Jedro

ZIZ dolžnikovega ravnanja časovno ne opredeljuje, določa pa sedanjost izvršbe, kar bi posledično pomenilo, da mora dolžnik ogrožujoče ravnati v sedanjosti ali preteklosti. Bistveno je, da predlagatelj dokaže dolžnikovo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo, ni pa pomembno ali bo do tega prišlo v času vložitve predloga oziroma prej ali šele v prihodnje, toda pred izvršbo. Predlagatelj pri dokazovanju ovirane izvršbe ni omejen le na sedanjost. ZIZ je pogoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev denarne terjatve razširil (predvsem s tem, da je mogoče upoštevanje dolžnikovih preteklih in zdajšnjih ogrožujočih ravnanj) ter predlagatelju olajšal pot do začasne odredbe, pri predlaganju katere ga tako ali tako ovira dokazovanje dejstev iz dolžnikove sfere.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 23. 2. 2023 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka). Ugotovilo je, da konkretnih ravnanj dolžnika v letu 2022 ali sedanjih ravnanj, zaradi katerih bi bila bodoča uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena, ni navajala niti z verjetnostjo izkazala. Tožeča stranka ne more zadostiti pogoju s sklicevanjem, da je tožena stranka v letu 2021 obremenila premoženje (nepremičnine, premičnine, bodoče terjatve) v korist svojega največjega družbenika oziroma edinega družbenika svojega družbenika. Zatrjevana pretekla ravnanja tožene stranke ne predstavljajo sedanjih razpolaganj z njenim premoženjem, temveč pretekla razpolaganja, pri čemer začasna odredba ne more imeti narave sankcije za zatrjevana sporna ravnanja. Tožeča stranka se je sklicevala na ravnanje tožene stranke v preteklosti, skoraj sedem mesecev pred vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, dopolnitev tožbe je vložila 19. 7. 2022, kar pomeni, da gre za ravnanje tožene stranke, ki so se zgodila skoraj 11 mesecev pred vložitvijo dopolnitve tožbe in eno leto ter šest mesecev pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je dokazala, da se tožena stranka zadolžuje za zelo visoke zneske ter posluje z izgubo, da za zavarovanje najetih kreditov za zagotavljanje likvidnosti obremenjuje premoženje in je za zavarovanje pri svojih družbenikih najetih kreditov obremenila 27 parcel od 31 z maksimalno hipoteko 1.600.000,00 EUR v korist svojega družbenika, zastavila gradbeno mehanizacijo za zavarovanje kredita 1.000.000,00 EUR, odstopila bodoče terjatve do svojih dolžnikov najmanj 600.000,00 EUR, najela kredit pri H. d.o.o. in D. d.o.o., ki jo je zavarovala z menicami, odstopi terjatev in hipotekami na premičninah, kot izhaja iz Letnega poročila dolžnika za leto 2021, da dolžnik posluje z izgubo, ki je v letu 2021 znašala 1.876.256,00 EUR, podatki za leto 2022 pa še niso objavljeni. Pri opisanih obremenjevanjih premoženja gre za konkretna dolžnikova ravnanja, ki imajo vpliv na možnost uveljavitve terjatve. ZIZ v drugem odstavku 270. člena ne določa, da morajo biti razpolaganja, katerih posledica je onemogočanje ali zmanjšana zmožnost za upnikovo uspešno uveljavljanje terjatve, sedanja razpolaganja, to je v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe. Bistveno je, da so bila razpolaganja izvedena, pri čemer so lahko bila tudi v preteklosti. Merilo za presojo subjektivne nevarnosti – delovanje dolžnika – ni časovno omejeno. Relevantno je tako dolžnikovo delovanje v preteklosti, sedanjosti, kot dejanja, ki se bodo verjetno zgodila v prihodnosti. Tožena stranka je po nastanku upnikove terjatve (v marcu in juniju 2021) najela dva kredita pri D. d.o.o. in H. d.o.o., katera je zavarovala z odstopi terjatev in menicami, v korist D. d.o.o. je bila pred tem ustanovljena maksimalna hipoteka, nato je imela tožena stranka namen podaljšati oba kredita v letu 2022. Gre za ravnanja tožene stranke po nastanku terjatve. Ni pomembno, da je bila tožba oziroma predlog za izvršbo vložen 23. 3. 2022. Pri razpolaganjih dolžnika, na podlagi katerih upnik zahteva izdajo začasne odredbe, gre za poslovna razpolaganja dolžnika iz njegove sfere, o katerih upnik nima podatkov in jih je osebam izven dolžnikovega osebja in pogodbenih strank tudi praktično nemogoče pridobiti ali pa se lahko podatki o razpolaganjih pridobijo za nazaj, ko so bila že izvedena, ko jih dolžnik razkrije v letnih poročilih oziroma so razvidna iz javnih knjig. Zato je prestrogo stališče sodišča, ki očitno od tožeče stranke pričakuje, da bo na tekočem z vsemi dolžnikovimi razpolaganji z njegovim premoženjem, da bi lahko pravočasno vnaprej toženi stranki preprečevala razpolaganje s premoženjem. Tožeča stranka ne more pridobiti podatkov o poslovanju tožene stranke za leto 2022 in o ravnanjih v letu 2022 ter v času vložitve predloga, saj gre po naravi stvari za podatke, ki do objave Letnega poročila za leto 2022 niso javno dostopni in so znani zgolj toženi stranki ter osebam, katerim jih razkrije.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je presojalo samo drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Z verjetnostjo obstoja terjatve se ni ukvarjalo (15. točka obrazložitve sklepa). Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je za opravljena dela na podlagi pogodbe za gradbene storitve Pg-0561/2020 z dne 10. 12. 2020 toženi stranki izstavila 7 računov z zapadlostjo 4. 3. 2021, 12. 4. 2021, 30. 4. 2021, 19. 6. 2021, 30. 7. 2021, 9. 8. 2021 in 23. 8. 2021, ki jih ni plačala (stran 5 sklepa).

5. Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na lastne trditve, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje, da se je tožena stranka dodatno zadolževala in je v marcu 2021 pri svojem družbeniku najela kratkoročni revolving kredit 1.000.000,00 EUR, da je planirala, da bo v letu 2022 podala vlogo za podaljšanje kredita, da je junija 2021 pri D. d.o.o. najela kratkoročni kredit 1.500.000,00 EUR, ki je bil koriščen v znesku 800.000,00 EUR, da je tudi za ta kredit planirala, da bo v letu 2022 oddala vlogo za podaljšanje, da sta kredita zavarovana z menicami, odstopi terjatev in hipotekami na premičninah, da je za zavarovanje kreditov odstopila terjatve vsaj 600.000,00 EUR (strani 6 in 7 sklepa, 8. točka obrazložitve), da je bila vknjižena maksimalna hipoteka v korist D. d.o.o za 1,600.000,00 EUR s časom začetka učinkovanja 31. 8. 2021 (9. točka obrazložitve sklepa). Tožeča stranka tudi utemeljeno navaja, da gre pri opisanih obremenjevanjih premoženja za konkretna dolžnikova ravnanja, ki lahko imajo neposreden vpliv na zmožnost uveljavitve terjatve. Ta razpolaganja so se zgodila v istem časovnem obdobju med marcem in avgustom 2021, ko so zapadli vtoževani računi.

6. V skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. ZIZ dolžnikovega ravnanja časovno ne opredeljuje, določa pa sedanjost izvršbe, kar bi posledično pomenilo, da mora dolžnik ogrožujoče ravnati v sedanjosti ali preteklosti. Bistveno je, da predlagatelj dokaže dolžnikovo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo, ni pa pomembno ali bo do tega prišlo v času vložitve predloga oziroma prej ali šele v prihodnje, toda pred izvršbo. Predlagatelj pri dokazovanju ovirane izvršbe ni omejen le na sedanjost. ZIZ je pogoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev denarne terjatve razširil (predvsem s tem, da je mogoče upoštevanje dolžnikovih preteklih in zdajšnjih ogrožujočih ravnanj) ter predlagatelju olajšal pot do začasne odredbe, pri predlaganju katere ga tako ali tako ovira dokazovanje dejstev iz dolžnikove sfere.1 Upnik mora izkazati vez med dolžnikovim ravnanjem in nevarnostjo neuspeha izvršbe.2 Pritožbeno sodišče ne trdi, da vsakršno preteklo ravnanje tožene stranke nima nikakršnega vpliva na sedanje stanje. Ravno obratno. Tudi zakonsko besedilo: "da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena", ne izključuje vpliva preteklosti na sedanjost. Stranka mora dokazati, da je uveljavitev vtoževane terjatve potencialno onemogočena glede na konkretno in sedanje ravnanje druge stranke (npr. spremembe v strukturi premoženja, obremenjevanju le-tega premoženja s pravicami tretjih subjektov itd.), pri čemer lahko sedanje razpolaganje utemeljuje tako, da umesti določeno razpolaganje dolžnika v širši dolžnikov položaj, npr. upoštevaje tudi njegova pretekla razpolaganja v primerljivih postopkih. Objektivna nevarnost za začasno odredbo ne zadošča. Če pa isti upnik zmanjšanje dolžnikovega kapitala poveže s preteklimi primerljivimi ravnanji dolžnika, to lahko pomeni, da je standard verjetnosti obstoja nevarnosti za izterjavo vtoževane terjatve dosežen, ker je podana subjektivna vez – v zvezi s konkretnim dolžnikom glede konkretnih razpolaganj s svojim premoženjem.3

7. Tožeča stranka utemeljeno navaja razloge zakaj ni mogla navesti razpolaganj tožene stranke v letu 2022 oziroma sedanjih razpolaganj (v letu 2023): podatki za leto 2022 še niso bili objavljeni, pri razpolaganjih tožene stranke gre za poslovna ravnanja iz njene sfere, o katerih tožeča stranka nima nujno podatkov in jih je osebam izven dolžnikovega osebja ter pogodbenih strank tudi praktično nemogoče pridobiti ali pa se lahko podatki o razpolaganjih pridobijo za nazaj, ko so bila že izvedena, ko jih dolžnik razkrije v letnih poročilih oziroma so razvidna iz javnih knjig, da gre po naravi stvari za podatke, ki do objave Letnega poročila za leto 2022 niso javno dostopni. Glede na enostranske trditve in dokaze tožeče stranke je v tej fazi postopka več razlogov za nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, ker bi tedaj samo prvič ugotavljalo dejstva v zvezi s prvim pogojem za izdajo začasne odredbe (tega že rečeno sodišče prve stopnje ni presojalo), kar je pridržano sodišču prve stopnje. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

8. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi pogoje za izdajo začasne odredbe in upošteva materialnopravne razloge glede uporabe drugega odstavka 270. člena ZIZ.

9. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Scientia Iustitia, Ius Software, GV založba Ljubljana 2015, strani 45, 46. 2 Navedeno delo, stran 66. 3 Sklep VSL I Cpg 1134/2015.