Jedro

Dolžnik v ugovoru pravno relavantnih dejstev ni navajal; zatrjeval je, da se je prejšnji lastnik dolžnika zavezal, da bo poravnal terjatve upnikov do dolžnika, nastale do določenega datuma. Dolžnik je torej trdil, da je prejšnji lastnik prevzel dolg; vendar pa gre za prevzem dolga le takrat, ko upnik da svojo privolitev (1. odst. 427. čl. OZ). V obravnavanem primeru pa ni dolžnik v ugovoru niti zatrjeval, da bi s prevzemom dolga upnik soglašal.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 4.2.2009.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi opr.št. VL 1 z dne 4.2.2009 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je zoper sklep o izvršbi dolžnik vložil obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo, predlagal njegovo razveljavitev in nadaljevanje izvršilnega postopka. Trdi, da ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi ni obrazložen. Dolžnik se v njem sklicuje na „lastnoročno podpisano notarsko izjavo“ prejšnjega lastnika dolžnika, iz katere naj bi bilo razvidno, da se prejšnji lastnik dolžnika, B.L., strinja, da bo vse račune, izdane pred 14.7.2008, poravnal sam. Vendar pa za takšne trditve ne predloži nobenega dokaza. Četudi bi dolžnik resnično s prejšnjim lastnikom podpisal takšno izjavo, ta ne bi učinkovala nasproti tretjim osebam oziroma upnikom. Posel pa je bil sklenjen med upnikom in dolžnikom, na osnovi tega je upnik opravil storitev za dolžnika. Tega dolžnik niti ne zanika. Poleg tega pa je bil obravnavani račun izdan 14.7.2008 in kot tak v nobenem primeru ne bi bil predmet takšne izjave.

Dolžnik je odgovoril na pritožbo in smiselno predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba upnika je utemeljena.

Drži pritožbena trditev, da mora dolžnik za svoje trditve predložiti dokaze, če naj se njegov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine šteje za obrazloženega in utemeljenega, saj je tako določeno v 2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Vendar pa morajo biti poleg tega v ugovoru zatrjevana dejstva pravno relevantna, torej takšna, da bi na njihovi podlagi prišlo v sledeči pravdi do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se ta dejstva izkazala za resnična. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da dolžnik v ugovoru takšnih dejstev ni navajal; zatrjeval je, da se je prejšnji lastnik dolžnika zavezal, da bo poravnal terjatve upnikov do dolžnika, nastale do določenega datuma. Dolžnik je torej trdil, da je prejšnji lastnik prevzel dolg; vendar pa gre za prevzem dolga le takrat, ko upnik da svojo privolitev (1. odst. 427. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). V obravnavanem primeru pa ni dolžnik v ugovoru niti zatrjeval, da bi s prevzemom dolga upnik soglašal. Zato je upravičen terjati dolg od dolžnika. Glede na to ugovor ni obrazložen in ni utemeljen, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot je navedeno v izreku (5. odst. 62. čl. ZIZ in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).