Jedro

Predlog toženca za obnovo, 10. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP, 3. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP, 2. tč. 394. čl. ZPP. Obnovitveni razlog po 2. tč. citiranega 394. čl. ZPP je namreč podan, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če ji sodišče nato ni vročilo sodbe. Vročitev sodbe je namreč sploh predpostavka za pravnomočnost sodbe, s tem pa tudi za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za obnovo postopka iz 2. in 3. tč. 394. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zavrglo tak predlog iz razloga po 10. tč. 394. čl. ZPP.

Zoper ta sklep se pritožuje toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu v celoti ugodi oz. da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da pri pregledu spisa v le-tem ni našel preklica pooblastila niti s strani toženca niti odvetnika. Toženec je šele z vložitvijo predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti dne 15.10.2003 spremenil odvetnika. Od 19.9.1995 pa do dneva, ko je prenehal z opravljanjem odvetniške dejavnosti, ga je zastopal odvetnik D. F., od 15.10.2003 dalje pa odvetnik, kateremu mu je predal pisarno. Zato je zgrešena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pisanja in vabila vročalo tožencu v skladu z določbami ZPP. Kadar ima stranka zakonitega zastopnika, je veljavna vročitev le v njegove roke (137. čl. ZPP). Sodba z dne 10.3.2003, glede katere je predlagal razveljavitev pravnomočnosti, ni bila vročena pooblaščencu toženca, temveč pribita na sodno desko, zato je taka vročitev neveljavna. Tožba tožencu ni bila osebno vročena, saj na povratnici ni njegov podpis. Zato po potrebi predlaga, da sodišče postavi izvedenca grafologa. Sicer pa misli, da to niti ni potrebno, saj se predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in obnova postopka nanašata na sodbo z dne 10.3.2003, katera očitno tožencu ni bila vročena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po 10. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Vendar, če se lahko stranki očita, da je sama kriva, zakaj tega obnovitvenega razloga ni že prej uveljavljala, se obnova ne more dovoliti (2. odst. 395. čl. ZPP). Sodišče mora na to gledati po uradni dolžnosti. Predlog za obnovo s trditvijo, da je toženec (šele) 6.10.2003 (sodba izdana 10.3.2003) pridobil izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je vzrok prometne nezgode iskati v nepravilnem ravnanju nasprotnega voznika in ne v ravnanju toženca, že navedenemu pogoju iz 2. odst. 395. čl. ZPP ni zadostil. Tako kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi toženec predlog s postavitvijo izvedenca lahko uveljavil že v postopku na prvi stopnji, pa tega ni storil. Če naj bi se nova dejstva ali novi dokazi v smislu 10. tč. citiranega 394. čl. ZPP lahko uporabili v prejšnjem postopku, bi morali takrat tudi obstajati. Dejstva oz. dokazi, ki nastanejo pozneje, pa niso razlog za obnovo postopka. Sicer pa toženec tudi sam v pritožbi pritrjuje sodišču prve stopnje, da ta obnovitveni razlog (glede "izvedenskega mnenja") ni podan. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je toženčev predlog za obnovo iz tega razloga kot nedovoljen zavrglo (398. čl. ZPP).

Obnovitveni razlog po 3. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP je podan, če je bila opravljena osebna vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku, po 141. čl. tega zakona, ta način vročitve pa je bil uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več kot tri mesece. Taka situacija v obravnavanem primeru ni podana. Tožbo je toženec osebno prejel (vročilnica, pripeta na list. št. 1), saj je toženec za zastopanje v obravnavani pravdi pooblastil odvetnika D. in podan je bil tudi odgovor na tožbo (list. 12, 14 spisa). Zato je povsem pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je predlog iz tega obnovitvenega razloga zavrnilo.

Tudi ni podan obnovitveni razlog po 2. tč. 394. čl. ZPP, v primeru, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženčev pooblaščenec prenehal z opravljanjem odvetniške dejavnosti, zato je sodišče prve stopnje vročalo vsa nadaljnja pisanja osebno stranki, tako vabilo za narok dne 13.2.2003, kot tudi sodbo. Ker pa se je pisanje vrnilo z navedbo, da se je naslovnik odselil, je postopalo v skladu z 2. odst. 145. čl. ZPP in odredilo pritrditev pisanj (vabila in sodbe) na sodno desko, saj se toženec ni ravnal po 1. odst. 145. čl. ZPP, ki določa, da če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču. Pritožbenim navedbam, da toženec odvetniku D. ni preklical pooblastilo, niti odvetnik njemu odpovedal, zato bi moralo sodišče prve stopnje vsa pisanja vročati pooblaščencu (v skladu s 137. čl. ZPP), to je odvetniku D. oz. prevzemniku njegove pisarne, ni mogoče slediti. Toženčev pooblaščenec je bil v teku pravdnega postopka imenovan za sodnika, kot navaja tudi toženec sam v podanem predlogu, zato je po zakonu postalo opravljanje odvetniškega poklica zanj nezdružljivo (21. čl. Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS št. 18/93 s spremembami) in pritožbeno sodišče ugotavlja, da od dneva imenovanja za sodnika, sodišče prve stopnje njega ni moglo več upoštevati kot pooblaščenca toženca. Ni mogoče slediti pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje do obvestila toženca šteti kot njegovega pooblaščenca prevzemnika pisarne. ZPP take situacije ne ureja. Iz določb Zakona o odvetništvu (čl. 22) pa izhaja, da je dolžnost odvetnika, da poskrbi za prevzem pisarne. Tudi Statut Odvetniške zbornice Slovenije (Ur. l. RS št. 15/94 s spremembami) v 73. čl. določa, da mora prevzemnik odvetniške pisarne čimprej, najpozneje pa v roku 60-ih dni, obvestiti stranke o prenehanju opravljanja odvetniškega poklica, njihovega bivšega zastopnika in jim dati na razpolago spise v njihovih zadevah z opozorilom, da posle, ki jih je vodil njihov bivši zastopnik, lahko same nadaljujejo ali pooblastijo drugega odvetnika. Prevzemnik odvetniške pisarne pa je dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila. Sodišče pa v primeru, ko stranka nima več odvetnika, ponovno vroča vsa pisanja osebno stranki, dokler slednja ne predloži pooblastila novega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je torej pravilno postopalo, ko je tožencu, potem ko je njegov pooblaščenec postal sodnik, osebno vročalo vsa pisanja v zadevi. Zato tudi ta obnovitveni razlog (v kolikor toženec zatrjuje, da mu ni bilo vročeno vabilo za glavno obravnavo in mu s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) po 2. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP ni podan in je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da predlog v delu, ko toženec navaja, da mu ni bila vročena sodba prvostopenjskega sodišča, ni mogoče obravnavati kot predlog za obnovo postopka, temveč kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Obnovitveni razlog po 2. tč. citiranega 394. čl. ZPP je namreč podan, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če ji sodišče nato ni vročilo sodbe. Vročitev sodbe je namreč sploh predpostavka za pravnomočnost sodbe, s tem pa tudi za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje pa o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti (po 42. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju) sploh ni odločalo, zato je toženčevo pritožbo v tem delu šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. S predlogom z dne 15.10.2003 (list. 54, 55 spisa) je namreč toženec predlagal ne le obnovo postopka, ampak tudi razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa ( 7.5.2003), o čemer bo moralo sodišče prve stopnje še odločiti. Ob vsem povedanem je sodišče druge stopnje, ko tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po 2. odst. 350. čl. ZPP, kršitev ni našlo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).