Jedro

Tožnik je bil s pozivom upravnega organa pozvan, da zahtevek za izplačilo sredstev dopolni tako, da predloži zapisnik o izbiri in najmanj tri primerljive ponudbe za opremo. Glede na navedeno vsebino dopis tožniku ni bil poslan v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP, da bi se ta po zaključku ugotovitvenega postopka in pred odločitvijo v zadevi mogel izjaviti o relevantnih dejstvih in okoliščinah, pač pa kot poziv k odpravi pomanjkljivosti nepopolne vloge.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33111-54/2009-21 z dne 5. 5. 2010 odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33111-54/2009-8 z dne 28. 8. 2009, v višini 79.425,00 EUR. Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je tožeči stranki z odločbo z dne 28. 8. 2009 odobril vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 79.425,00 EUR za sofinanciranje iz Ukrepa 123, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za Dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za gospodarske družbe, samostojne podjetnike in zadruge (Uradni list RS, št. 21 z dne 20. 3. 2009, v nadaljevanju: JR). Sredstva iz Ukrepa 123 so bila tožeči stranki odobrena po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 (Uradni list RS, št. 73/2008, v nadaljevanju: Uredba) in JR. Tožeča stranka je dne 4. 2. 2010 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 79.425,00 EUR. Zahtevku je priložila tri medsebojno primerljive ponudbe za dobavo polnilne linije za vino, in sicer ponudnikov A. z dne 6. 10. 2009, B. z dne 16. 4. 2009 in C. z dne 21. 12. 2009; za dobavitelja polnilne linije za vino je bil kot najugodnejši ponudnik izbran A. Na podlagi zahtevku priloženih prilog in dopolnitve zahtevka tožeče stranke, podanega na poziv upravnega organa, je ta ugotovil, da sta ponudbi ponudnikov A. z dne 6. 10. 2009 in C. z dne 21. 12. 2009 dani kasneje, kot je bilo izvedeno prvo plačilo podjetju A. (28. 9. 2009 v vrednosti 32.500,00 EUR). Ker na dan, ko je bilo izvršeno to plačilo, tožeča stranka ni imela zbranih primerljivih pisnih ponudb najmanj treh dobaviteljev, se tožeči stranki računa številka 7/10 MJ podjetja A. z dne 25. 1. 2010 ne more upoštevati kot upravičenega stroška. Izpolnjen ni pogoj po določbi 18. točke IV. poglavja JR. Upravni organ je glede na to zaključil, da je tožeča stranka te stroške (162.500,00 EUR) v zahtevku za izplačilo z dne 4. 2. 2010 uveljavljala neupravičeno. V zahtevku za izplačilo je neupravičeno zahtevala 73.125,00 EUR (162.500,00 EUR x 0,45). Tožeča stranka je tako od zahtevanih skupaj 79.425,00 EUR neupravičeno zahtevala 73.125,00 EUR; upravičena vrednost zahtevka za izplačilo tako znaša 7.425,00 EUR. Na podlagi 30. in 31. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 pa je zahtevek tožeče stranke za izplačilo organ moral zavrniti v celoti.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Upravni organ je bistveno kršil pravila postopka, saj je v predmetni zadevi odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Upravni organ bi moral voditi posebni ugotovitveni postopek ter v tem tožeči stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev; tako bi tožeča stranka lahko v celoti pojasnila razloge za poslano dokumentacijo in predložila ustrezna dokazila, s katerimi bi izkazala izpolnjevanje vseh pogojev za odobritev zahtevka. Tožeča stranka ugovarja kot nepravilnemu zaključku upravnega organa, da naj bi ne pridobila treh primerljivih ponudb za dobavo polnilne linije, kajti pridobila je večje število ponudb, kar bi upravni organ lahko ugotovil, če bi sledil načelu materialne resnice in ugotavljal dejansko stanje na način, ki bi prava neuki stranki omogočil ustrezno sodelovanje v postopku pred izdajo odločbe. Nepravilna je ugotovitev upravnega organa, na kateri je temeljil svojo odločitev, da naj bi bila ponudba podjetja A. pridobljena kasneje, kot je bilo izvedeno plačilo, kajti iz zahtevku priloženih dokazil in naknadno podanih pojasnil in predložene dokumentacije je mogoče zaključiti, da je tožeča stranka prejela ponudbo podjetja A. 18. 