Jedro

Pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno), saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 30. 1. 2015, ki je bila tožeči stranki vročena dne 30. 1. 2015, nezakonita (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 13. 3. 2015, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014 in sklepa o dodatku za delovno učinkovitost z dne 27. 5. 2014 še vedno traja tudi od 13. 3. 2015 dalje (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja, tj. od 14. 3. 2015, do vrnitve na delo, obračunati bruto nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014 in sklepom o dodatku za delovno učinkovitost z dne 27. 5. 2014, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke, ter nato tožeči stranki izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna od vrnitve nazaj na delo dalje tožeči stranki obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014 in sklepom o dodatku za delovno učinkovitost z dne 27. 5. 2014, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke, ter nato tožeči stranki izplačati neto plačo, in sicer najpozneje od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka); - zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se odpravi II. točka ugotovitvenega sklepa tožene stranke z dne 30. 1. 2015, da se poskusno delo oceni kot neuspešno opravljeno (V. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 441,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka v zakonitem roku vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. l Pd 224/2015 z dne 24. 6. 2015 (v nadaljevanju: sodba) in sicer jo izpodbija v celoti, razen v točki IV in V izreka sodbe in sklepa, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne pravdne stroške in pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 30. 1. 2015 (v nadaljevanju: redna odpoved) ni ustrezno pisno obrazložila odpovednega razloga. Že iz same redne odpovedi in ugotovitvenega sklepa jasno izhaja, da je tožena stranka povsem konkretno, vsebinsko in časovno obrazložila, zakaj tožeča stranka poskusnega dela ni opravila uspešno. Še več, iz obrazložitve redne odpovedi je razvidno, da je tožena stranka pri ugotavljanju uspešnosti poskusnega dela izpeljala celotni dokazni postopek in sicer tako, da je vpogedala v pogodbo o zaposlitvi, poročila o spremljanju poskusnega dela za vsak mesec, kolikor je trajalo poskusno delo (od avgusta 2014 do januarja 2015), kot tudi, da je tožena stranka še dodatno napravila poizvedbe pri nadrejenem delavcu tožeče stranke in predsedniku komisije za ocenjevanje poskusnega dela A.A., direktorju marketinga. Tožeča stranka je bila seznanjena z deli in nalogami iz opisa delovnega mesta ter z obsegom dela, ki ga je dolžna opravljati na svojem delovnem mestu, kot tudi, da bodo te konkretne naloge ocenjevane v času poskusnega dela.

Tožena stranka je v redni odpovedi ustrezno, v skladu z zakonskimi določili in sodno prasko, utemeljila odpovedni razlog. To izhaja tudi iz sodbe VDSS Pdp 1426/2003, ki se nanaša na podoben primer, iz katere izhaja, da zgolj navedba (v sklepu o prenehanju delovnega razmerja), da je bila delavka spremljana v času poskusnega dela in da je bilo poskusno delo negativno ocenjeno ne zadošča za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Drugače kot v tem primeru tožena stranka ni zgolj navedla, da je bila tožeča stranka spremljana v času poskusnega dela in da je bilo poskusno delo negativno ocenjeno, ampak je konkretno, tako časovno kot tudi vsebinsko, opredelila, katere konkretne naloge so bile ocenjevane, v katerem časovnem obdobju kot tudi jasno obrazložila, kako in zakaj je prišla do posamezne ocene, oz. kaj konkretno je toženo stranko vodilo k oceni za neuspešno opravljeno delo.

Prav tako ustreznost utemeljenosti odpovednega razloga izhaja tudi iz primerjave s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 1226/2005 z dne 1. 2. 2007. V omenjeni zadevi je sodišče štelo za ustrezno, ko je delodajalec kot odpovedni razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo podal razlago in to zgolj, da je bil delavec nesamostojen, nestrokoven, neiniciativen, nekvaliteten in premalo angažiran za delo. Tožena stranka na tem mestu izpostavlja tudi sodbo VS3003685 z dne 6. 4. 2009, iz katere izhaja, da je sodišče zavzelo stališče, da že iz same pogodbe o zaposlitvi in zadolžitev s strani delodajalca izhaja, kaj mora delavec delati in da je neutemeljeno sklicevanje na to, da delavec ni vedel, kaj bi moral delati oz. glede katerega dela je ocenjevan. Ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi je torej povsem napačna in v nasprotju z dejanskim stanjem in izvedenimi dokazi, ko ugotavlja, da tožena stranka ni konkretno navedla, katera dela oziroma pri katerih delih je bila tožeča stranka ocenjevana, saj konkretna dela izhajajo že iz same pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je konkretna dela tudi navedla v sami redni odpovedi, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, zato je sodba tudi iz navedenega razloga nepravilna in nezakonita.

