Jedro

Tožbeni predlog je v drugem sporu drugačen (razlika med 18 % in 30 % cene bencina) in temelji na drugi pravni podlagi kot v prvem sporu. Objektivna identiteta zahtevkov zato ni podana, sodišče prve stopnje pa pravilno tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP. Pri tem ni odločilno, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov enaka. Pri prvem zahtevku je šlo za zahtevek za vračilo stroškov prevoza v obliki kilometrine v višini razlike do 18 % cene bencina na kilometer, pri drugem pa za vračilo razlike med že prisojeno kilometrino v višini 18 % cene bencina in 30 % cene bencina na kilometer.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati razliko med doslej izplačanim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela ter med pripadajočimi stroški prevoza na delo in z dela v višini 1.229,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2021 dalje do plačila (I. točka). Toženki je naložilo, naj tožniku povrne pravdne stroške v znesku 783,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2.Toženka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroški pritožbenega postopka pa naj se štejejo za nadaljnje stroške postopka. Zatrjuje, da je tožnik vložil novo tožbo o pravnomočno že razsojenem zahtevku (res iudicata), zato bi jo moralo sodišče kot nedopustno zavreči, pri tem se sklicuje na judikate VSRS II Ips 85/2009, II Ips 873/2006 in II Ips 274/2011. Navaja, da je razlika med sporoma zgolj v tem, da je v prejšnjem sporu tožnik zahteval kilometrino za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene, ki v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (v nadaljevanju: Aneks) znaša 18 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (v nadaljevanju: bencin) za prevoženi kilometer, v tem sporu pa zahteva plačilo kilometrine za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, ki je v skladu s tretjim odstavkom istega člena Aneksa 30 odstotkov cene bencina za prevoženi kilometer. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča v 3. točki obrazložitve, da je istovetnost zahtevkov zgolj v tem, da se oba vtoževana zneska nanašata na razliko kilometrine in izvirata iz istega obdobja ter meni, da je enaka tudi dejanska podlaga obeh tožbenih zahtevkov. Sklicuje se na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče ni obrazložilo, v čem naj bi se zahtevka razlikovala, in meni, da je sodba v tem delu pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Trdi, da ni bilo dogovora med tožnikom in toženko o uporabi lastnega avtomobila v službene namene. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bila tožniku odobrena namestitev službenih psov policije na domu, ker na policijski postaji ni bilo ustreznih namestitvenih zmogljivosti za pse, ti pogoji pa so trajali le do novembra 2012. Toženka je tožniku na njegovo željo ustregla, da ima pse še naprej nameščene doma, a ob pogoju, da tožnik ne bo zahteval višjega povračila stroškov od 8 odstotkov cene bencina na kilometer. Zatrjuje, da 10. člen Aneksa določa pogoje za uporabo lastnega avtomobila v službene namene, pri čemer je to izjemoma mogoče, če drugače ni mogoče opraviti službene poti ali rednega dela. V zvezi s tem dodaja, da je bilo možno redno delo opraviti na drug način, saj so obstajale kapacitete na policijski postaji, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga, da se pritožba zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo o že pravnomočno razsojenem zahtevku (res iudicata), zaradi česar bi jo moralo sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP zavreči. V pritožbi toženka sama navaja, da se zahtevka razlikujeta po pravni podlagi in po vsebini tožbenega predloga. V prvem sporu, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo Pd 124/2023 z dne 11. 5. 2023, v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 439/2023 z dne 28. 11. 2023, je tožnik zahteval razliko med že plačanimi stroški prevoza in kilometrino v višini 18 % cene bencina. Zahtevek je utemeljil na prvem stavku tretjega odstavka 10. člena Aneksa v zvezi s prvim in drugim odstavkom istega člena, ki določa, da kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene znaša 18 % cene bencina za prevoženi kilometer. V tem sporu pa je tožnik zahteval razliko med že prisojenim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela (obračunanim v višini 18 % cene bencina na kilometer) ter kilometrino v višini 30 % cene bencina. Pravna podlaga tega zahtevka je drugi stavek tretjega odstavka 10. člena Aneksa v zvezi s prvim in drugim odstavkom istega člena, ki določa, da kilometrina za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi znaša 30 % cene bencina. Iz navedenega izhaja, da je tožbeni predlog v drugem sporu drugačen (razlika med 18 % in 30 % cene bencina) in da temelji na drugi pravni podlagi kot v prvem sporu. Objektivna identiteta zahtevkov zato ni podana, sodišče prve stopnje pa pravilno tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP. Pri tem ni odločilno, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov enaka. Nič drugega ne izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje toženka, saj se judikati nanašajo na drugačna dejanska stanja. Sklep II Ips 85/2009 obravnava vprašanje pravnomočno razsojene stvari v primeru vsebinsko identičnega tožbenega predloga na isti dejanski podlagi, sklep II Ips 873/2006 se nanaša na objektivno istovetna zahtevka na isti dejanski podlagi, pri čemer sodišče izpostavlja, da je za presojo istovetnosti tožbenih zahtevkov relevantna tudi podlaga, enako velja za sklep II Ips 274/2011.

