Jedro

ZIL v določbah 90. in 91. člena ne omeji pojma zainteresirane osebe tako, da bi eksplicitno določil okoliščine, ki jih ta mora zatrjevati in izkazati, kar po mnenju sodišča daje podlago za ekstenzivno razlago pojma, torej gotovo (tudi) v pomenu osebe, ki zatrjuje, da želi izkoriščati znak ali njegov del, pravno zavarovan z znamko, za enako ali podobno blago (in to izkaže). Podlago za ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe daje tudi upoštevanje prava EU. Stališče o ekstenzivni razlagi pojma zainteresirane osebe pa izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. sklep št. III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010. Zato se sodišče strinja z izhodiščnimi opredelitvami pojma zainteresirane osebe s strani upravnega organa: da je to oseba, ki bi od razveljavitve imela korist, ki se kaže npr. v tem, da želi sama znamko v celoti ali deloma uporabljati za enako ali podobno blago, da je to oseba, ki ima namen registrirati enako ali podobno znamko, da je to oseba, katere obstoječe znake so podobne izpodbijani znamki itd. Sodišče se z upravnim organom tudi strinja, da prizadeti stranki v tem postopku, da bi mogla šteti za zainteresirano osebo v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ni treba izkazati, da bo svojo prijavljeno znamko uspela registrirati, kajti postopek registracije znamke je po zakonu samostojen postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in A. d.o.o. se zavrneta.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se mednarodna znamka št. 513257 z dnem izdaje te odločbe na območju Republike Slovenije razveljavi za tam navedeno blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije blaga in storitev (v 1. točki izreka) ter da o razveljavitvi mednarodne znamke po pravnomočnosti te odločbe obvesti Mednarodni urad za intelektualno lastnino. Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je 9. 2. 1996 A. d.o.o. vložila zahtevo za razveljavitev mednarodne znamke št. 513257 "HUGO BOSS" (v nadaljevanju: izpodbijana znamka), imetnika tožeče stranke, na območju Republike Slovenije, za blago, po mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ - MP, št. 51/74, Uradni list RS - MP, št. 9/92, mednarodna klasifikacija blaga in storitev), razvrščeno v razred 34. Dne 1. 7. 1996 je tožeča stranka vložila ugovor zoper razveljavitev. Upravni organ je v skladu s 3. odstavkom 91. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL) dne 8. 10. 1996 zadevo odstopil Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je v tej zadevi izdalo sodbo opr. št. VII Pg 215/97 z dne 16. 6. 1999, ki je bila s sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 211/2000 z dne 6. 4. 2000 razveljavljena v 2. točki izreka, v ostalem pa potrjena; Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. III Ips 99/2000 z dne 27. 9. 2001 zavrnilo revizijo zoper sodno odločbo opr. št. I Cpg 211/2000 Višjega sodišča v Ljubljani. V navedenem sodnem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da se mednarodna znamka št. 513257 "HUGO BOSS" za blago v razredu 34, navedeno v izreku odločbe, na področju Republike Slovenije brez upravičenega razloga ni uporabljala v blagovnem prometu v zadnjih petih letih pred vložitvijo zahteve za razveljavitev z dne 9. 2. 1996. V zvezi s sodbo opr. št. VII Pg 215/97 Okrožnega sodišča v Ljubljani je upravni organ 4. 12. 2007 izdal odločbo, ki pa je bila v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 258/2009-14 z dne 27. 10. 2009 odpravljena, zadeva pa njemu vrnjena v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je v sodbi navedlo, da je potrebno postopek pred upravnim organom zaključiti po predpisih, po katerih se je začel ter da je pravna podlaga za izdajo odločbe o razveljavitvi znamke s strani upravnega organa 90. in 91. člen ZIL, upravni organ pa je napotilo, da v ponovnem postopku, ob uporabi določb 90. in 91. člena ZIL presodi, ali je A. d.o.o. zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL. V ponovnem postopku je upravni organ zadevo ponovno proučil in ugotovil, da je A. d.o.o. zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL ter da so izpolnjeni pogoji za razveljavitev mednarodne znamke št. 513257. Upravni organ ob sklicevanju na Zakon o industrijski lastnini s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1994 ter sodni odločbi opr. št. VII Pg 302/96 in IV Pg 36/2006 v povezavi z opr. št. I Cpg 873/2009 navaja, da je zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL vsaka fizična ali pravna oseba, ki bi od razveljavitve znamke imela kakršnokoli korist, ki se kaže na primer v dejstvu, da želi sama znamko v celoti ali deloma uporabljati naprej za enako ali podobno vrsto blaga, pri čemer so za razveljavitev znamke predvsem zainteresirane gospodarske družbe, ki proizvajajo izdelke, za katere bi bila neuporabljena znamka primerna za registracijo, pa tudi tiste pravne osebe, ki dajejo tovrstno blago v promet; zainteresirana oseba ni le oseba, ki ima namen registrirati enako ali podobno znamko, temveč tudi oseba, katere že obstoječe znamke so podobne izpodbijani znamki. A. d.o.o. svoj interes za razveljavitev mednarodne znamke št. 513257 zaradi neuporabe v vlogi za razveljavitev zatrjuje s tem, da je izpodbijana znamka ovira za nemoteno uporabo besednega znaka "BOSS", ki je predmet njene prijave znamke št. 9181966. V nadaljnjih vlogah pa je A. d.o.o. navajala, da izpodbijana znamka predstavlja oviro tudi v postopkih registracije drugih njenih prijav znamk, saj je tožeča stranka tudi na podlagi izpodbijane mednarodne znamke vložila ugovore zoper registracijo drugih prijav znamk (ki jih navaja), katerih prijaviteljica je A. d.o.o. Upravni organ dalje navaja, da je tožnik v ugovoru zoper razveljavitev navajal, da je lastnik mnogih znamk, med drugim tudi mednarodnih znamk (poleg izpodbijane še treh) z veljavnostjo v Republiki Sloveniji. Trdil je