9. 2009 (po faksu), dne 28. 9. 2009 je plačala prvi del v višini 32.500,00 EUR, 6. 10. 2009 pa je podjetje A. poslalo potrditev ponudbe (it. Conferma = potrditev). Upravni organ bi mogel iz predloženih dokumentov ugotoviti opisano dejansko stanje ali pa zahtevati dodatna pojasnila, vendar tako ni ravnal, ter je nepravilno štel dokument podjetja A. z dne 6. 10. 2010 kot ponudbo. Tožeča stranka dalje navaja, da je ustreznost svoje odločitve o nakupu preverjala tudi po sklenitvi pogodbe s podjetjem A., ter tako pridobila tudi ponudbo podjetja C. Navedeno ponudbo je predložila izključno zaradi navedb v pozivu k dopolnitvi, v kateri je bilo navedeno, da mora predložiti tri primerljive ponudbe za opremo in storitve, ki so predmet računa z dne 25. 1. 2010. Tožeča stranka je to ponudbo predložila izključno zaradi nerodnega zapisa v pozivu, zaradi česar je zmotno štela, da mora predložiti tri primerljive ponudbe, pridobljene pred 25. 1. 2010. Tožeča stranka je ves čas razpolagala z večjim številom ponudb, med drugim tudi z drugimi ustreznimi ponudbami, ki jih je pridobila pred 28. 9. 2009; taka prejšnja ponudba je na primer ponudba podjetja D. z dne 8. 5. 2009. Tožeča stranka to ponudbo prilaga tožbi, pri čemer navaja, da bi jo ob spoštovanju procesnih pravil s strani upravnega organa predložila že v času pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka šteje, da s predložitvijo navedene ponudbe ni v zamudi, saj je pred tem ni mogla predložiti iz razlogov, ki so izven njene krivde. Navaja, da je izpolnila vse pogoje za izplačilo zahtevka, kot so bili določeni v JR, ter je bil njen zahtevek nezakonito zavrnjen. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je po proučitvi tožbe in spisne dokumentacije v zadevi (tožena stranka odgovora na tožbo na poziv sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 ni podala) v pripravljalnem postopku spoznalo, da v zadevi ne more odločiti brez glavne obravnave (2. alinea 3. odstavka 59. člena ZUS-1).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo (ki ga je podala na prvem naroku za glavno obravnavo) zavrača kot neutemeljeno tožbeno navedbo, da upravni organ ni odločil po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku. Tudi če bi sodišče štelo, da je tožeča stranka ponudbo ponudnika A. dejansko dobila 18. 9. 2009, pa ni predložila treh primerljivih ponudb, s katerimi bi izkazala racionalnost odločitve za nakup, kot to zahteva 18. točka IV. poglavja JR. Ponudba ponudnika C., datirana z dne 21. 12. 2009, pa je bila predložena že ob vložitvi zahtevka za izplačilo 4. 2. 2010 ter ne šele po pozivu upravnega organa, ko pa je bila (le) predložena ponovno, v razširjeni obliki, v kakršni pa jo je tožeča stranka, kot iz nje izhaja, dobila šele 30. 3. 2010. Ponudba podjetja D., priložena šele tožbi, pa je novota in tako prepozna. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Na narokih za glavno obravnavo 13. 1. in 10. 2. 2011 je sodišče tožniku omogočilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev in nato izvedlo potrebne dokaze za odločitev v upravnem sporu, in sicer tiste, ki niso bili že izvedeni v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ter ponovilo dokaze, glede katerih so dejstva kazala, da jih je treba presoditi drugače, kot jih je presodil upravni organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (2. odstavek 51. člena ZUS-1), izvedlo pa je še druge potrebne dokaze ter strankam omogočilo, da so podale svoja pravna naziranja. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa, z zaslišanjem tožeče stranke ter priče E.E., z vpogledom v tožbi priloženo ponudbo ponudnika D., ob strinjanju strank pa je izven glavne obravnave vpogledalo nato še v listine, predložene s strani priče E.E. ter se seznanilo z odgovorom tožene stranke v zvezi s tem.

