dvakrat na prvi stopnji, skladno z 19. členom ZOdvT navedeno predstavlja novo stopnjo. Sodišče se tudi ni opredelilo do potnih stroškov kilometrine in administrativnih stroškov, čeprav so ti stroški nastali na posameznih stopnjah. Obrazložitev je v delu, ki se nanaša na stroške, v nasprotju z izrekom, saj se v obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka upravičena do 598,10 EUR povračila stroškov. Sodbe v delu, kjer je sodišče odločilo o povračilu stroškov, ni mogoče preizkusiti, to pomeni kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ter po 8. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Navaja, da je pri tožniku zaradi zdravstvenih težav zmanjšana delovna zmožnost v obliki III. kategorije invalidnosti in je v okviru svojega poklica zmožen za drugo ustrezno delo z razbremenitvami, kot jih je predlagala invalidska komisija II. stopnje. Ker tožnik nima posebne strokovne izobrazbe ali usposobljenosti za premestitev na lažje delo ni potrebna poklicna rehabilitacija. Glede na mnenje službe za izvedenstvo pri toženi stranki, bi tožnik s pridobljenim znanjem lahko opravljal fizično lahko delo, brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in brez dela nad globino. Prerazporeditev tožnika je možna brez poklicne rehabilitacije. Tožena stranka meni, da tožnikova delovna zmožnost ni zmanjšana za 50 % ali več in zato ni pravilna razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Za obdobje do izdaje odločbe prve stopnje dne 21. 1. 2009 ni bila ugotovljena drugačna zmožnost za delo, glede na določbo 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), zato tudi ni podlage za odpravo dokončne odločbe. Glede na nezakonito odločitev tožena stranka tožniku tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da tožena stranka ne izpodbijana dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca. Tožena stranka ni prerekala ugotovitev izvedenca, da tožnik ni zmožen opravljati lažjega dela v okviru poklicne usposobljenosti, niti v skrajšanem delovnem času. Delodajalec tožnika je že v postopku pri toženi stranki pojasnil, da za tožnika lažjega dela v gradbeništvu nima in ga zato ni mogoče zaposliti z upoštevanjem omejitev, kot jih je določila invalidska komisija. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka predlaga zavrnitev in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 56/2011. Pravilna je razlaga, da nagrada za narok pomeni nagrado za vse naroke. To izhaja iz predloga ZOdvT, kjer je predlagatelj v obrazložitvi drugega odstavka opombe 3, 3. dela tarife navedel, da nastane nagrada za narok enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Le v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej, kar pa ni izkazano v obravnavanem primeru. Ni mogoče šteti, da je tožeča stranka uspela v celoti, saj je sodišče le odločilo o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti, o pravici pa je naložilo odločitev toženi stranki.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da bi mu sodišče prve stopnje nagrado za narok po tar. št. 3102 odvetniške tarife moralo priznati za vsak narok na vsaki stopnji. Pravilno sicer navaja, da predstavlja postopek pred prvostopenjskim sodiščem v smislu 19. člena ZOdvT po vrnitvi v novo odločanje novo stopnjo in je s tem v zvezi upravičen do nagrad ter povračila stroškov. Glede priznavanja nagrade za narok pa je jasno stališče sprejelo Vrhovno sodišče in v več zadevah tudi Višje delovno in socialno sodišče (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011, sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 425/2010 z dne 7. 10. 2010, sklep opr. št. Psp 83/2011 z dne 2. 3. 2011, sodba opr. št. Psp 64/2011 z dne 10. 3. 2011 in sodba opr. št. Psp 177/2011 z dne 19. 5. 2011). Po ZOdvT nagrade zajemajo zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če zakon posebej ne določa drugače (prvi odstavek 14. člena ZOdvT). Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrade na vsaki stopnji (drugi odstavek 14. člena ZOdvT). Socialni spor zaradi priznanja pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja predstavlja eno zadevo v smislu 15. člena ZOdvT, zato se tudi odmeri enkratna nagrada za narok, ne glede na število opravljenih narokov, s čimer se zagotavlja ekonomičnost in hitrost postopka. Iz namena povečanja ekonomičnosti postopka tudi ni mogoče sklepati, da bi se od uveljavitve ZOdvT nagrada za vsak narok odmerila z enakim količnikom, čeprav je bila že v prej veljavni Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) glede zastopanja na drugem in naslednjih narokih določena nagrada v polovičnem znesku osnovne nagrade iz 3. alineje, točke 1 b tar. št. 15. Vrhovno sodišče je v omenjeni odločbi ugotovilo, da je pravni pomen besedne zveze „nagrada za narok“ ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Vrhovno sodišče po prvem odstavku 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS in 33/11) skrbi za enotno sodno prakso. Dodaten argument, ki potrjuje navedeno stališče je, da tarifa v 4. in 5. delu, kjer so določene nagrade v kazenskem postopku in postopku o prekrških v začetnih opombah posebej določa, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. Takšne določbe 2. opomba v 3. delu, v katerem so urejene nagrade ter količniki v socialnem sporu, ne določa, po nasprotnem razlogovanju se zato prizna ena nagrada, ne glede na število narokov. Z zakonsko ureditvijo, kot jo razlagajo sodišča, tožniku niso kršene ustavne pravice. Z ureditvijo o nagradi oziroma povračilu za naroke v sodnih postopkih, tožniku ni kršena pravica do sodnega varstva, ureditev ne pomeni kršitev enakega varstva pravic, kršena tudi ni pravica do enakosti pred zakonom ter pravica do pravnega sredstva. ZOdvT v 4. členu dopušča sklenitev dogovora o višini nagrade, kar pomeni, da tudi pooblaščencu z ureditvijo v ZOdvT ni kršena pravica enakosti pred zakonom in nenazadnje tudi ne pravica do svobode dela.