tudi, da naj bi bila izpodbijana znamka sloveča in da zaradi tega po 22. členu ZIL uživa varstvo za vse blago oziroma storitve. Menil je, da A. d.o.o. pravnega interesa za delno razveljavitev izpodbijane mednarodne znamke ne more imeti, saj kljub morebitni razveljavitvi znamke št. 9181966 ne bi smela uporabljati za označevanje svojih izdelkov (zaradi slovečnosti izpodbijane znamke, zaradi vsebovanja imena firme, osebnega imena, slabe vere ipd.). Upravni organ je na podlagi vpogleda v dokumentacijo prijave znamke št. 9181966 ugotovil, da je izpodbijana mednarodna znamka ena izmed ovir za registracijo prijave te znamke prijavitelja A. d.o.o. (tožnik je ugovarjal na podlagi treh mednarodnih znamk, med drugim tudi izpodbijane, ki v skladu s 6. in 7. točko 19. člena ZIL predstavljajo oviro za registracijo prijave znamke). Korist, ki jo zasleduje A. d.o.o., je torej v tem, da bi imela z razveljavitvijo izpodbijane znamke več možnosti za registracijo svoje znamke. Ali bo A. d.o.o. dosegla uspešno registracijo svoje znamke, je odvisno od več okoliščin ter je to stvar presoje v posebnem postopku. Tudi če A. d.o.o. znaka, ki bi bil enak ali podoben izpodbijani znamki, ne bi uspela registrirati kot znamke ali te znamke kasneje dejansko ne bi mogla uporabljati, to ne more biti odločilno pri presoji, ali je A. d.o.o. zainteresirana oseba za razveljavitev izpodbijane znamke. Pri navedeni presoji je potrebno izhajati iz namena zakona; namen instituta razveljavitve znamke zaradi neuporabe je sankcioniranje odmika od določene ciljnosti uporabe blagovne ali storitvene znamke, do katerega bo prišlo v primeru, če nosilec znamke brez upravičenega razloga več kot pet let od dneva, ko je bila znamka vpisana v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena, ne uporablja za zaznamovanje blaga oziroma storitev, na katere se znamka nanaša. Možnost razveljavitve znamke v zakonu ni predvidena kot izjema, temveč ob izpolnjevanju pogojev velja za vse znamke. Zakon nobene kategorije oziroma vrste znamk od možnosti razveljavitve ne izvzema, tudi ne slovečih znamk, to pa po mnenju upravnega organa tudi ne izhaja iz 22. člena ZIL. Razlog za razveljavitev določene znamke ni in ne more biti odvisen od tega, ali bo razveljavljeno znamko po njeni razveljavitvi dejansko lahko uporabljal kdo drug; razlog za razveljavitev znamke je neuporaba znamke in je kot tak določen z zakonom. Ob sklicevanju na Zakon o industrijski lastnini s komentarjem upravni organ dalje navaja, da kroga zainteresiranih oseb ni pravilno omejevati samo na osebe, ki imajo namen uporabljati znamko, enako ali podobno izpodbijani, ob tem ko iz zakona tudi ne izhaja, da bi morala zainteresirana oseba kakorkoli izkazati, da bo lahko uspešno registrirala znamko, ki je enaka/podobna izpodbijani. Pri tem se upravni organ sklicuje tudi na sodno prakso, ki pojem zainteresirane osebe za zahtevo za razveljavitev znamke razlaga širše, v luči Direktive 2008/95/ES z dne 22. 10. 2008. Pravni interes zainteresirane osebe ni pogojen z izkazom uporabe, upravičenosti do uporabe ali namenom uporabe določene znamke niti z možnostjo uspešne registracije enake/podobne znamke. Zato pravnega interesa zainteresirani osebi ni mogoče odreči zgolj zaradi tega, ker bi izpodbijana znamka (in druge znamke tožeče stranke) zaradi svoje narave (morebitne slovečnosti) utegnile pomeniti okoliščino, ki bi jo bilo potrebno upoštevati v postopku registracije prijave znamke A. d.o.o. in zaradi česar bi bila lahko registracija te znamke zavrnjena. Glede na to, da je A. d.o.o. vložila prijavo znamke "BOSS" (št. 9181966) za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša izpodbijana znamka, ter tudi druge (prej navedene) prijave znamk, ki bi lahko bile enake/podobne izpodbijani znamki (postopki registracije teh znamk še niso končani), je mogoče šteti, da želi A. d.o.o. izpodbijano znamko v celoti oziroma deloma naprej uporabljati za enako/podobno vrsto blaga. Že to dejstvo zadostuje za izkaz upravičenosti do vložitve zahteve za razveljavitev izpodbijane znamke. A. d.o.o. pa ni potrebno izkazati, da bo svojo prijavljeno znamko lahko tudi uspešno registrirala, saj tega ni mogoče z gotovostjo vnaprej predvideti, še manj pa bi bilo upravičeno predvidevanje o možnem negativnem izidu v drugem postopku v predmetnem postopku šteti kot dejstvo. A. d.o.o. pa poleg tega izpolnjuje tudi druge kriterije, po katerih se lahko šteje za zainteresirano osebo; je oseba, ki daje enako/podobno blago v promet in je oseba, ki proizvaja izdelke, za katere bi bila prijavljena znamka primerna za registracijo, kar vse izhaja iz predloženih dokazov. Tudi pogoj enakosti ali podobnosti blaga je izpolnjen: tako izpodbijana znamka kot tudi prijava znamke št. 9181966 se nanašata na enako oziroma podobno blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije blaga in storitev.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in tudi iz razloga, zaradi katerega se izpodbijana odločba kot upravni akt izreče za nično. (I) Navaja, da je upravni organ bistveno kršil pravila postopka, ker je uporabil procesne določbe ZIL, namesto da bi uporabil procesne določbe novega Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Ob sklicevanju na točko a. 1. odstavka 143. člena ZIL-1 navaja, da so z dnem 7. 12. 2001 procesne določbe (starega) ZIL prenehale veljati. Po njegovem mnenju temu pritrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča - sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 950/2004 z dne 14. 3. 2006. Vrhovno sodišče RS je skozi sodno prakso izoblikovalo stališče, da v primeru postopkov, ki so se začeli v času veljavnosti ZIL in se nadaljujejo v času veljavnosti ZIL-1, stranke morajo imeti možnost spremeniti tožbo tako, da jo uskladijo s spremenjenim režimom novega ZIL-1. Le če stranka ni imela možnosti spremembe tožbe, se postopek sme izjemoma zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel. Tudi v predmetnem primeru je Vrhovno sodišče v sodni odločbi opr. št. X Ips 258/2009 z dne 27. 