25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. – B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 770/2003 z dne 19. 5. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 1428/97 z dne 10. 2. 2003 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Okrajno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper pritožnika (v pravdi toženca) in razsodilo, da je tožnik postal lastnik določenega dela nepremičnine na podlagi priposestvovanja. Zoper to sodbo je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Obširno navaja, zakaj naj bi sodišči zmotno ugotovili, da je imel tožnik nepremičnino v dobroverni posesti vsaj dvajset let. Poleg tega zatrjuje, da je odločitev sodišč nelogična, ker naj bi tožnik priposestvoval nepremičnino, ki ne meji na njegovo nepremičnino. Sodišče druge stopnje naj tega dejstva ne bi upoštevalo. Navaja še, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe in da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23 člen Ustave), vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Pritožnikove navedbe o tem, da tožnik nepremičnine ni imel v dobroverni posesti, pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Prav tako za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča pavšalno zatrjevanje, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožnikove pritožbene navedbe in da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

4.Z vidika kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo navedbe o tem, da je tožnik priposestvoval nepremičnino, ki ne meji na njegovo nepremičnino, in da je zaradi tega odločitev nelogična. Ta očitek pa ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je namreč pojasnilo, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj predlagal, naj sodišče ugotovi, kdo so mejaši sporne nepremičnine. Razumno je obrazložilo, da ta navedba sama po sebi ni pravno odločilna, pritožnik pa ni zatrjeval, da je povezana z vprašanjem tožnikove dobre vere kot pogojem za priposestvovanje nepremičnine.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot ju zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić