Jedro

Tudi kupnino za rabljeno vozilo, ki jo kupec novega vozila prepusti prodajalcu novega vozila, je šteti kot njegovo vplačilo za novo vozilo in od zneska tako prepuščene kupnine tudi obračunati obresti po Zakonu o blagovnem prometu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 243.354,11 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1992 dalje do plačila ter ji povrniti 40.600,00 SIT stroškov prvostopnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1993 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožbi tožene stranke in njenega intervenienta zavrnejo kot neutemeljene.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 11.000,00 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1994 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 157.760,27 SIT z obrestmi od 22.9.1992 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki in pa intervenient na strani tožene stranke. Tožnik izpodbija zavrnilni del, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nepravilno stališče prvostopnega sodišča, da je tožnik vplačal le 285.000,00 SIT kupnine, vplačal je tudi 155.000,00 SIT kupnine in sicer tako, da je toženi stranki prodal staro vozilo. Zaradi takšnega napačnega gledanja je prvostopno sodišče nepravilno obračunalo obresti, ki v danem primeru predstavljajo glavnico in tožniku gredo.

Tudi zamudne obresti bi moralo prvostopno sodišče priznati tožniku od dneva zamude dalje in ne šele od vložitve tožbe. Obresti, ki tožniku gredo po Zakonu o blagovnem prometu namreč predstavljajo glavnico, od katere tečejo obresti in je zato treba uporabiti določbo 277. in ne 2. odst. 279. člena ZOR.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da tožniku kot kupcu ni pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom. Imel je možnost kupiti osebni avtomobil na način, kot je to storil, pri čemer mu je bila garantirana cena, ali pa plačati ceno vozila ob dobavi, vendar po ceni na dan dobave. Zakon o blagovnem prometu po mnenju pritožbe predvideva obresti le, če prodajalec zahteva od kupca plačilo dela kupnine, ne pa celotno kupnino. V danem primeru je šlo za enkratno plačilo cene. Neupravičeno je prvostopno sodišče priznalo tožniku tudi obresti, kot jih obračunava Abanka, čeprav so te višje od obrestnih mer ostalih bank. Sodišče bi moralo upoštevati tudi višjo silo, sicer pa je bilo z izročitvijo vozila izpolnjeno eno temeljnih načel ZOR-a, načelo ekvivalence.

Intervenient na strani tožene stranke vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 354. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poleg razlogov, ki jih v svoji pritožbi navaja že tožena stranka, intervenient še navaja, da je bila pogodba o podpisu realizirana, razen odloga izročitve vozila. Tožena stranka je prejela upravičeno kupnino, tožeča stranka pa listino, ki je predstavljala kupljeni avtomobil, torej vrednostni papir. Po mnenju intervenienta že zato tožeča stranka ni upravičena do obresti.

Prvostopno sodišče naj bi tudi kršilo materialno pravo, ker naj bi ne ugotavljalo veljavnosti Zakona o blagovnem prometu glede na Ustavni zakon, intervenient pa v pritožbi ugovarja tudi višini zahtevka, ker ni prejel obračuna obresti.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke in njenega intervenienta pa nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje opira svojo odločitev na določbo 26. člena Zakona o blagovnem prometu. Ta zakon je republiški zakon, katerega ni potrebno, kot to velja za nekdanje zvezne zakone, glede veljavnosti presojati glede na sedanji pravni red. Zakaj je v danem primeru tožnik upravičen do obračuna obresti po obrestni meri, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled za čas od plačila do prejema vozila, je prepričljivo utemeljilo že prvostopno sodišče, ki je v svojih razlogih tudi v celoti odgovorilo zadevnim pritožbenim navedbam tožene stranke in njenega intervenienta. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na zadevne razloge prvostopne sodbe. Tako je pritrditi stališču prvostopnega sodišča, da priložene listine potrjujejo tožbeno trditev, da je tožena stranka kot prodajalec pogojevala prodajo vozila z vnaprejšnjim plačilom. Pravno tolmačenje pritožbe, da določba 26. člena Zakona o blagovnem prometu velja le za primer delnega vnaprejšnjega plačila, ni pravilna in je tudi v zvezi s tem pravilno tolmačenje sodišča prve stopnje. Že citirana določba Zakona o blagovnem prometu določa, da je pod določenimi pogoji kupec upravičen do obresti najmanj po takšni obrestni meri, kot jo priznavajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ni razlogov, da bi to določbo razumeli tako, kot tožena stranka oziroma njen intervenient, da je namreč upravičen do obresti po obrestni meri, ki jih priznava tista banka, ki priznava nižjo obrestno mero za vpogledne vloge.

