Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka odgovarja tudi za naravne pojave.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (I. In III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženki naložilo plačilo 10.626,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni, tako da toženki naloži plačilo odškodnine v znesku 3.542,33 EUR, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Meni, da je sodišče odločitev oprlo na lastno tolmačenje sprožilnega vzroka za nastanek škode, ki nima opore v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca R. G. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj meni, da t.i. "doktrine jajčne lupine" ni mogoče uporabiti za škodo, nastalo na stvareh. Poudarja, da bi se za razliko od ljudi, kjer se njihovo predhodno stanje ne more odpraviti, neustrezna hidroizolacija hiše lahko, zato zgoraj navedena doktrina v konkretnem primeru ni uporabljiva. V odločitvi je tudi sicer podano nasprotje, saj sodišče po eni strani najprej ugotovi, da je izvedenec vzrok za vdor vode v tožničino klet pripisal trem neodvisnim vzrokom, po drugi strani pa zaključi, da je odločilen vzrok za nastalo škodo ravnanje toženke (predrtje kanalizacijske cevi). Meni, da celotne škode ni mogoče pripisati toženki, saj gre v določeni meri za nepredvidljiv dogodek (padavine in slabo izolacijo), ki je izven sfere toženke, zato bi bilo toženki mogoče pripisati zgolj 33 % odgovornost za nastalo škodo. Nepopolno je tudi ugotavljanje tožničine sokrivde za nastalo škodo, saj je sodišče izhajalo zgolj iz prvega odstavka 170. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Poudarja, da se v primeru, ko ni moč ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega ravnanja, v skladu z drugim odstavkom 170. člena OZ odškodnina prisodi ob upoštevanju okoliščin primera. Ker je tožnica kupila staro hišo, bi se morala zavedati, da gre za objekt, ki ni zgrajen v skladu z današnjim načinom gradnje, na zaslišanju pa je celo izjavila, da je bila vlaga v kleti prisotna že ob nakupu (prepis zvočnega posnetka z dne 20. 3. 2015).

3. Tožnica je na pravilno vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za nastalo škodo v kleti stanovanjske hiše. Med strankama je nesporno, da je do škode prišlo (tudi) zaradi prebitja kanalizacijske cevi pri gradnji telekomunikacijskega omrežja s strani toženke. Toženka tako priznava svojo odgovornost v tretjinskem deležu, v preostalem delu pa meni, da so k nastali škodi sočasno prispevali tudi drugi (enakovredni) vzroki.

6. Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje vzroka nastali škodi angažiralo izvedenca gradbene stroke R. G., ki je ugotovil, da je vdor vode v klet posledica treh enakovrednih vzrokov, in sicer: 1. obremenjenosti terena s predhodnimi padavinami, 2. izliva vode iz kanalizacijskega omrežja zaradi preboja kanalizacijske cevi in 3. slabe hidroizolacije objekta. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenca pravilno povzelo, nato pa v nasprotju z izvedenskim mnenjem zaključilo, da je sprožilni trenutek/dejavnik za nastalo škodo prav preboj kanalizacijske cevi. Stališče sodišča, da brez sprožilnega trenutka v letu 1992 škoda v letu 2012 ne bi nastala, tako ne izhaja iz po izvedencu ugotovljenih dejstev.

7. Pritožbeno sodišče sicer sprejema stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila dolžna poskrbeti za boljšo hidroizolacijo objekta, zato njen soprispevek k nastali škodi ni podan. Pred letom 2012 namreč do vdora vode v klet ni prišlo, zato od tožnice ni mogoče zahtevati, da (na zalogo) opravi obsežna gradbena dela. Pritožbeno sodišče v tem delu tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mora povzročitelj škode sprejeti stvar v takšnem stanju, kot je, za nastalo škodo pa odgovarja, čeprav je ta zaradi dotrajanega objekta večja. Ob tem pa je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka odgovarja tudi za naravne pojave. Odškodninska odgovornost za škodo, ki je posledica naravnega pojava, je namreč lahko vzpostavljena šele posredno, tj. prek umetno vzpostavljene vzročne zveze za opustitveno ravnanje(1), ki pa se v konkretnem primeru ne zatrjuje. Za škodo, ki je posledica naravnih pojavov, zato toženka ne odgovarja, naloga sodišča prve stopnje pa je, da s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovi, kolikšen delež škode je posledica obilnejših padavin, kolikšen delež pa posledica predrtja cevi. Zaradi zmotnih zaključkov sodišča prve stopnje je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

8. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje z izvedencem gradbene stroke ponovno preveri, kaj je bil odločilni zunanji vzrok za nastalo škodo. Izvedenec naj pri tem oceni, kolikšen delež škode je mogoče pripisati naravnim pojavom, za katere toženka ne odgovarja, kolikšen delež škode pa je posledica predrte cevi. Po ugotovitvi vseh predpostavk odškodninske odgovornosti v skladu s 131. členom OZ naj sodišče odloči še o višini tožbenega zahtevka.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je posledica razveljavitve sodbe. Ker je pravica do povrnitve pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 169/2015 z dne 8. 12. 2016.