10. 2009 navedlo, da mora upravni organ po izdaji pravnomočne ugotovitvene sodbe postopek nadaljevati po ZIL ter izdati odločbo o prenehanju veljavnosti znamke takrat, ko stranka zaradi spremembe zakonodaje ni imela možnosti uveljavljati učinkov sodbe, na izdajo katere so bile pred tem vezane določene pravne posledice. Gre za izjemo, ki je celo utemeljena le na sodni praksi ter jo je zato treba razlagati izredno restriktivno. V predmetnem primeru je sodna odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 215/1997 z dne 16. 6. 1999 o neuporabi izpodbijane znamke postala pravnomočna že 6. 4. 2000, torej pred uveljavitvijo ZIL-1, ki je začel veljati šele 7. 12. 2001. A. d.o.o. je tako imela dovolj časa, da bi uveljavila učinke navedene sodbe tako, da bi jo predložila upravnemu organu, ki bi izdal konstitutivno odločbo v skladu s procesnimi določbami ZIL. Ne drži torej, da A. d.o.o. ni imela možnosti uveljaviti učinkov sodbe, zato se v obravnavanem primeru ne morejo uporabiti procesne določbe ZIL. Uporabljene bi morale biti procesne določbe ZIL-1, v skladu s katerimi pa upravni organ ne bi smel izdati konstitutivne odločbe o razveljavitvi znamke zaradi neuporabe, saj tako odločbo lahko po določbah ZIL-1 izda le sodišče. (II) Upravni organ pa je tudi nepravilno ugotovil dejansko stanje oziroma napravil napačen sklep o dejanskem stanju, s tem ko je ugotovil, da naj bi bila A. d.o.o. zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL. Zainteresirana oseba namreč ne more biti vsakdo, ampak je lahko le tisti subjekt, ki želi sam izkoriščati znamko za enako ali podobno vrsto blaga, kar izhaja tako iz teorije (komentar k 90. členu ZIL, stran 188), kot tudi iz sodne prakse (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Pg 97/2003 z dne 22. 9. 2005 v povezavi s sodno odločbo Višjega sodišča opr. št. I Cpg 146/2007 z dne 10. 5. 2007). Zainteresiranost za razveljavitev znamke je potrebno izkazati, kar dodatno potrjuje tudi Pravilnik o postopku za priznanje znamke, ki v 7. točki 37. člena določa, da mora zainteresirana oseba, ki vloži zahtevo za razveljavitev znamke, navesti razlog, zaradi katerega vloži zahtevo za razveljavitev znamke in dokaz o tem. Glede na to bi morala A. d.o.o. že ob vložitvi zahteve za razveljavitev izpodbijane znamke izkazati, da je zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL, vendar ni niti zatrjevala, da želi uporabljati izpodbijano znamko, kaj šele, da bi to izkazala. A. d.o.o. je sicer navedla, da želi uporabljati znamko št. 9181966 "BOSS", vendar pa po mnenju tožeče stranke uporaba izpodbijane znamke "HUGO BOSS" z izdelki v razredu 34 v zvezi z navedeno znamko A. d.o.o. pri povprečnem potrošniku nikakor ne povzroča zmote, saj izpodbijana znamka vsebuje besedno zvezo "HUGO BOSS", ki jasno nakazuje na izvor znamke, torej na tožečo stranko. Tako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. U 2188/2000 (da beseda BOSS v znamki "HUGO BOSS" pri povprečnem potrošniku ne bo povzročila asociacije na proizvode A. d.o.o.). Glede na to A. d.o.o. ni in ne more biti zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL, saj nima namena uporabljati izpodbijane znamke, ampak znamko št. 9181966, pri čemer uporaba te znamke v razredu 34 nikakor ne povzroča zmote pri povprečnem potrošniku. (III) A. d.o.o. pa ni in ne more biti zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL tudi iz dodatnih razlogov. Izpodbijana znamka je ugledna in znana. Glede na to je A. d.o.o. ne glede na rezultat postopka registracije njene znamke ne sme uporabiti oziroma zaščititi, zato tudi ni zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL. Tako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. I Cpg 595/97 z dne 4. 9. 1997 ("če bi bila znamka tožene stranke sloveča, potem tožnik v postopku po 1. odstavku 90. člena ZIL ne bi mogel uspeti" - in je zadevo vrnilo v ponovno odločanje z navodilom, naj se dodatno razišče dejansko stanje glede slovečnosti znamke) ter Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. IV Pg 97/2003-18 z dne 22. 9. 2005 (ki je zavrnilo tožbeni zahtevek po razveljavitvi znamke zaradi neuporabe zaradi pomanjkanja zainteresiranosti tožeče stranke). A. d.o.o. izpodbijane znamke v razredu 34 ne bo smela uporabljati tudi zaradi prepovedi reklamiranja tobačnih izdelkov v skladu Zakonom o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI). Če bi namreč hipotetično A. d.o.o. uporabljala izpodbijano znamko v razredu 34, bi bilo tožeči stranki v skladu s prepovedjo oglaševanja tobačnih izdelkov po ZOUTI prepovedano uporabljati to znamko za drugo blago v razredih 09, 14, 16, 18, 24, 25 in 28 mednarodne klasifikacije - s čimer bi A. d.o.o. z izigravanjem zakona in popolno neupravičeno dosegla, da tožeča stranka izpodbijane znamke sploh ne bi mogla več uporabljati. Zahteva za razveljavitev izpodbijane znamke je torej izrazito šikanozna in brez potrebne zainteresiranosti, saj A. d.o.o. te znamke zaradi navedene zlorabe ne bo mogla uporabljati v izpodbijanem razredu 34. Poleg tega je A. d.o.o. zahtevo za razveljavitev izpodbijane znamke vložila v očitni slabi veri, in sicer z namenom izkoriščanja ugleda te znamke in drugih znamk tožeče stranke. A. d.o.o. namreč uporablja institut razveljavitve znamke le kot sredstvo za onemogočanje tožeče stranke pri uveljavljanju njenih zakonitih pravic do te znamke, s čimer si širi prostor za posnemanje in izkoriščanje ugleda te znamke in drugih znamk tožeče stranke. Namen instituta razveljavitve znamke pa je, da se znamke, ki jih imetnik ne uporablja, sprostijo za tistega, ki bi imel namen take znamke uporabljati v dobri veri. Da A. d.o.o. v slabi veri izkorišča ugled tožeče stranke, tožeča stranka podrobno obrazloži v točki VI. te tožbe. A. d.o.o. ni zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL tudi za to, ker izpodbijane znamke ne sme uporabljati in zaščititi, saj je ta znamka obsežena z zaščito imena oziroma firme tožeče stranke po 8. členu Pariške konvencije ter 13. členu Zakona o varstvu konkurence ter po Zakonu o gospodarskih družbah. Poleg tega je izpodbijana znamka del osebnega imena ustanovitelja, prejšnjega imetnika znamke, to je družbe HUGO BOSS AG, in sicer del osebnega imena pokojnega gospoda Huga Ferdinanda Bossa, zaradi česar A. d.o.o. ne more pridobiti registracije te znamke brez dovoljenja njegovih dedičev (točka S. 1. odstavka 44. člena ZIL-1), posledično pa tudi ni zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL. Glede na nasproten sklep upravnega organa je izpodbijana odločba nezakonita. (IV) Izpodbijana znamka je ugledna in sloveča. Obseg slovečih oziroma znanih znamk je širši od običajnih znamk, in sicer pokrivajo vse izdelke in storitve, ne glede na to, za katere so registracije veljavne. V zvezi z navedenim se tožeča stranka sklicuje na 2. odstavek 16. člena TRIPS. TRIPS izrecno govori o poznavanju znamke v relevantnem sektorju javnosti, ne pa o abstraktnem poznavanju znamke v nedoločeni javnosti. Glede na standard slovečih znamk ter s strani tožeče stranke predložene dokaze je možen zaključek, da izpodbijana znamka vsekakor je poznana relevantnemu sektorju javnosti. Ima prestižni značaj, ker so izdelki zelo kvalitetni in v višjem cenovnem razredu ter se prodajo v elitnejših trgovinah. Splošno je znano, da imajo prestižni izdelki, kot so na primer ure "Rolex" ali avtomobili "Rolls - Royce" relativno ozek segment kupcev in se prodajajo v prestižnih trgovinah, vendar to ne zmanjšuje njihovega ugleda in slovesa, kvečjemu nasprotno. V ustreznem poglavju komentarja TRIPS je anketa navedena le kot eden izmed več možnih dokazov za slovečnost znamke, poleg tega pa so pomembni še drugi dejavniki in dokazi: promocija znamke, zgodovina znamke, globalni obseg znamke, odločitve tujih sodišč in uradov o slovečnosti znamke, vrednost znamke kot premoženje. Tožeča stranka je predložila veliko število dokazov iz vsake od navedenih kategorij. Tožeča stranka v nadaljevanju kot zelo pomemben dokaz izpostavlja anketo, ki jo je izdelala družba C. d.o.o. Iz navedene ankete nedvomno izhaja, da je izpodbijana znamka ugledna in sloveča ter da uživa pri potrošnikih velik ugled in prestiž. Glede na to A. d.o.o. ni zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL, saj te znamke ne bo smela uporabljati in je ne bo mogla registrirati, kajti znamke z ugledom oziroma sloveče znamke imajo širši obseg zaščite kot navadne; to izhaja iz 6. bis člena Pariške konvencije, iz 16. člena TRIPS ter iz 7. točke 19. člena ZIL v zvezi z 22. členom ZIL. Da je izpodbijana znamka sloveča, po mnenju tožeče stranke izhaja še iz drugih okoliščin, njene prisotnosti na slovenskem oziroma pred tem na skupnem jugoslovanskem trgu, njene razširjenosti in dolgotrajne prisotnosti konkretnih izdelkov, označenih z znamkami tožeče stranke, vključno z izpodbijano znamko, na slovenskem trgu. Tožeča stranka je v Sloveniji znana tudi z izdelki iz razreda 09, kar je razvidno iz kopije kataloga, ki je bil distribuiran v Slovenijo v letu 1997. Poleg tega so se znamke tožeče stranke, vključno z izpodbijano, pojavljale tudi v slovenskih in v Sloveniji dostopnih tujih medijih. Poleg tega tožeča stranka navaja, da lahko neka znamka postane sloveča v določeni državi, ne da bi se v tej državi sploh uporabljala ali oglaševala, še posebej to velja za znamke, ki označujejo prestižne izdelke, kot to velja za izpodbijano znamko. Pri tem se sklicuje na 16. člen TRIPS. Izpodbijana znamka se je na območju Slovenije promovirala tudi preko mednarodnih medijev, ki so dostopni slovenskemu potrošniku. Tožeča stranka je vložila veliko naporov in sredstev, da je uspela zgraditi slovečnost, dobro ime in ugled svojih znamk, vključno z izpodbijano. Dalje navaja, da je slovenski trg ter z njim slovenski potrošnik relativno močno povezan z avstrijskim, italijanskim in nemških tržiščem, kjer je bila izpodbijana znamka tudi zelo prisotna in promovirana. Navaja, da je Evropsko sodišče v sodbi C-301/07 odločilo, da v kolikor je znamka Skupnosti znana v bistvenem delu EU, se šteje, da je znana v celotni EU. Dejstvo, da so znamke tožeče stranke sloveče, je bilo uradno ugotovljeno tudi v bivši Jugoslaviji. Če je bila slovečnost znamk tožeče stranke dokazana in ugotovljena v Jugoslaviji (torej tudi v Sloveniji kot delu bivše Jugoslavije) že v tistem času, prisotnost teh znamk na slovenskem trgu pa se je od tedaj le še povečevala, ni mogoče sklepati drugega, kot da je izpodbijana znamka nedvomno sloveča. Iz registracije znamke sicer na splošno ne moremo avtomatično sklepati na slovečo znamko, vendar gre pri izpodbijani znamki za poseben primer, saj je bila registracija dovoljena ravno na predpostavki o slovečnosti, torej iz registracije lahko sklepamo na slovečnost. Izpodbijana znamka pa je sloveča znamka ne le v Sloveniji, temveč v številnih državah širom po svetu. Slovečnost znamk tožeče stranke, vključno z izpodbijano, v državah Beneluksa je ugotovilo tudi belgijsko sodišče, ki je svojo odločitev oprlo med drugim tudi na nemško sodno odločbo ter nemško anketo o poznavanju znamke. Mednarodni obseg zaščite izpodbijane znamke je razviden tudi iz dejstva, da je registrirana v številnih državah, namreč v 43. Če pa upoštevamo celo družino znamk tožeče stranke, veljavnih tudi v Sloveniji, ki obsega kar 107 znamk, pridemo do zaključka, da so znamke registrirane v še več državah, skupaj preko 50. Izpodbijana znamka nedvomno je sloveča znamka, saj ustreza enemu od najpomembnejših kriterijev za slovečnost, to je kriteriju mednarodnosti. (V) Tožeča stranka ponavlja, da je A. d.o.o. zahtevo za razveljavitev izpodbijane znamke vložila v izraziti in očitni slabi veri, z izključnim namenom izkoriščanja ugleda znamk tožeče stranke na trgu, kar je razvidno iz ponavljajočega se namernega kopiranja znamk tožeče stranke (kopiranje embalaže izdelkov tožeče stranke za kozmetične proizvode). Tožeča stranka dalje navaja, da je predložila v postopku kopijo overjenega prevoda odločitve belgijskega sodišča v pravdi med pravnim prednikom tožeče stranke ter (med drugim) družbo B. GmbH kot toženo stranko, v kateri je sodišče ugotovilo, da so znamke tožeče stranke sloveče znamke in da sta toženi stranki kot kršiteljici znamk tožeče stranke bili v slabi veri (pri čemer je pomembno, da je družba B. GmbH starševska družba oziroma večinska lastnica A. d.o.o.). (VI) Glede na navedeno je torej upravni organ v zadevi tudi nepravilno uporabil materialno pravo, saj je nepravilno razlagal in uporabil 90. člen ZIL ter 7. točko 37. člena Pravilnika o postopku za priznanje znamke. Upravni organ se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi na vrsto odločb, ki za predmetno zadevo niso relevantne. To velja za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljana opr. št. VII Pg 302/96 z dne 23. 4. 2009 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1078/2009, še posebej, ker bo končna odločitev odvisna od izida revizijskega postopka opr. št. III DoR 23/2010, ki še ni končan, do odločitve Vrhovnega sodišča pa je prekinjen tudi ponovni postopek pred Okrožnim sodiščem na podlagi sodbe Višjega sodišča opr. št. I Cpg 1078/2009. Prav tako ni mogoče upoštevati ugotovitve sodišča v sodbi opr. št. IV Pg 215/97 v zvezi z razveljavljenim delom. Upravni organ se nepravilno opira tudi na 10. odstavek obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 211/2000, saj iz njega izhaja le, da za sam ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na (ne)uporabo izpodbijane znamke, ni relevantno dejstvo, ali bo vložnik zahteve za razveljavitev znamke lahko dosegel registracijo oziroma ali je izpodbijana znamka sloveča, ne izhaja pa, da takšna dejstva niso relevantna za presojo drugih pogojev, ki morajo biti podani za razveljavitev znamke. Taka dejstva pa so relevantna za presojo zainteresiranosti A. d.o.o. v smislu 90. člena ZIL. (VII) Tožeča stranka dalje še navaja, da se je upravni organ v izpodbijani odločbi pri presojanju zainteresiranosti A. d.o.o. nepravilno oprl tudi na druge znamke A. d.o.o., ki jih ta v zahtevi za razveljavitev izpodbijane znamke ni navajala. S tem je upravni organ prav tako bistveno kršil pravila postopka ter nepravilno uporabil materialno pravo, saj je upošteval nova dejstva in dokaze A. d.o.o., ki bi jih ta v skladu s tedaj veljavnim že omenjenim Pravilnikom morala predložiti že ob sami zahtevi za razveljavitev znamke. (VIII) Tožeča stranka navaja še, da je upravni organ izdal izpodbijano odločbo konstitutivne narave, čeprav lahko v skladu z ZIL-1 konstitutivno odločbo o prenehanju znamke izda le sodišče. Torej je bil upravni organ z izdajo izpodbijano odločbe nepristojen. Glede na to je podan razlog za izrek izpodbijane odločbe za nično v skladu s 1. točko 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s 4. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče za nično ter odpravi posledice nične izpodbijane odločbe, ne da bi poslalo tožbo toženi stranki v odgovor (2. odstavek 37. člena ZUS-1). (IX) Podrejeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke ter vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z navedbami tožeče stranke o nepravilnem vodenju postopka po določbah ZIL se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 258/2009-14 z dne 27. 10. 2009 ter navaja, da je postopala v skladu z razlogovanjem te sodbe. Vztraja tudi, da pri presoji vprašanja, ali je A. d.o.o. zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL, ni nepravilno ugotovila dejanskega stanja in nepravilno uporabila materialnega prava. Prav tako vztraja, da so sodne odločbe, na katere se je skliceval upravni organ, relevantne in so tudi formalno pravnomočne.

Odgovor na tožbo je podala tudi A. d.o.o. kot prizadeta stranka. V odgovoru najprej navaja, da je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 258/2009-14 z dne 27. 10. 2009 odločeno o vseh pravnih vprašanjih tega spora. Zato ni nikakršne podlage, da bi o teh vprašanjih Upravno sodišče ponovno razsojalo (ne bis in idem). V odgovoru na tožbene navedbe pa stranka z interesom navaja, da je upravni organ v ponovnem postopku sledil zgolj zaključkom in napotilom že omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 10. 2009. Zaključek upravnega organa, da je A. d.o.o. zainteresirana oseba v smislu 90. člena ZIL, je pravilen, izpodbijana odločba pa pravilna in zakonita. Prizadeta stranka še navaja, da v času (pred 9. 2. 1996), ko je vložila zahtevo za razveljavitev izpodbijane znamke, tožeča stranka svoje znamke v Sloveniji ni niti pričela uporabljati, sploh pa ne za blago v razredu 34, tako da je slovečnost njene znamke več kot vprašljiva in nedokazana. Sicer pa po njenem mnenju to ni relevantna okoliščina ter so vse navedbe in dokazi tožeče stranke v tej smeri brezpredmetni. Prizadeta stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma podrejeno, naj jo zavrne kot neutemeljeno, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V naknadnem pripravljalnem spisu tožeča stranka nasprotuje vsem navedbam in argumentom tožene stranke in prizadete stranke ter navedeno obrazloži predvsem z že povedanim v tožbi. Na navedbo prizadete stranke, da se izpodbijana znamka do dne 9. 2. 1996 v Sloveniji še ni uporabljala, pa odgovarja, da to ne drži, kar med drugim izkazujejo podatki o stroških oglaševanja od leta 1991 dalje in o neto prodaji v Sloveniji od leta 1995 dalje. Da je bila izpodbijana znamka nedvomno sloveča oziroma ugledna že v tistem času, pa med drugim izhaja iz odločbe jugoslovanskega zavoda iz leta 1992, ankete iz leta 1994, komentarja k 22. členu ZIL iz leta 1994 in tako dalje. Tožeča stranka vztraja pri tožbenem predlogu.