Sodišče je v 7. točki izpodbijane sodbe navedlo, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da mora delodajalec v odpovedi dovolj konkretno vsebinsko in časovno navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je sodišče oprlo oziroma kot pravni temelj vzelo sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII lps 172/2014 z dne 28. 10. 2014 in opr. št. VIII lps 27/2015 z dne 24. 3. 2015, kar pa je povsem zgrešeno, saj se obe sodbi vsebinsko nanašata na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti in zato nista v nikakršni povezavi s predmetnim postopkom, to je na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zaradi navedenega tudi ni mogoče napraviti vzporednice v zvezi z obrazložitvijo dejanskega razloga, kot je to napačno oziroma nezakonito storilo sodišče. Pri ugotavljanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je treba izhajati iz samega namena poskusnega dela, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi, kot tudi v samem postopku, ni upoštevalo. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ali ustreza pričakovanju delodajalca (glej obrazložitev sodbe VS3005748 z dne 15. 4. 2013 ter VS3003685 z dne 6. 4. 2009). Glede na tako jasno stališče ni nikakršnega dvoma, da je ravnanje sodišča s tem, ko se je oprlo na sodne odločbe, ki se nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev, nezakonito oz. je vplivalo na nezakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da tožena stranka tudi tekom postopka v okviru trditvenega bremena ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi utemeljevala očitek o nesamostojnosti, nesamoiniciativnosti ter končno oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Omenjene ugotovitve sodišča so zopet povsem zgrešene in povsem v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, zaradi česar je tako sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico izdajo napačne oz. nezakonite odločbe.

V zvezi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, s katerimi se dejstva dokazujejo, je sodišče kršilo 286.a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanj: ZPP). Tožena stranka je namreč pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 18. 6. 2015 prejela šele 22. 6. 2015, to je samo 2 dni pred narokom, ki je potekal 24. 6. 2015, in na katerem je predsednica senata stranki poučila, da morata pod sankcijo prekluzije navesti vsa dejstva in dokaze. Sodišče je tako toženi stranki dalo na razpolago samo 2 dni časa, da odgovori na obširne in nove navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 18. 6. 2015, kot tudi, da se opredeli glede novih dokazov iz predmetne pripravljalne vloge, kar je povsem v nasprotju z 286a. členom ZPP. Omenjeno zakonsko določilo v tretjem odstavku jasno določa, da mora sodišče stranki določiti rok in sicer tako, da ostane dovolj časa, da se v postopku izjasni, pri čemer rok ne sme biti krajši od 8 dni, česar pa sodišče ni upoštevalo, saj je imela tožena stranka samo dva dni časa, da se izjavi o obširni vlogi in številnih novo predlaganih dokazih. Še več, sodišče oziroma predsednica senata je celo zahtevala, da se tožena stranka takoj izjasni in pod sankcijo prekluzije navede vsa dejstva in dokaze. Tožena stranka je tako na naroku, kolikor je bilo mogoče, podala navedbe in dokaze, vendar le ti niso bili popolni, saj tožena stranka ni imela zadosti časa, da bi preučila vse navedbe in dokaze tožeče stranke ter da bi se lahko v celoti izjavila ter predlagala dokaze v svojo korist. Sodišče pa je v izpodbijani sodbi navedlo, da zaslišanje priče A.A. in ostalih predlaganih prič ne more nadomestiti izostale trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka je natančno in konkretno tako v odgovoru na tožbo kot tudi na samem naroku podala navedbe o vseh odločilnih dejstvih za predmetni postopek in k temu predlagala dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zaslišanje priče A.A. in ostalih predlaganih prič nikakor ne bi pomenilo nadomestitev izostale trditvene podlage, saj je bila le-ta v celoti in ustrezno podana. Predlagane priče bi lahko še dodatno potrdile navedbe tožene tako v zvezi s samim potekom poskusnega dela, glede vseh ocen, ki so bile podane tožeči stranki tekom poskusnega dela in ki so bile podlaga za končno oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu, kot tudi glede vseh ostalih navedb, ki jih je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo in na samem naroku. Omenjene priče bi bile torej zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo in so bistvene za odločitev o spornem predmetu, kar pa je sodišče opustilo, s čimer je zagrešilo takšno kršitev, da je vplivala na zakonitost oziroma pravilnost sodbe oziroma je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