Po opravljeni javni glavni obravnavi je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršil načelo zaslišanja stranke in ali je v posledici navedenega odločitev oprl na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabil materialni predpis.

Postopek pred izdajo izpodbijane odločbe je upravni organ vodil kot posebni ugotovitveni postopek; v izpodbijani odločbi se ni skliceval na določbe 144. člena ZUP o skrajšanem postopku. Da je bil voden posebni ugotovitveni ter ne skrajšani postopek, potrjujejo tudi navedbe tožene stranke. V tem postopku je, kot izhaja iz spisne dokumentacije, organ ugotavljal dejansko stanje iz dejstev in dokazov, ki jih je predložil tožnik v zahtevi za izplačilo sredstev z dne 4. 2. 2010 in v vlogi za dopolnitev zahteve z dne 2. 4. 2010, ter z ogledom na kraju samem. Odločitev je oprl na ugotovitev, da tožnik ni izpolnil pogoja, ki ga je moral izpolnjevati za dodelitev sredstev po IV./18. točki JR, in zaključek, da je glede na uveljavljani neupravičeni znesek 73.125,00 EUR ob upoštevanju X./11. točke JR in posledično določb 30. in 31. člena Uredbe Komisije (ES) številka 1975/2006 treba tožnikov zahtevek za izplačilo v višini 79.425,00 EUR zavrniti v celoti.

Po IV./18. točki JR so morali upravičenci za stroške vseh storitev, dobav, del, strojev in opreme, ki so višji od 10.000,00 EUR (brez DDV) pridobiti primerljive pisne ponudbe najmanj treh dobaviteljev; ponudbe so morale biti ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev vključene v poročilo tako, da je bila razvidna odločitev za nakup, povpraševanje, prejete ponudbe in utemeljitev izbora. Ni sporno, da tožnik v poročilu ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev ni izkazal, da bi odločitev za nakup polnilne linije za vino, za katero je uveljavljal stroške v znesku 73.125,00 EUR, sprejel na podlagi izbora med primerljivi pisnimi ponudbami najmanj treh dobaviteljev. Izbira je glede na podatke spisne dokumentacije bila opravljena najkasneje s plačilom prvega dela računa (izbranemu) ponudniku A., to je 28. 9. 2009. Glede na poročilo, ki ga je tožnik predložil organu ob vložitvi zahtevka, pa je izbiro opravil med ponudbami ponudnikov A. z dne 6. 10. 2009, B. z dne 16. 4. 2009 in C. z dne 21. 12. 2009. Sodišče tožniku lahko pritrdi, da je razlog za navedbo v poročilu ponudbe dobavitelja A. z datumom 6. 10. 2009 nepravilnost, ki bi jo upravni organ mogel in moral pred odločitvijo razjasniti, zlasti ob tem, ko je tožnika pozval k odpravi pomanjkljivosti v zahtevi za izplačilo sredstev, in ob tem ko je razpolagal z dokumentacijo, predloženo s strani tožnika, ta pa je izkazovala, da je s strani ponudnika A. prejel ponudbo z dne 18. 9. 2009, nato pa prejel (po prvem delnem plačilu) od tega še potrditev ponudbe na dokumentu z dne 6. 10. 2009, sestavljenem v italijanskem jeziku, imenovanem „conferma“, kar pomeni „potrditev“. V poročilu navedena ponudba ponudnika C. z dne 21. 12. 2009 glede na povedano ni mogla biti ena od ponudb, na podlagi katerih je tožnik izbor opravil, kajti kot že datum na njej izkazuje, ni bila pridobljena pred 28. 9. 