Jedro

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, če je dopustilo kvalifikacijo tožnikovega ravnanja v smislu dveh različnih pravnih opredelitev disciplinskih kršitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in izpodbijana disciplinska sklepa z dne 26.3.2001 in 23.5.2001 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja spremenilo tako, da je tožniku izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu povrne stroške disciplinskega in sodnega postopka. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanu očitane kršitve in pravilni kvalifikaciji le-te v disciplinskem postopku ni ugotovila kvalifikatornih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko bil tožniku zakonito izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Hkrati pa bi morala tožena stranka upoštevati tudi olajševalne okoliščine na tožnikovi strani.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je tožnik, kot skladiščnik, v dogovoru z voznikom na kamion neevidentirano naložil 4,5 kg svinjskih reber in 5,7 kg svinjskega kareja brez kosti z naročilom, da ga voznik zanj preda v označeni mesnici in ugotovitvi, da je tožena stranka to ravnanje opredelila kot hujšo kršitev iz 14. točke 17. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke (storitev dejanja, ki po kazenskem zakoniku predstavlja kaznivo dejanje), za katero se mora izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in kot splošno hujšo kršitev iz 26. točke 16. člena Pravilnika (prilaščanje materiala last podjetja in povzročitve škode podjetju), je zavzelo stališče, da posebno ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin ni bilo pogoj za zakonitost izrečenega ukrepa. Hkrati je ugotovilo, da glede na naravo kršitve in način storitve na strani tožnika niso podane takšne olajševalne okoliščine, ki bi zahtevale njegovo pogojno odložitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, hkrati pa v sodbi ni navedlo utemeljenih razlogov, zakaj toženi stranki ni bilo potrebno upoštevati olajševalnih in drugih okoliščin, ki so pogojevale izrek milejšega disciplinskega ukrepa. Vztraja, da bi morala tožena stranka kot pogoj za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja v vsakem primeru ugotoviti tudi izrecne kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter 18. in 19. člena Pravilnika tožene stranke. Hkrati sodišču očita, da je dopustilo bistveno kršitev določb diciplinskega postopka, v katerem se tožena stranka do olajševalnih okoliščin na strani tožnika sploh ni izrecno opredelila, istočasno pa je nezakonito dopustilo dvakratno obravnavo tožnika in isto ravnanje v smislu storitve dveh različnih disciplinskih kršitev.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče druge stopnje sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, ni utemeljen. Obe sodišči sta enako ugotovili dejanski stan tožnikove kršitve, pa tudi njeno formalno kvalifikacijo v smislu določb pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke v predhodnem disciplinskem postopku. Ker je tožena stranka tožnikovo ravnanje opredelila kot prilaščanje materiala v smislu 26. točke 16. člena pravilnika, to je kot hujšo kršitev, za katero se ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče le ob hkratni ugotovitvi kvalifikatornih okoliščin, istočasno pa tudi kot storitev dejanja, ki po kazenskem zakoniku predstavlja kaznivo dejanje, v smislu 14. točke 17. člena pravilnika kot hujšo kršitev, zaradi katere se mora izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bil ob takšni opredelitvi tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonito izrečen, tudi če tožena stranka ni posebej ugotavljala kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990), oziroma v smislu določb 18. člena svojega pravilnika, ki izrecno predvideva ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin le ob storitvi hujše kršitve iz 16. člena pravilnika, za katere ukrep prenehanja delovnega razmerja ni obligatoren. V skladu z določbami 1. in 3. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ZTPDR - Ur. l. SFJ, št. 60/89 in 42/90), ki je bil v spornem času še vedno v veljavi, se lahko v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca že v naprej predvidijo kršitve, za katere se glede na naravo dejavnosti oziroma naravo delavčevega dela pri delodajalcu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in v teh primerih kvalifikatornih okoliščin v posameznem disciplinskem postopku ni potrebno še posebej ugotavljati, v 2. odstavku 58. člena ZTPDR in 89. členu ZDR (1990) pa je predvidena možnost izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja tudi za druge hujše disciplinske kršitve, vendar le ob pogojih izrecne ugotovitve v tem členu opredeljenih okoliščin.

Hkrati sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, če je dopustilo kvalifikacijo tožnikovega ravnanja v smislu dveh pravnih kvalifikacij. Ne gre za dvakratno obravnavo iste kršitve, kot zmotno navaja revizija, temveč za opredelitev tožnikovega ravnanja v smislu določb pravilnika tožene stranke. Ker je sodišče prepričljivo ugotovilo, da je mogoče tožnikovo ravnanje opredeliti tudi kot storitev dejanja, ki po kazenskem zakoniku predstavlja kaznivo dejanje (14. točka 17. člena pravilnika), je utemeljeno presojalo zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa glede na tako opredeljeno disciplinsko kršitev.

Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z opredelitvijo do olajševalnih okoliščin na strani tožnika. Izpodbijana sodba ima razloge, zakaj sodišče šteje, da olajševalnih okoliščin na strani tožnika ni bilo mogoče upoštevati, oziroma zakaj šteje, da je tožena stranka kljub olajševalnim okoliščinam, ki so bile navedene že na obravnavi pred komisijo za ugovore in pritožbe, zakonito vztrajala pri izreku nepogojnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V obrazložitvi spornega dokončnega sklepa komisije za ugovore in pritožbe je v zvezi s tem poudarjen tožnikov subjektivni odnos do kršitve in teža kršitve glede na zaostrene tržne pogoje, v katerih tožena stranka tovrstnih kršitev ne more dopuščati. Sodišče druge stopnje pa ob povzemanju okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje šteje za olajševalne, poudarja, da ne pomenijo takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo izrečeni disciplinski ukrep potrebno pogojno odložiti, zlasti še glede na razloge generalne prevencije in način storitve kršitve, pri kateri je tožnik angažiral tudi svojega sodelavca. Tako izpodbijana sodba dejansko navaja tehtne razloge zakaj ugotavlja, da tožena stranka iz naslova olajševalnih okoliščin tožniku ni bila dolžna izreči pogojnega disciplinskega ukrepa v smislu določb 1. odstavka 90. člena ZDR (1990). Hkrati pa ob teh razlogih tožena stranka tudi ni bila dolžna slediti predlogu sindikata o izreku milejšega ukrepa, podanem na obravnavi pred komisijo za ugovore in pritožbe, ki je lahko imel le značaj mnenja iz 2. odstavka 62. člena ZTPDR.

Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni bila ugotovljena zmotna uporaba materialnega prava, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.