V skladu z 285. členom ZPP je naloga sodišča, da v okviru materialnega procesnega vodstva zagotovi, da se podajo vsa pravno relevantna dejstva in ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. V kolikor bi bilo sodišče mnenja, da tožena stranka ni zadosti natančno podala navedb ali predlagala dokazov, s katerimi se navedbe dokazujejo (v kolikor bi to seveda sploh držalo, saj je tožena stranka zgoraj večkrat natančno obrazložila, da so bile navedbe tožene stranke ustrezne), bi moralo na to toženo stranko opozoriti, česar pa ni storilo, pa čeprav bi to lahko storilo, saj je od podaje odgovora na tožbo do razpisa naroka poteklo več kot 3 mesece. Da bi moralo sodišče toženo stranko pozvati, izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Kopru VSK01421 z dne 27. 10. 2005, v kateri je sodišče zavzelo jasno stališče, da je v okviru procesnega vodstva dolžnost predsednika senata, da med drugim skrbi tudi za to, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank v pomembnih dejstvih in da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Tožena stranka je tožeči stranki vsak mesec poskusnega dela izročila Poročilo o spremljanju poskusnega dela, kjer jo je z oceno ocenila za vsako področje oziroma pod področje.

Tožeči stranki je A.A., direktor marketinga, delavki neposredno nadrejeni in predsednik komisije za ocenjevanje poskusnega dela, še vsakič ustno obrazložil in pojasnil, zakaj je bila ocenjena z določeno oceno, jo opozoril na napake kot tudi usmeril in predlagal, kako se lahko delavka na določenem področju izboljša. Tudi sicer, ne smo enkrat mesečno, ji je A.A., pri njenem delu dnevno pomagal z nasveti, jo usmerjal ter jo opozarjal na napake. Omenjena poročila so bila tožeči stranki vročena, kar dokazuje njen podpis na vsakem poročilu.

Tožena stranka je v celoti obrazložila odpovedni razlog, kot to zahteva 87. člen ZPP, prav tako je imela tožeča stranka vse možnosti, da bi lahko izpodbijala zakonitost odpovedi v samem sodnem postopku. Vsega skupaj sodišče sploh ni upoštevalo, zaradi česar je sodba tudi v tem delu pomanjkljiva, ker se je ne more preizkusiti. Iz omenjenega je več kot očitno tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, kot tudi da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo in je potrebno tudi iz tega razloga slediti predlogu podanem v uvodu.

Izpodbijana sodba je pomanjkljiva tudi v delu, kjer sodišče navaja, da je predmet sodnega preskusa samo odpoved in ne celotni postopek poskusnega dela. Sodišče namreč takšnega stališča nikjer ne pojasni. Tudi sicer, v kolikor bi sodišče omenjeno ugotovitev sploh obrazložilo, pa je takšna ugotovitev nepravilna oz. nezakonita. Ni res, da je predmet sodnega postopka pri sodnih postopkih, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešnega poskusnega dela, samo odpoved. Predmet sodnega postopka v takšnih sporih je namreč ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga. Da bi se lahko ugotovila utemeljenost odpovednega razloga, mora sodišče preveriti oz. preizkusiti, kdaj in na kakšen način je potekalo poskusno delo, ali je bil delavec seznanjen s potekom poskusnega dela, kot tudi, na kakšen način je delodajalec ugotovil, da poskusno delo ni bilo uspešno, saj drugače sploh ni možno preveriti utemeljenosti odpovednega razloga. Vsega tega pa sodišče sploh ni preverjalo, še več, postavilo se je celo na stališče, da je predmet sodnega postopka samo odpoved (listina).