Prizadeta stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo ter pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe. Dodatno še navaja, da je tožeča stranka v resnici proizvajalec oblačil in parfumov, torej povsem drugega blaga, kot je blago v razredu 34 in že zato nima nobenega interesa, da bi ohranila znamko št. 513257 v veljavi za razred 34. Glede na to je absurdno, da v svojih vlogah navaja, da je njena znamka za blago v razredu 34 sloveča, sicer pa vztraja, da slovečnost znamke v obravnavani zadevi ni relevantna okoliščina. Ta okoliščina bi lahko bila relevantna le ob registraciji kasnejših znamk prizadete stranke, kot navaja tudi upravni organ v izpodbijani odločbi. Tako stališče je bilo potrjeno že z dosedanjo sodno prakso.

V odgovoru na pripravljalno vlogo prizadete stranke tožeča stranka prereka njene navedbe ter vztraja pri stališčih, podanih v tožbi. V zvezi z navedbami prizadete stranke dodaja, da Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 258/2009 z dne 27. 10. 2009 sicer razglablja tudi o uporabi procesnih določb ZIL in ZIL-1, pri čemer pa iz obrazložitve jasno izhaja, da bi se smel postopek pred uradom izjemoma zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel, torej po ZIL, le, kadar stranka zaradi spremembe zakonodaje ni imela možnosti uveljaviti učinkov odločbe, na izdajo katere so bile pred tem vezane določene pravne posledice. V predmetnem primeru pa je A. d.o.o. imela možnost uveljaviti učinke sodbe, vendar tega zaradi lastne neaktivnosti ni storila. V zvezi z navedbami A. d.o.o., da naj izpodbijana znamka ne bi mogla biti sloveča, glede na to, da je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da se sploh ne uporablja v razredu 34, tožeča stranka navaja, da ta okoliščina ne vpliva na dejstvo, da je izpodbijana znamka kot celota sloveča in ugledna. V kolikor bi namreč hipotetično A. d.o.o. uporabljala izpodbijano znamko v razredu 34, bi s tem neupravičeno izkoriščala slovečo in ugledno izpodbijano znamko, ki jo tožeča stranka uporablja za drugo blago v razredih 9, 14, 16, 18, 25 in 28, in bi oškodovala njen ugled in razlikovalni značaj, hkrati pa bi zavajala potrošnike, ki izpodbijano znamko poznajo in bi verjeli, da blago, označeno s slovečo in ugledno izpodbijano znamko, izvira od tožeče stranke. Prereka pa tudi navedbo prizadete stranke, naj bi tožeča stranka ne imela pravnega in dejanskega interesa za tožbo zoper izpodbijano odločbo. Tožeča stranka vztraja pri podanem tožbenem predlogu.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo, s katero je upravni organ odločil o razveljavitvi mednarodne znamke št. 513257 imetnika tožeče stranke, na območju Republike Slovenije za (našteto) blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije blaga in storitev, je ta izdal v ponovnem postopku v izvrševanju v revizijskem postopku izdane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. X Ips 258/2009 z dne 27. 10. 2009. Z navedeno sodbo je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo tega sodišča opr. št. U 12/2008 z dne 21. 4. 2009 ter odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo upravnega organa z dne 4. 12. 2007 (s katero je ta odločil enako, kot z izpodbijano odločbo), iz razloga, ker niti v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, niti v predhodnem sodnem postopku (v katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo opr. št. VII Pg 215/97 z dne 16. 6. 1999 - v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 211/2000 z dne 6. 4. 2000 - s katero je v točki 1 izreka ugotovilo, da se mednarodna blagovna znamka IR 513.257 HUGO BOSS (beseda) za našteto blago iz razreda 34 mednarodne klasifikacije na območju Republike Slovenije brez upravičenega razloga ni uporabljala v blagovnem prometu v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožbe z dne 9. 2. 1996) ni bilo obrazloženo dejstvo, da je oseba, ki je pri upravnem organu zahtevala izdajo odločbe o prenehanju veljavnosti mednarodne znamke št. 513257 (to je A. d.o.o. - v nadaljevanju: prizadeta stranka), zainteresirana oseba v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ki pa je po navedeni zakonski določbi materialni pogoj za razveljavitev znamke.

Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. X Ips 258/2009 že podalo razlago končne določbe 143. člena ZIL-1, 1. odstavka, točka a), po kateri z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati ZIL (glede na izostanek prehodnih določb, ki bi urejale uporabo obeh zakonov v primerih postopkov za razveljavitev znamke, ki potekajo v času veljavnosti obeh zakonov), da jo je treba razumeti ustrezno zoženo, tako da ne velja v tolikšnem obsegu, kolikor je treba postopek pred upravnim organom zaključiti po predpisih, po katerih se je postopek začel. Prav za primer predmetnega upravnega postopka, ki je bil uveden na podlagi določbe 1. odstavka 90. člena ZIL (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93), do uveljavitve ZIL-1 (Uradni list RS, št. 45/01), to je do 7. 12. 2001 pa še ni bil zaključen, pa je že presodilo, da je to sodišče v sodbi opr. št. U 12/2008 zavzelo pravilno izhodiščno stališče, da je upravni organ imel v določbah ZIL podlago za izdajo odločbe o (delni) razveljavitvi znamke, ker je bil dolžan zagotoviti materialne učinke pravnomočne sodbe, s katero je bila ugotovljena neuporaba znamke. Presojo pa je utemeljilo s pravnim stališčem, da je vprašanje uporabe ZIL oziroma ZIL-1 v postopkih razveljavitve znamke odvisno od tega, ali je imela stranka v postopku pred sodiščem možnost spremeniti tožbo tako, da bi jo uskladila s spremenjenim režimom ZIL-1 (ki ne predvideva enakovrednega postopka, po katerem bi se lahko nadaljeval že začeti postopek razveljavitve znamke, ki se je pred sodiščem pravnomočno zaključil z ugotovitveno sodbo še pred uveljavitvijo ZIL-1), ter zaključkom, da v času, ko je bila ugotovitvena sodba VII Pg 215/97 izdana, prizadeta stranka ni mogla utemeljeno pričakovati, da učinkov te sodbe ne bo mogla uveljaviti v skladu z določbami 91. člena ZIL, zato bi se nedopustno