2009. Ker pa niti ni sporno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe voden kot posebni ugotovitveni postopek, da je kot tak moral biti voden in da je organ postopke tako vodil tudi v zvezi z zahtevki za izplačilo sredstev drugih prosilcev, to pomeni, da je mogel pravilno dejansko stanje ugotavljati še v teku tega postopka, in da ni bil ne zavezan odločiti zgolj na podlagi s strani tožnika v poročilu predloženih dejstev, v smislu 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, pa tudi ne upravičen odločiti, ne da bi tožniku dal pred tem možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo (1. in 3. odstavek 9. člena ZUP). Če pa bi organ postopek tako vodil, in tožniku omogočil, da se ugotovitvenega postopka udeležuje ter daje potrebne podatke ter brani svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (1. odstavek 146. člena ZUP), potem bi dejansko stanje moglo biti ugotovljeno tudi drugače, kot je bilo ugotovljeno in na katero je organ oprl svojo odločitev. Zato glede na povedano sodišče ne more pritrditi kot utemeljeni navedbi tožene stranke, da upravni organ tožnika ni bil dolžan seznaniti z rezultati ugotovitvenega postopka, ob njenem sklicevanju na okoliščino, da je organ odločil o zahtevi tožnika zgolj na podlagi podatkov, ki jih je organu ta sam predložil (brez zaslišanja stranke organ more odločiti le v primerih, določenih z zakonom – 3. odstavek 9. člena ZUP). Tožena stranka se ob tem tudi ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da je bil tožnik z rezultati ugotovitvenega postopka seznanjen s pozivom organa tožniku na odpravo pomanjkljivosti nepopolne zahteve za izplačilo sredstev, ker da je iz tega izhajalo, da tožnik ni predložil treh primerljivih ponudb za opremo, ki je predmet računa podjetja A. z dne 25. 1. 2010. Tožnik je bil namreč s tem pozivom z dne 15. 3. 2010, kot iz njega izhaja, pozvan, da 4. 2. 2010 vloženi zahtevek za izplačilo sredstev dopolni tako, da predloži zapisnik o izbiri in najmanj tri primerljive ponudbe za opremo, ki je predmet računa št. 7/10 MJ z dne 25. 1. 2010 podjetja A., ob izrecnem pripisu, da zahtevku priložene ponudbe za navedeno opremo niso medsebojno primerljive (in da predloži še izjavo, da v postopek izbire ponudnika ni vključil podjetij ali posameznikov, s katerimi bi zaradi sodelovanja lahko prišlo do konflikta interesov, ter predračun Proforma 049/09, na podlagi katerega je bil plačan račun št. 7/10 MJ z dne 25. 1. 2010), z opozorilom, da če v danem roku pomanjkljivosti zahtevka ne bodo odpravljene, da bo organ zahtevek na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUP zavrgel. Glede na navedeno vsebino torej dopis tožniku ni bil poslan v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP, da bi se ta po zaključku ugotovitvenega postopka in pred odločitvijo v zadevi mogel izjaviti o relevantnih dejstvih in okoliščinah, pač pa kot poziv k odpravi pomanjkljivosti nepopolne vloge (zahtevka z dne 4. 2. 2010), da bi organ v nadaljevanju na podlagi popolnega in razumljivega zahtevka mogel izvesti ugotovitveni postopek in odločiti v zadevi. Vsebina poziva pa je po presoji sodišča tudi taka, da ne pušča nobenega dvoma o tem, da bi tožnik na podlagi navedenega poziva zahtevek še mogel dopolniti z drugimi ponudbami, kot jih je predložil k zahtevku z dne 4. 2. 2010, saj je bil k temu izrecno pozvan. Glede na to po presoji sodišča tožena stranka brez podlage zatrjuje, da tožnik predloženega poročila k zahtevku po vložitvi ne bi mogel več spreminjati (s – po presoji sodišča - neodmerjenim sklicevanjem ob tem na določbe 57. člena Zakona o kmetijstvu, po katerih je dajanje lažnih podatkov ali izjav podlaga za zahtevo za vračilo dodeljenih sredstev).