Utemeljeno pa se tožnik pritožuje, da sodišče prve stopnje stroškov ni pravilno odmerilo in odmere tudi ni ustrezno obrazložilo. Ne ujemata se zneska iz izreka izpodbijane sodbe ter 9. točke obrazložitve. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik zahteval povračilo stroškov na obeh stopnjah, tudi po razveljavitvi prvostopenjske sodbe in ponovni obravnavi. Sodišče druge stopnje je zato dvakrat priznalo stroške za postopek po tar. št. 3100 in dvakrat stroške za narok po tar. št. 3102. Za naroka v prvem postopku dne 16. 11. 2010 in 12. 4. 2011 ter za naroka v ponovljenem postopku 10. 11. 2011 in 15. 2. 2012 je priznalo v vsakem primeru stroške kilometrine za prihod na narok iz Š. v C. in nazaj. V skladu z zahtevkom tožnika je za naroka 16. 11. 2010 in 12. 4. 2011 po tar. št. 6006 priznalo stroške parkiranja v skupnem znesku 4,00 EUR. V skladu z zahtevkom je za ponovni postopek priznalo tudi pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR. Poleg tega je glede na uspeh pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, izdano v prvem postopku, priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR. Skupaj odmerjena nagrada tako znaša 1.009,39 EUR povečana za davek na dodano vrednost pa 1.211,23 EUR. Ker tožnik z zahtevkom, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in na tej podlagi priznajo pravice ni uspel, sodišče druge stopnje ocenjuje njegov uspeh v sporu s 75 %, kar pomeni, da je upravičen do povračila stroškov in nagrade v znesku 908,42 EUR.

O pritožbi tožene stranke: Pritožba tožene stranke je v celoti neutemeljena. ZPIZ-1 za primer delavcev oz. zavarovancev, kot je tožnik, ki po podatkih v upravnem spisu nima posebne usposobljenosti ali izobrazbe, ne določa, da jim pravica do poklicne rehabilitacije ne pripada. Iz izvedenskega mnenja specialista internista, ki ga je podrobneje obrazložil in dopolnil z izpovedjo na naroku 15. 2. 2012, povsem jasno izhaja, da tožnik dela pomožnega gradbenega delavca, glede na opisa v delovni dokumentaciji, ni več zmožen opravljati in ga tudi v bodočnosti ne bo zmožen, ker se njegovega zdravja z ukrepi medicinske rehabilitacije ne da v tolikšni meri izboljšati, da bi se njegova delovna zmožnost za poklic povečala na več kot 50 %. Kot svoj poklic se po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, poleg tega pa tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Pri tožniku nedvomno še obstaja preostala delovna zmožnost, vendar je pri definiciji potrebno upoštevati, da gre za več kot za 50 % zmanjšano zmožnost opravljati fizična dela z zahtevnimi telesnimi aktivnostmi in v zdravju škodljivih pogojih ter ob povečanih nevarnostih za nastanek nezgod.

Za priznanje pravic na podlagi invalidnosti II. kategorije, zlasti za ugotovitev izpolnjevanja pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1 potrebno ugotoviti, ali zavarovanec izpolnjuje pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice. Ob nastanku invalidnosti II. kategorije je bil tožnik v delovnem razmerju , torej vključen v obvezno zavarovanje po prvem odstavku 13. člena ZPIZ-1. Pravice na podlagi invalidnosti II. kategorije, z izjemo pravice do invalidske pokojnine, po prvem odstavku 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, ki je vključen v obvezno zavarovanje ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Kot je bilo že navedeno v razveljavitvenem sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča, bo tožena stranka v postopku odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja pridobila podatke o zavarovalnih dobah in podatke o dejstvih v zvezi s tožnikovim zavarovanjem v drugih državah. Sodišče prve stopnje je zato, po ugotovitvi, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti, pravilno odločilo z uporabo 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, izpodbijani dokončni upravni akt odpravilo in toženi stranki naložilo, da odloči o pravicah tožnika na podlagi II. kategorije invalidnosti.

Po prvem odstavku 63. člena je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V zvezi s presojo prvostopenjske in drugostopenjske oziroma dokončne odločbe je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 278/2010 z dne 19. 12. 2011 pojasnilo, da se v socialnem sporu tožba praviloma vloži zoper dokončno odločbo druge stopnje in da je socialni spor v načelu spor polne jurisdikcije. Ob takšni opredelitvi je spor polne jurisdikcije smiseln le, če lahko sodišče o zakonitosti odločb tožene stranke odloča glede na dejanske ugotovitve pravno pomembnih dejstev, do katerih je prišlo do izdaje dokončne odločbe v predhodnem upravnem postopku. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede presoje zakonitosti dokončne odločbe tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP. Sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prvostopenjska odločba, s katero je tožena stranka tožniku že priznala pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti velja do nastanka spremembe, to je do vključno 15. 2. 2009 (pomotoma je navedeno do 16. 2. 2009), ker je od 16. 2. 2009 s strokovnim medicinskim mnenjem pri tožniku ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost za njegov poklic za več kot 50 %. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Tožnik je zahteval povračilo pritožbenih stroškov. Nagrada in stroški za pritožbo zoper sklep o stroških se po odvetniški tarifi vrednotijo po podpoglavju 2.2 3. dela o rednih pravnih sredstvih zoper „druge odločbe“. S pritožbo je glede povračila stroškov uspel. Ob upoštevanju višine nagrade po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR z 20 % dodatkom za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6202 je nagrada 60,00 EUR ter povečana za 20 % davek na dodano vrednost znaša 72,00 EUR, kar je sodišče druge stopnje naložilo v plačilo toženi stranki. Stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke tožniku ni priznalo, ker ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k odločitvi sodišča druge stopnje.