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. V zvezi z bistvenimi kršitvami, ki jih očita pritožba, tožeča stranka izpostavlja, da jih tožena stranka uveljavlja šele s pritožbo, saj na naroku dne 24. 6. 2015 ni podala ugovora procesne kršitve (glede na 286. b člen ZPP), zato so vse procesne kršitve, ki jih uveljavlja s pritožbo, brezpredmetne. Neutemeljeni, neresnični in pavšalni so tudi pritožbeni očitki, da je tožena stranka ustrezno obrazložila odpovedni razlog in da naj bi povsem konkretno, tako časovno kot tudi vsebinsko, opredelila, katere konkretne naloge so bile ocenjevane, v katerem časovnem obdobju, ter da je jasno obrazložila, kako in zakaj je prišlo do posamezne ocene. Tožena stranka niti v odpovedi niti v sodnem postopku v okviru trditvenega bremena ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi utemeljevala odpovedne očitke. Tožeča stranka soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da izpovedi predlaganih prič ne morejo nadomestiti izostale trditvene podlage tožene stranke oziroma pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga v redni odpovedi. Iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na kateri se je sklicevalo sodišče, je jasno razvidno, da mora delodajalec, ne glede na to, ali gre za redno ali izredno odpoved, v odpovedi dovolj konkretno vsebinsko in časovno navesti in obrazložiti okoliščine, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je vezano le na dejanske opredelitve odpovednega razloga, tega pa delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi jo moralo sodišče opozoriti, da njena trditvena podlaga ne zadošča, zlasti ker jo je na to tako v vlogah in na naroku dne 24. 6. 2015 ves čas opozarjala tožeča stranka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in dovolj natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

6. Prav tako ni podana smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbami 286.a člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba z navedbami, da tožena stranka zaradi prekratkega roka (le dva dneva) od prejema obsežne pripravljalne vloge tožene stranke (ki jo je prejela 22. 6. 2015) do naroka za glavno obravnavo (ki je bil opravljen 24. 6. 2015) ni imela dovolj časa za pripravo in ni mogla odgovoriti na nove obsežne navedbe iz pripravljalne vloge z dne 18. 6. 2015, niti se ni mogla v celoti izjaviti do navedb tožeče stranke in predlagati dokaze v svojo korist. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 6. 2015 je razvidno, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbami 286.b člena ZPP, na kar utemeljeno opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Po tej določbi mora namreč stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka v pritožbi ni navedla ničesar o tem, da bi obstajale okoliščine oziroma opravičljivi razlogi, zaradi katerih bistvenih kršitev, ki jih sedaj uveljavlja v pritožbi (prekratek rok za izjavo o pripravljalni vlogi), ni mogla uveljavljati na sami obravnavi, zato je prekludirana. Iz tega razloga pritožbeni preizkus relativne bistvene kršitve, ki jo tožena stranka uveljavlja šele v pritožbi, ne da bi izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, niti ni dopusten, saj pritožbenih navedb s tem v zvezi ni mogoče upoštevati. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo razvidno, da je tožena stranka, ki niti ni zaprosila za rok za podajo pisne pripravljalne vloge, ampak je predlagala le, da sodišče ne upošteva pripravljalne vloge tožeče stranke, ker jo je podala šele po treh mesecih od odgovora na tožbo, podala obsežne navedbe v zvezi s pripravljalno vlogo nasprotne stranke (ki so zapisane na več kot štirih straneh zapisnika, ki obsega 7 strani!).

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. dostavka 360. člena ZPP še dodaja:

9. Odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, so: - Tožeča stranka je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014 za nedoločen čas na delovnem mestu brand manager senior, s poskusno dobo 6 mesecev (od 1. 8. 2014 do 30. 1. 2015).

- Z ugotovitvenim sklepom z dne 30. 1. 2015 je tožena stranka poskusno delo tožnice ocenila kot neuspešno, istega dne pa ji je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi 5. alinee 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1).

