Jedro

Davčni organ v določbah ZDavP nima podlage za ustavitev postopka prisilne izterjave in za odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v postopku prisilne izterjave, če izvršilni naslov ni odpravljen, spremenjen ali izrečen za neveljavnega oz. če ni razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, če pravica do dolga ni zastarala, če davčni dolg v postopku prisilne izterjave ni bil plačan ali ni bil odpisan. Prodaja zarubljenih stvari pa ni dovoljena le, če je dolžnikov solastniški delež manjši od ene nerazdelne polovice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada A z dne 5. 6. 2001. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom razdelil znesek, dobljen s prodajo zarubljenega osebnega vozila Opel Vectra 1,6 i 16 V tako, da se iz kupnine v višini 840.000,00 SIT poplačajo stroški postopka prisilne izterjave v višini 58.317,47 SIT, z zneskom 781.682,43 SIT pa se poplačajo obresti do dneva vnovčenja stvari, davki in prispevki. V nadaljevanju tožena stranka povzema pritožbene navedbe in ugovore tožnika. Ob navajanju določb 62., 72., 73., 75., 76., 77. in 79. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 - ZDavP) in podatkov v upravnih spisih, tožena stranka ugotavlja, da je bila javna dražba opravljena v skladu z določbami ZDavP. Na navedbe tožnika v zvezi z davčnim dolgom in lastništvom zarubljenega osebnega vozila pa tožniku pojasnjuje, da se je o vseh teh ugovornih razlogih tožena stranka že izrekla v odločbi z dne 13. 3. 2001, s katero je odločila o tožnikovi pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 14. 6. 2000. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na višino cenitvene vrednosti osebnega vozila pa navaja, da je bilo vozilo, ki ga je tožnik kupil 16. 11. 1998 za 3.151.245,00 SIT, pred javno dražbo, to je dve leti in pol kasneje, ocenjeno po pravni osebi, ki se ukvarja z zastopanjem in prodajo avtomobilov, na 1.680.000,00 SIT, in da tožnik, ki mu je bilo obvestilo o oklicu javne dražbe, cenitev ter dodatek k rubežnemu zapisniku vročeno pred prvo javno dražbo, sami cenitvi ni ugovarjal. Z obvestilom o sklicu javne dražbe z dne 13. 6. 2001 je bil tožnik obveščen, da bo javna dražba zarubljenega vozila dne 21. 6. 2001 in da bo v primeru, če se zarubljeni predmeti na prvi javni dražbi ne bi prodali, druga javna dražba na istem mestu dne 28. 6. 2001 ob 9h . Ker iz dražbenega zapisnika z dne 21. 6. 2001 izhaja, da se je javne dražbe udeležil le en ponudnik, ki je za nakup vozila ponudil 840.000,00 SIT, tožena stranka ugotavlja, da se je javna dražba lahko začela in da tudi ponujena cena ni bila manjša od polovice cenitvene vrednosti. Ker je dražbeni zapisnik z dne 21. 6. 2001 pravilno sestavljen, dne 5. 7. 2001 pa je bil vročen tudi tožnikovemu pooblaščencu, tožena stranka ugotavlja, da je bila javna dražba opravljena skladno z določbami 76. in 77. člena ZDavP. Tožniku pa na ugovor glede stroškov v višini 58.317,57 SIT pojasnjuje, da so stroški v višini 48.317,57 SIT specificirani v računu AAA d.d. B, PE A z dne 30. 6. 2001, ki je v spisu, in da znesek 10.000 SIT predstavlja stroške prisilne prodaje, ki so odmerjeni v skladu s 3. odstavkom 48. člena ZDavP. Tožnik v tožbi vztraja pri navedbah podanih v pritožbi zoper prvostopno odločbo, s katerimi je toženo stranko opozoril na nedoločenost sklepa o izterjavi davčnega dolga, in na dejstva, da zarubljeno vozilo ni bilo v celoti v njegovi lasti, da je bilo vozilo prodano izpod 1/3 vrednosti in da ima vsa dokazila o plačilu vseh davkov in prispevkov. Toženi stranki očita, da na njegovo trditev o tem, da je imel plačane vse davke in prispevke, da davčni dolg ni obstajal in da zato kupnine pridobljene z javno prodajo ni dopustno razdeliti, ni odgovorila. Ker se z utemeljitvijo tožene stranke glede pritožbenega ugovora o lastništvu zarubljenega vozila ne strinja, saj iz podpisane pogodbe o kreditiranju nakupa vozila nedvomno izhaja, da tožnik ni bil v celoti njegov lastnik in ker davčni dolg dejansko ne obstaja, je po tožnikovi oceni nezakonita tudi odločba o razdelitvi kupnine za poplačilo dela davčnega dolga. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Ker meni, da je na vse tožbene navedbe odgovorila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo. Tožba ni utemeljena. Kolikor tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, sodišče ugotavlja, da je nanje pravilno in popolno odgovorila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče s temi razlogi soglaša in se zato nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS). Tem razlogom v zvezi s tožbo pa sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ prve stopnje pred prodajo tožnikovega vozila Opel Vectra 1,6 16 V letnik 1998 na javni dražbi dne 21. 6. 2001, tožnika pozval, da poravna davčne obveznosti po sklepu o prisilni izterjavi z dne 14. 6. 2000, ki je postal dokončen z odločbo tožene stranke z dne 13. 3. 2001. Iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da je tožnik po pozivu prejetem pred javno dražbo določeno na dan 21. 6. 2001 davčni dolg po sklepu o prisilni izterjavi z dne 14. 6. 2000 poravnal. To pa ne izhaja niti iz navedb tožnika, ki trdi, da davčni dolg po navedenem sklepu dejansko sploh ne obstaja. Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep, ki ga je izdal davčni organ po končani dražbi in s katerim je le razdeljen znesek dobljen s prodajo, so za odločanje v tem upravnem sporu pravno nepomembne po tožniku zatrjevane okoliščine, ki se nanašajo na zapadli davek, zaradi katerega je davčni organ uvedel postopek prisilne izterjave. Ker tožnik ne navaja, da je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali izrečen za neveljavnega oziroma da je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, da je pravica dolga zastarala, da je davčni dolg v postopku prisilne izterjave plačal ali da mu je bil dolg odpisan (47. člen ZDavP), davčni organ prve stopnje v določbah ZDavP po presoji sodišča ni imel podlage za ustavitev postopka prisilne izterjave in za odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v obravnavanem postopku prisilne izterjave. Na zakonitost sklepa o razdelitvi zneska, dobljenega s prodajo tožnikovega vozila, ki ga je izdal davčni organ po končani dražbi, na podlagi 79. člena ZDavP, pa ne more vplivati niti navedba tožnika, da ni samo on lastnik zarubljenega vozila. Po določbi 69. člena ZDavP namreč prodaja zarubljenih stvari ni dovoljena le, če je dolžnikov solastniški delež manjši od ene nerazdelne polovice. Ker tožnik v postopku prisilne izterjave ni zatrjeval in niti ni z ničemer izkazal, da vozilo, ki je registrirano na njegovo ime, ni njegova last ali da je njegov solastniški delež manjši od ene nerazdelne polovice, tudi po presoji sodišča tožena stranka na podlagi pogodbe o kreditiranju nakupa spornega vozila ni imela podlage za ugotovitev, da je lastnik zarubljenega vozila druga oseba oz. da je tožnikov solastniški delež na vozilu manjši od ene nerazdelne polovice. To pa pomeni, da je bila tudi prodaja zarubljenega vozila v obravnavani zadevi opravljena v skladu z določbami ZDavP. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.