Tožnik bi imel lahko denar naložen pri katerikoli banki, ki bi ta denar obrestovala, tako tudi pri Abanki. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev intervenienta, da se ni imel možnosti izjaviti glede obrestnega obračuna. Intervenient je bil vabljen na glavno obravnavo dne 3.5.1993, na kateri so se izvajali dokazi, tudi po obrestnem obračunu. Če se intervenient obravnave ni udeležil in tako ni vpogledal obrestnega obračuna, to ne pomeni, da mu je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Sicer pa je prvostopno sodišče opravilo svoj izračun, glede na zmanjšanje glavnice, ki jo je pri izračunu upoštevalo, izračun prvostopnega sodišča pa je tej sodbi tudi priložen, pa intervenient na ta obračun ni podal nobenih konkretnih pripomb. Glede na navedeno torej v zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani, ni najti nobenih pritožbenih razlogov in je zato treba na podlagi 368. člena ZPP njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrniti.

Utemeljeno pa tožeča stranka zatrjuje, da ni vplačala le 285.000,00 SIT kupnine, temveč 400.000,00 SIT in da bi bilo od tega zneska treba obračunati obresti za čas od plačila do prejema vozila. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 24.10.1991, ki jo je prvostopno sodišče vpogledalo, jasno izhaja, da je bila določena cena 155.000,00 SIT za staro vozilo, ki ga je tožnik prodal toženi stranki, iz 2. člena te pogodbe pa izhaja, da je toženka kot kupec vozila priznala ugotovljeno vrednost vozila prodajalcu, to je tožniku, kot njegovo delno plačilo pri nakupu novega vozila. Kot tožnikovo vplačilo je tako treba poleg 285.000,00 SIT, ki jih je vplačal v gotovini, šteti tudi znesek 155.000,00 SIT, skupaj torej 440.000,00 SIT. Od tega zneska je zato treba obračunati obresti po obrestni meri, kot jih je Abanka v tistem obdobju priznavala za hranilne vloge na vpogled za čas od plačila do prejema vozila. Pritožbeno sodišče je preverilo obračun, ki ga je predložil tožnik in ugotovilo, da je celo izračunal za neznaten znesek manjše obresti, kot pa bi mu šle. Izračun pritožbenega sodišča je priložen tej sodni odločbi in je njen sestavni del. Upoštevajoč navedeno in tožbeni zahtevek je zato sodišče druge stopnje prvostopno sodbo na podlagi 2. in 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku glede glavnice.

Pač pa tožnikova pritožba, kolikor napada odločitev glede obresti, ni utemeljena. Seveda v tej pravdi predstavljajo obračunane obresti glavnico, vendar pa gre za obresti, od katerih pa je mogoče zahtevati zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje (2. odst. 279. člena ZOR). Zato je pritožbeno sodišče višji tožbeni zahtevek, torej za plačilo obresti od 30.3.1992 do vložitve tožbe, zavrnilo kot neutemeljen.

Tožnik je glede glavne stvari v celoti uspel s tožbo. Zaradi zavrnilnega dela zahtevka kakšni posebni stroški niso nastali. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vse stroške prvostopnega postopka. Te je tožnik zaznamoval na naroku dne 3.5.1993 in znašajo upoštevajoč veljavno odvetniško in taksno tarifo 40.600,00 SIT. Tožnik je tudi s pritožbo v glavni stvari v celoti uspel. Zato mu gredo tudi vsi pritožbeni stroški.

Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi priglašenih stroškov, vendar upoštevajoč pritožbeno vrednost spora in veljavno odvetniško in taksno tarifo. Podrobnejša odmera je razvidna na samem stroškovniku na pritožbi.