7.Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP ni podana. Neutemeljen je očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem se zahtevka razlikujeta, zaradi česar naj bi bila sodba pomanjkljiva in je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče je v 3. točki obrazložitve pojasnilo, v čem se zahtevka razlikujeta: pri prvem je šlo za zahtevek za vračilo stroškov prevoza v obliki kilometrine v višini razlike do 18 % cene bencina na kilometer, pri drugem pa za vračilo razlike med že prisojeno kilometrino v višini 18 % cene bencina in 30 % cene bencina na kilometer. Sodišče prve stopnje je nato navedlo tudi kriterije, na podlagi katerih je presodilo, da ne gre za identičen zahtevek, o katerem bi bilo že pravnomočno odločeno. Obrazložitev je ustrezna in omogoča preizkus izpodbijane sodbe.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR0) v zvezi z 10. členom Aneksa tožniku prisodilo razliko med že prisojeno kilometrino v višini 18 % cene bencina in kilometrino v višini 30 % cene bencina, kot je predvidena v primeru uporabe lastnega vozila v službene namene. Ugotovilo je, da je imel tožnik na podlagi Navodil o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov policije 1. ... z dne 16. 5. 2005 (v nadaljevanju: Navodilo) pri sebi nameščena službena psa ter da svojega rednega dela po pogodbi o zaposlitvi ni mogel opravljati drugače, kot da je psa z lastnim vozilom vozil na delo.

9.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da toženka s tožnikom ni sklenila dogovora o uporabi lastnega avtomobila v službene namene, zato mu ne gre višja kilometrina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik, kljub odsotnosti takšnega dogovora s toženko, psa nameščena doma. Kot vodnik službenih psov svojih nalog ni mogel opravljati drugače, kot da psa redno pripelje na delo s svojim osebnim vozilom. Da je toženka zavračala sklenitev dogovora o uporabi lastnega vozila v službene namene (B 5), skladno z ustaljeno sodno prakso ne more iti v škodo tožniku (prim. sodbo VDSS Pdp 439/2023 ter sodbo in sklep VDSS Pdp 211/2019).

10.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožniku odobrena namestitev službenih psov policije na domu zato, ker na policijski postaji ni bilo ustreznih namestitvenih zmogljivosti za pse na podlagi 19. člena Navodil, ter da naj bi ti pogoji trajali le do novembra 2012, oziroma da je imel tožnik službena psa po tem nameščena doma na lastno željo. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve, je imel tožnik službena psa nameščena na domu na podlagi 19. člena Navodil. To izhaja iz dokumenta št. ... z dne 30. 6. 2005 (A 8), s katerim je bila dovoljena namestitev službenih psov na domu tožnika. Ta akt v vtoževanem obdobju ni bil nikoli preklican. Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju prejemal tudi oskrbnino za nameščena psa, kar nedvomno potrjuje, da je delodajalec štel namestitev za veljavno in zakonito. Navedeno je ob zaslišanju potrdil tudi A. A. (A 7). V letu 2012 se glede pogojev namestitve psov pri toženki ni spremenilo nič. Tedaj je bil sprejet Aneks, ki je omogočil sklenitev dogovora s tožnikom o višjem povračilu kilometrine za uporabo lastnega vozila. Iz izjave B. B. z dne 13. 10. 2020 (B 5) izhaja, da toženka takšnega dogovora ni želela skleniti ter da so se tožnikovi nadrejeni zavedali dejstva, da sta psa nameščena pri tožniku. Na pravilnost odločitve ne vpliva toženkino sklicevanje, da sta bila psa na tožnikovo željo nameščena pri njem doma, pod pogojem, da ne bo zahteval višjega povračila stroškov od 8 % cene bencina. Enostranska odpoved pravicam iz delovnega razmerja namreč ni pravno upoštevna (Up-150/22 z dne 1. 2. 2024).

11.Pritožbena navedba, da bi tožnik lahko delo opravljal na drug način, ker naj bi na policijski postaji obstajale kapacitete za namestitev psov, zaradi česar ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 10. člena Aneksa, ni utemeljena. Iz dokumenta št. ... z dne 8. 4. 2020 (B 8) izhaja, da so bile namestitvene kapacitete na Policijski postaji C. vzpostavljene šele marca 2020, ko sta bila urejena dva ogrevana pesjaka, ki sta zagotavljala pozitivno temperaturo zraka v boksih tudi v nočnem času. S tem istim dokumentom je bilo tožniku tudi preklicano dovoljenje za namestitev službenih psov na domu z veljavnostjo od 8. 4. 2020 dalje, pri čemer se tožnikov tožbeni zahtevek nanaša zgolj na obdobje do 31. 3. 2020. Pravilna je ugotovitev, da psa nista bila nameščena pri tožniku doma na njegovo željo, temveč zaradi razlogov v 19. členu Navodil, kar so njegovi nadrejeni vedeli in s tem soglašali. Posledično je tožnik lahko svoje redno delo opravljal samo na način, da je psa s svojim osebnim vozilom pripeljal na delovno mesta in nazaj.

12.Druge pritožbene navedbe niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14.Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevajoč prvi odstavek 155. člena ZPP in na podlagi določb Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 186,66 EUR. Poročilo stranki je zajeto že s tarifno postavko sestave odgovora na pritožbo, zato ga sodišče ni priznalo. V primeru zamude toženka tožniku dolguje tudi zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.

-------------------------------

1Uradni list RS, 1t. 40/12.

2Tonik je e v prej1njem sporu elel spremeniti tobo v tej smeri, pa je bilo to zavrnjeno.

3Prim. sklep VDSS Pdp 163/2021 idr.