Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi so brezpredmetne vse navedbe toženke, ki se ne nanašajo na vprašanji, ali parcela predvidenega posega spada v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene v gozdnogospodarskem načrtu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Ljubljana, št. 3407-363/2011 z dne 12. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice in A.A. za izdajo soglasja za ureditev dovozne poti na zemljišču parc. št. 1984 k.o. …. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je navedeno zemljišče po veljavnem Gozdnogospodarskem načrtu za gozdnogospodarsko enoto Domžale (2007-2016) gozdno. Po usmeritvah veljavnega Gozdnogospodarskega načrta za gozdnogospodarsko območje Ljubljana (Odlok o gozdno Gospodarskem načrtu godno gospodarskega območja Ljubljana ((2001-2010), Uradni list RS, št. 70/03 in 86/03) je za posege v gozd in gozdni prostor navedeno, da mora biti poseg usklajen z veljavnimi prostorskimi akti, prostorsko zakonodajo, zakonskimi in podzakonskimi akti ter predpisi s področja gozdarstva ter drugih področij, ki zadevajo splošne ali posamezne vidike prostorske problematike in z veljavnim gozdnogospodarskim načrtom gozdnogospodarske enote. Toženka ugotavlja, da je obravnavana ureditev prostora v nasprotju s prostorskim aktom, in se pri tem sklicuje na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba), ki v 4. členu določa, da so objekti za lastne potrebe (med njimi tudi utrjene dovozne poti) lahko zgrajene le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se zgradijo, torej v tem primeru le po parceli št. 1985 k.o. …. Sklicuje se tudi na Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem bi v konkretnem primeru investitorja morala pridobiti spremenjeno gradbeno dovoljenje ali vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Nameravana ureditev tudi ne sledi usmeritvam o vzdržnem prostorskem razvoju za racionalni rabi zemljišč, kot jih določa strategija prostorskega razvoja Slovenije. Gradbena parcela je nadpovprečno velika in njena širitev v območje gozdnih zemljišč ni nujno potrebna.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo A.A. in tožnice in v razlogih navedel, da se gozd nahaja v ureditveni enoti z oznako 12020, kjer so na drugi stopnji poudarjene socialne in proizvodne funkcije, ki pomembno vplivajo na način gospodarjenja z gozdom. Z gradnjo dovozne poti do novo zgrajenega stanovanjskega objekta na sosednji parceli št. 1985 k.o. … je bilo poseženo v obravnavano gozdno zemljišče in pri tem izkrčeno cca. 0,26 ha gozda, zaradi gradnje dovozne poti pa so bila na zemljišču izvedena tudi gradbena dela. Zaradi nedovoljene krčitve gozda ter gradnje dovozne poti je bila o zadevi obveščena tudi pristojna gozdarska inšpekcija. Pritrjuje odločitvi toženke, da je predviden poseg v nasprotju s prostorskim aktom in ne sledi strategiji prostorskega razvoja Slovenije, poleg tega bi bile z izvedenim posegom v gozdno zemljišče ogrožene funkcije gozda. Dodaja, da je toženka strokovni organ, zato drugostopenjski upravni organ ne dvomi v pravilnost njene odločitve.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev posegla v z ustavo zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine, in sicer pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega je izpodbijana odločitev obremenjena tudi s kršitvami procesne narave, saj iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih. Odločitve zato ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Manjkajo namreč dokazi o vrednotenju funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov oziroma razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Upravni organ tudi ni presojal izjeme, ki je določena v 6. odstavku 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek ter tožnici prizna povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 21. člena ZG je treba za graditev objektov in posege v gozd oz. gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda za gozdove (v nadaljevanju: Zavod). Glede na tretji odstavek istega člena soglasja ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov, pri presoji ogroženosti pa se upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov.

Odločanje se torej nanaša izključno na vpliv graditve objekta oziroma posega, ki je lociran v gozdu oziroma gozdnem prostoru, na funkcije gozda, kot so opredeljene v gozdnogospodarskem načrtu. ZG glede na navedene določbe 21. člena za izdajo soglasja ne predvideva presoje skladnosti načrtovanega posega s prostorskimi akti. Skladnost načrtovane gradnje s prostorskim aktom po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 v postopku izdaje gradbenega dovoljenja namreč preveri organ, pristojen za gradbene zadeve.

Peti odstavek 50. člena ZGO-1, kot je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, pa je določal, da soglasodajalec izda odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja, če ugotovi, da gradnja po predpisih (po predpisih, ki sodijo v delovno področje posameznega soglasodajalca – op. sodišča) ni dopustna ali mogoča in se v tem delu vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 57/12) je bil 50. člen ZGO-1 sicer spremenjen, vendar v šestem odstavku prav tako določa, da soglasodajalec zahtevo za izdajo soglasja zavrne, če ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni dopustna ali mogoča. Zato so za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetne vse navedbe toženke, ki se ne nanašajo na vprašanji, ali parcela predvidenega posega spada v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN.

Med strankami ni sporno, da je zemljišče predvidenega posega v GGN GGE Domžale opredeljeno kot gozdno. Sporno pa ostaja vprašanje vpliva nameravane gradnje na funkcije gozda. Ker izpodbijana odločba razlogov o tem odločilnem dejstvu, to je o vplivu nameravane graditve dovozne poti na funkcije gozda, nima, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena), ter se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ navedeno kršitev pravil postopka odpraviti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).