Med strankami ni sporno, da tožnik na podlagi navedenega poziva svojega zahtevka – v pogledu predložitve treh primerljivih ponudb za opremo, ki je bila predmet računa št. 7/10 MJ z dne 25. 1. 2010 – ni dopolnil tako, da bi s tem zadostil določbi IV./18. točka JR. Vendar pa sodišče pritrjuje kot utemeljenim navedbam tožnika, da poziv, kolikor se je nanašal na ponudbe, ki bi jih tožnik moral po pozivu predložiti, ni bil jasen in razumljiv. Strinja se sicer sodišče z navedbo tožene stranke, da je določba IV/18. točka JR jasna in da bi pogoj, ki ga določa, tožnik moral izkazati že ob vložitvi zahtevka – vendar pa je poziv za odpravo pomanjkljivosti vloge v smislu 1. odstavka 67. člena ZUP namenjen prav temu, da se stranki omogoči, če pozivu glede vsebine in roka sledi, da brez negativnih posledic zanjo sanira pomanjkljivosti vloge (2. odstavek 67. člena, 5. odstavek 68. člena ZUP). Zato mora biti poziv jasen in določen – tak pa poziv organa z dne 15. 3. 2010 v pogledu zahteve za predložitev treh primerljivih ponudb tudi po presoji sodišča ni bil. Glede na to sodišče pritrjuje zatrjevanju tožnika, da bi ta, če bi bila zahteva v pozivu jasna in določna, zahtevek, vložen 4. 2. 2010, mogel dopolniti drugače, kot ga je dopolnil z vlogo, vloženo 2. 4. 2010, s prilogami. Tožnik je na glavni obravnavi tudi izpovedal, da je pred izbiro najugodnejšega ponudnika imel zbrane vse dotlej predložene ponudbe ter da se je za izbiro ponudnika A. odločil zaradi tehnično – tehnološko najbolj dovršene in najmodernejše tovrstne opreme, da pa zahtevka za izplačilo sredstev ni pripravljal sam, pač pa podjetje F. Predstavnik podjetja F., ki je za tožnika pripravil zahtevek za izplačilo sredstev in dopolnitev zahtevka, zaslišan kot priča, pa je prav tako izpovedal o tem, da mu je bilo predloženih večje število ponudb, ki jih je pridobil tožnik kot investitor, in na vprašanje, zakaj ni vključil v poročilo ponudbe D., če je tožnik z njo razpolagal, izpovedal, da je pri takih javnih razpisih problem primerljivost ponudb, saj ni jasnih kriterijev za to, ter je glede na to v poročilo vključil in predložil tri ponudbe, za katere je menil, da navedeni zahtevi ustrezajo, in da je tudi po pozivu za dopolnitev zahtevka ostalo nejasno, v čem naj bi bilo v pogledu ponudb za opremo zahtevek treba dopolniti, glede na prakso upravnega organa, ki je v primeru neustrezne dopolnitve pošiljal strankam ponovne pozive – in v potrditev navedb je predložil konkretne podatke (česar tožena stranka ni uspela argumentirano ovreči s sklicevanjem na to, da so bili v drugih primerih pozivi poslani zaradi dopolnitve vlog in razjasnitve zadev, v predmetnem primeru pa da je bilo že pred tem na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja mogoče zaključiti, da je zahtevek tožnika potrebno zavrniti, kajti po presoji sodišča je bil poziv tožniku z dne 15. 3. 2010 nejasen) - pa je pričakoval tak poziv, če bi organ dopolnitve zahtevka ne ocenil kot ustrezne, tudi v predmetnem primeru. Sodišče na podlagi navedenega sicer ne more zaključiti, da bi tožnik ob pravilnem postopanju upravnega organa namesto neustrezne ponudbe ponudnika C. z dne 21. 12. 2009 predložil ponudbo ponudnika D. z dne 8. 5. 2009, vendar pa je treba sprejeti kot utemeljeno navedbo tožnika, da je navedeno tožbi priloženo ponudbo treba upoštevati kot pravočasno ter da ne gre za tožbeno novoto, glede na to, da tožniku v postopku ni bilo omogočeno, da bi (zaradi nejasnega in nedoločnega poziva) zahtevek ustrezno dopolnil, niti da bi se imel možnost izjaviti o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev v zadevi in s tem vplivati na tek in zaključek ugotovitvenega postopka, saj gre za bistvene kršitve pravil postopka.

Sodišče je na glavni obravnavi izvajalo dokaze tudi za ugotovitev okoliščine, ali je tožnik s ponudbo ponudniku D. razpolagal v času, preden je opravil izbor najugodnejšega ponudnika. Na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje tožnika, zaslišanje priče E.E., ki je za tožnika pripravil med drugim zahtevek za izplačilo sredstev ter vlogo za dopolnitev) ni mogoče zaključiti, da je neresnična navedba tožnika, da je ponudbo pridobil osebno pri predstavniku ponudnika D. v času, kot ga datum na ponudbi izkazuje. Sodišče sicer ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke, naj tožnik okoliščino časa pridobitve vseh predmetnih ponudb izkaže s povratnicami in dokazili, iz katerih bo izhajal čas prejema, saj je ocenilo, da gre za pretirano zahtevo glede na to, da taka zahteva v JR ni bila podana in stranke z njo niso mogle računati, in glede na običajno komuniciranje med poslovnimi subjekti, ki v tej smeri ni pravno regulirano ter lahko poteka na načine, ki jih ni mogoče dokumentirati.

Prav tako je sodišče izvajalo dokaze za ugotovitev okoliščine, ali je ponudba ponudnika D. verodostojen dokument, ki bi mogel šteti za ponudbo v smislu IV./18. točke JR, kot je zatrjeval tožnik. Tožena stranka je ugotovitvi o verodostojni listini nasprotovala že iz razloga, ker je ta brez žiga ponudnika ter brez navedbe osebe, ki je ponudbo sestavila in njenega podpisa (pri čemer se v preostalem ni želela opredeljevati glede listine iz razloga, ker da je to predmet upravnega postopka). Sodišče navedb tožene stranke o tem, da je navedeni ponudbi treba odreči verodostojnost že iz razloga pomanjkanja žiga ter navedbe imena in podpisa predstavnika ponudnika, ni sprejelo kot utemeljenih. Namreč iz podatkov, ki jih je predložila priča E.E., izhaja, da je take ponudbe upravni organ v postopkih za izplačilo sredstev sprejemal kot verodostojne. Tožena stranka sicer v pripravljalni vlogi ugovarja, da na podlagi predloženih treh primerov ni mogoče sklepati na siceršnjo prakso upravnega organa ter da gre v teh primerih za ponudbe, po katerih je bila izbrana oprema kasneje tudi dejansko kupljena, kar je v samem upravnem postopku služilo kot dokaz resničnosti teh ponudb, in navaja, da upravni organ v dveh zadevah, ki ju konkretno navede, izrecno ni štel nepodpisanih in nežigosanih ponudb kot verodostojnih. Navedbe tožene stranke po presoji sodišča niso prepričljive. Če upravni organ pri uveljavljanju zahteve po podpisanih in žigosanih ponudbah ni bil dosleden enako do vseh prosilcev, se na to zahtevo ne more utemeljeno sklicevati. Sicer pa je tudi že iz same predmetne zadeve razvidno, da nista žigosani in podpisani ponudbi ponudnikov A. in B., vendar ta okoliščina v postopku ni bila problematizirana. Poleg tega tudi iz obrazca, na katerem je bilo treba podati poročilo o pridobljenih ponudbah ter obrazložitev izbora (ki je v upravnih spisih), med obveznimi sestavinami nista navedena žig in podpis ponudnika. Glede oblike ponudbe pa tudi OZ v 27. členu določa, da le ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zakon zahteva posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. Navedba, v kateri se tožena stranka v pripravljalni vlogi sklicuje na 26. člen OZ, pa je nova, ki je tožena stranka na glavni obravnavi ni navajala, zato je sodišče ne sprejema kot upoštevne.

Po opravljeni javni glavni obravnavi (na kateri je sodišče tožniku dalo možnost izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki mu v upravnem postopku ni bila dana ter presodilo izvedene dokaze in jih še dopolnilo, kolikor je bilo to potrebno za presojo pravilnosti postopanja organa in vprašanja, ali so ugotovljene kršitve pravil postopka mogle vplivati na odločitev v zadevi) je sodišče odločilo o tožbi v mejah tožbenega predloga ter na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V tem postopku bo ta moral zahtevek tožnika z dopolnitvami, vključno s tožbi priloženo ponudbo ponovno presoditi, pri tem pa postopati v skladu s stališči sodišča v tej sodbi, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Stroškovnemu zahtevku tožnika pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) priznalo stroške v višini 350,00 EUR, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.