poseglo v njeno pričakovalno pravico, če bi morala vložiti novo tožbo, ob tem ko je bila v njeno korist že izdana ugotovitvena sodba, da se znamka, za katero je zahtevala izdajo odločbe o prenehanju veljavnosti, pet let pred vložitvijo tožbe ni uporabljala. Glede na povedano so neutemeljene tožbene navedbe, da je upravni organ nepravilno postopal po določbah ZIL, namesto da bi uporabil procesne določbe ZIL-1. Pravno nepomembno je ob povedanem, da je ugotovitvena sodba o neuporabi izpodbijane znamke postala pravnomočna še pred uveljavitvijo ZIL-1 ter da bi upravni organ postopek še mogel nadaljevati in zaključiti po določbah ZIL, pa ga ni, kajti tisto, kar je kot pravno pomembno izpostavilo že Vrhovno sodišče, je, da stranki zaradi spremembe zakonodaje ni mogoče odreči izvršitve sodbe, na izdajo katere so bile pred tem vezane določene pravne posledice in za katere se je lahko upravičeno zanesla, da jih bo lahko dosegla, in da - kot že navedeno - prizadeta stranka v času izdaje navedene ugotovitvene sodbe ni mogla utemeljeno pričakovati, da učinkov sodbe v skladu z določbami ZIL ne bo mogla uveljaviti, zato je bil upravni organ dolžan zagotoviti materialne učinke te sodbe v skladu s 3. odstavkom 91. člena ZIL. To pa tudi pomeni, ker je upravni organ pravilno postopal po določbah ZIL in je na podlagi 3. odstavka 91. člena ZIL tudi mogel izdati izpodbijano (konstitutivno) odločbo, da tožeča stranka brez podlage zatrjuje, da je izpodbijana odločba nična po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, ker naj bi konstitutivno odločbo lahko izdalo le sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 120. člena ZIL-1. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 950/2004 z dne 14. 3. 2006 pa sodišče odgovarja, da Vrhovno sodišče v njej podaja stališče glede uporabe prehodne določbe 1. odstavka 136. člena ZIL-1 za postopke priznanja ali podelitve pravice intelektualne lastnine, in se na to stališče v obravnavani zadevi, v kateri gre za postopek razveljavitve znamke in ki ga navedene prehodne določbe ne urejajo, ni mogoče opirati.

Po presoji sodišča pa je upravni organ tudi pravilno ugotovil, da je materialni pogoj zainteresirane osebe v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL za razveljavitev znamke izpolnjen. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. X Ips 258/2009 podalo stališče, naj upravni organ presodi, ali je prizadeta stranka zainteresirana oseba v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ob uporabi določb 90. in 91. člena ZIL. Navedene določbe eksplicitne vsebine, ki bi dajala podlago za razlago nedoločenega pravnega pojma zainteresirane osebe, nimajo; v 91. členu je zgolj določeno, da oseba, ki zahteva razveljavitev znamke, vloži pisno zahtevo za razveljavitev pri upravnem organu. To, ker torej zakon v teh določbah (in tudi ne Pravilnik o postopku za priznanje znamke) ne omeji pojma zainteresirane osebe tako, da bi eksplicitno določil okoliščine, ki jih ta mora zatrjevati in izkazati, pa po mnenju sodišča daje podlago za ekstenzivno razlago pojma, torej gotovo (tudi) v pomenu osebe, ki zatrjuje, da želi izkoriščati znak ali njegov del, pravno zavarovan z znamko, za enako ali podobno blago (in to izkaže). Ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe podpira tudi vsebina določbe 92. člena ZIL, po kateri upravni organ v primeru umika zahteve za razveljavitev znamke lahko postopek nadaljuje po uradni dolžnosti, kar pomeni, da zakon šteje, da je (tudi) v javnem interesu razveljavitev znamk, ki se ne uporabljajo. Podlago za ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe daje tudi upoštevanje prava EU (načelo lojalnega sodelovanja v razmerju med pravom EU in pravom držav članic – člen 4(3) Pogodbe o Evropski uniji). Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (prej Direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 11. 2. 1989, z vsebinsko identičnimi v nadaljevanju navedenimi določbami) v preambuli, v 9. odstavku med drugim navaja kot njen namen, da je zaradi zmanjšanja skupnega števila blagovnih znamk, registriranih in varovanih v Skupnosti, in posledično sporov, ki se med njimi pojavljajo, treba zahtevati, da se registrirane blagovne znamke dejansko uporabljajo ali v primeru, da se ne, da se razveljavijo. Tudi v 12. členu Direktiva 2008/95/ES določa, da se blagovna znamka lahko razveljavi, če se v neprekinjenem obdobju petih let ni resno uporabljala v državah članicah v zvezi z blagom in storitvami, za katere je registrirana, in za neuporabo ne obstajajo upravičeni razlogi - ne da bi določala oziroma omejevala krog upravičencev, ki lahko uveljavljajo zahtevek za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe. Stališče o ekstenzivni razlagi pojma zainteresirane osebe izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. sklep opr. št. III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010. Zato se sodišče strinja z izhodiščnimi opredelitvami pojma zainteresirane osebe s strani upravnega organa (da je to oseba, ki bi od razveljavitve imela korist, ki se kaže npr. v tem, da želi sama znamko v celoti ali deloma uporabljati za enako ali podobno blago, da je to oseba, ki ima namen registrirati enako ali podobno znamko, da je to oseba, katere obstoječe znake so podobne izpodbijani znamki itd). Glede na to, da je prizadeta stranka v zahtevi za izdajo odločbe o prenehanju veljavnosti izpodbijane znamke navajala in izkazala (kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi) prijavo znamke za znak BOSS v besedi za proizvode iz razreda 34 (prenos YU 1966/91 oziroma št. prijave 9181966) ter zatrjevala, da je tožeča stranka imetnica mednarodne znamke 513257 HUGO BOSS, registrirane med drugim za blago iz razreda 34, ki se ne uporablja, predstavlja pa oviro za nemoteno uporabo besednega znaka BOSS, ter da se je (kot izhaja iz izpodbijane odločbe, in s strani tožeče stranke ugotovitev ni prerekana) upravni organ prepričal z vpogledom v dokumentacijo prijave znamke 9181966, da je izpodbijana znamka ena izmed ovir za registracijo prijave