- Iz obrazložitve redne odpovedi izhaja, da negativna ocena poskusnega dela temelji na ugotovitvah mesečnih poročil, iz katerih izhaja, da tožnica ni imela pričakovanega znanja in zmožnosti za delo, da ni v zadostni meri razumela delovnega procesa, in da je bila pri svojem delu nesamoiniciativna in nesamostojna, zaradi česar delo ni bilo kakovostno opravljeno, ter da je ugotovitve iz poročil potrdil nadrejeni delavec A.A..

- Iz mesečnih poročil, ki jih je predložila tožena stranka (B 8), ki so omenjena v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v ugotovitvenem sklepu o oceni poskusnega dela (B 7), izhaja, da so to obrazci z naslovom spremljanje poskusnega dela – poročilo za posamezni mesec. V uvodu vsebujejo podatke o delavcu, predsedniku komisije in času trajanja poskusnega dela, pod točko IV v uvodu pa je rubrika „Naloge, izvedene v tekočem mesecu“, ki v nobenem od predloženih poročil ni izpolnjena in ni navedeno, katere naloge je delavka v posameznih mesecih opravila. Obrazec vsebuje tudi kriterije, ki se ocenjujejo z ocenami od 0 do 3, vsa poročila, ki se nanašajo na poskusno delo tožnice, pa vsebujejo le obkrožene ocene brez komentarja in brez obrazložitve ocen.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 87. in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka v odpovedi, ugotovitvenem sklepu o oceni poskusnega dela, pa tudi v mesečnih poročilih o spremljanju poskusnega dela, le pavšalno navedla, da tožnica pri delu ni bila zadosti samostojna, da dela ni izvajala dovolj kakovostno, da je pod pričakovanji njena samoiniciativnost pri delu, zavzetost in odgovornost za opravljanje konkretnih nalog, da ni imela pričakovanega znanja in zmožnosti za delo ter da ni v zadostni meri razumela delovnega procesa. Splošni očitki v odpovedi pa, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, niso utemeljeni v konkretnih dejstvih, s katerimi bi se utemeljevala takšna pavšalna ocena. Konkretnih dejstev, ki bi lahko dokazovala pravilnost negativne ocene poskusnega dela, pa tožena stranka niti v sodnem postopku ni navedla v okviru trditvenega bremena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zakonitosti redne odpovedi ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno (saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni). Tožena stranka namreč niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).

11. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene, saj nikakor ne drži, kot navaja tožena stranka v pritožbi, da naj bi tožena stranka podala ustrezno trditveno podlago, ustrezno obrazložila odpovedni razlog in povsem konkretno, tako časovno kot tudi vsebinsko, opredelila, katere konkretne naloge so bile ocenjevane, v katerem časovnem obdobju, jasno obrazložila dokazni postopek kot tudi jasno obrazložila, kako in zakaj je prišla do posamezne ocene, oziroma kaj konkretno je toženo stranko vodilo k oceni za neuspešno opravljeno delo. Ocena poskusnega dela mora namreč temeljiti na oceni konkretnih nalog, ki jih delavec v poskusnem delu opravi in ki so mu dodeljene s strani delodajalca (nadrejenih delavcev) v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma z opisom del njegovega delovnega mesta. Neutemeljeni pa so tudi očitki sodišču prve stopnje glede materialno procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP, zlasti ob dejstvu, da tožena stranka tudi v pritožbi vztraja pri zmotnem stališču, da je bila trditvena podlaga v celoti in ustrezno podana in da zaslišanje priče A.A. in drugih prič nikakor ne bi pomenilo nadomestitve izostale trditvene podlage.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, niti v izpodbijani redni odpovedi niti v samem sodnem postopku ni ustrezno obrazložila odpovednega razloga, kot zahteva drugi odstavek 87. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je že navedeno, pa ustrezne konkretne obrazložitve ni niti v drugih listinah, na katere se opira redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ugotovitveni sklep o oceni poskusnega dela, mesečna poročila o spremljanju poskusnega dela), pa tudi v samem sodnem postopku tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. ter 3. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP). Ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.