navedene znamke, saj je tožeča stranka ugovarjala registraciji tudi na podlagi izpodbijane znamke, ter da je ocenil, da bi bila izpodbijana znamka v celoti ali v delu primerna za registracijo s strani prizadete stranke, glede na izdelke, ki jih proizvaja ter blago, ki ga daje v promet, je tudi po presoji sodišča mogel zaključiti, da prizadeta stranka je zainteresirana oseba v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ker z zahtevo za razveljavitev zasleduje korist, ki je v tem, da bi z razveljavitvijo izpodbijane znamke imela več možnosti za registracijo svoje znamke. Sodišče je že navedlo, da ne zagovarja restriktivne razlage pojma zainteresirane osebe, za kakršno se zavzema tožeča stranka, to je v pomenu, da bi to (po negativni definiciji) ne mogla biti oseba, ki izpodbijane znamke (znaka ali dela znaka) ne bi mogla ne registrirati in tudi ne uporabljati, če imetnik izpodbijane znamke v postopku za razveljavitev znamke to zatrjuje in dokazuje oziroma da je to (pozitivna definicija) lahko le oseba, za katero se v postopku (za razveljavitev znamke) poprej ugotovi, da bo mogla izkoriščati izpodbijano znamko. Glede na to tudi pritrjuje upravnemu organu, da konkretne okoliščine, na katere se tožeča stranka sklicuje kot na razlog, zaradi katerega naj bi prizadeta stranka ne mogla šteti za zainteresirano osebo (to pa so zlasti: da uporaba izpodbijane znamke v zvezi z znamko BOSS pri povprečnem potrošniku ne bo povzročila zmote, da je izpodbijana znamka ugledna in sloveča, da je obsežena z zaščito firme tožeče stranke, da je znamka del osebnega imena, zaradi česar vse je prizadeta stranka ne bo mogla uporabljati in zaščititi, da prizadeta stranka izpodbijane znamke v razredu 34 ne bo smela uporabljati zaradi prepovedi reklamiranja tobačnih izdelkov v skladu z ZOUTI, da je (zato) zahteva prizadete stranke za razveljavitev znamke šikanozna in podana v slabi veri), za odločitev o prenehanju veljavnosti izpodbijane znamke zaradi neuporabe znamke (pri čemer je neuporaba znamke že ugotovljena s pravnomočno ugotovitveno sodbo), niso pravno pomembne. Sodišče se z upravnim organom tudi strinja, da prizadeti stranki v tem postopku, da bi mogla šteti za zainteresirano osebo v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ni treba izkazati, da bo svojo prijavljeno znamko uspela registrirati, kajti postopek registracije znamke je po zakonu samostojen postopek. Prav ima po presoji sodišča upravni organ tudi v tem, da predvidevanj o možnem negativnem izidu postopka registracije znamke prizadete stranke v predmetnem postopku ni mogoče šteti kot dejstva; za razlago določbe 1. odstavka 90. člena ZIL v pomenu, da bi (nerešena) zadeva registracije znamke, v zvezi s katero zainteresirana oseba uveljavlja zahtevo za razveljavitev znamke, ki se ne uporablja, štela kot predhodno vprašanje (147. člena ZUP), pa po mnenju sodišča ne v tej ne v povezavi z drugimi določbami ZIL tudi ni nikakršne podlage, ob upoštevanju pri tem tudi že navedenih argumentov, ki podpirajo ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe. Zato se sodišče do vseh posameznih tožbenih navedb, ki se nanašajo na okoliščine, za katere je po povedanem presodilo, da za odločitev v zadevi niso pravno pomembne, posebej ne opredeljuje. Kolikor pa tožeča stranka med drugim še navaja, da v zvezi z razjasnjevanjem vprašanja zainteresirane osebe nekaterih sodnih odločb upravni organ ne bi mogel citirati oziroma se nanje opirati ter v zvezi s tem očita nepravilno uporabo materialnega prava, pa sodišče odgovarja, da je presodilo, da je upravni organ za prizadeto stranko pravilno ugotovil, da je zainteresirana oseba v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL – to pa je za odločitev v zadevi tudi ključno.

Sodišče je že navedlo, da je prizadeta stranka v zahtevi za izdajo odločbe o prenehanju veljavnosti izpodbijane znamke navajala in izkazala (kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi) prijavo znamke za znak BOSS v besedi za proizvode iz razreda 34 (prenos YU 1966/91 oziroma št. prijave 9181966) ter navajala in izkazala, da je tožeča stranka imetnica mednarodne znamke 513257 HUGO BOSS, registrirane med drugim za blago iz razreda 34, in za slednjo zatrjevala, da se ne uporablja, predstavlja pa oviro za nemoteno uporabo besednega znaka BOSS. Glede na to so neutemeljene in protispisne tožbene navedbe, da prizadeta stranka ni ravnala v skladu s 7. tč. 37. člena Pravilnika o postopku za priznanje znamke (Uradni list RS, št. 49/93), po kateri mora zainteresirana oseba, ki vloži zahtevo za razveljavitev znamke, navesti razlog za vložitev zahteve in dokaz o tem. Ta izkazana okoliščina (o njeni resničnosti se je organ prepričal z vpogledom v spis v zadevi registracije znamke prizadete stranke) pa je za ugotovitev, da prizadeta stranka je zainteresirana oseba v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, zadostovala. Zato šteje sodišče za nebistveno za svojo presojo, da je upravni organ v izpodbijani odločbi navedel, da izpodbijana znamka predstavlja oviro tudi v postopkih registracije drugih prijav znamk prizadete stranke, ki jih zahteva ni vsebovala, pač pa so bile navedbe o tem podane v ponovnem postopku, v katerem je upravni organ dopolnjeval ugotovitveni postopek (iz spisne dokumentacije je sicer razvidno, da sta tako prizadeta kot tožeča stranka dopolnjevali navedbe in dokaze).

Glede na povedano je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s predlogom prizadete stranke, naj sodišče glede na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 258/2009 z dne 27. 10. 2009 zaradi načela ne bis in idem tožbo zavrže, pa sodišče dodaja, da za to ni pogojev, saj je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitosti druga odločba upravnega organa (z dne 7. 12. 2010), kot pa v upravnem sporu, ki ga je to sodišče vodilo pod opr. št. U 12/2008 oziroma revizijsko pod opr. št. X Ips 258/2009 (odločba z dne 4. 12. 2007).

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in prizadete stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka