Jedro

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je odločilna za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP), se v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu (izraženem v ulomku ali odstotkih) od ocenjene ali določene (drugi in tretji odstavke 44. člena ZPP) vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožničina zahteva za povrnitev revizijskih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

V sporu pravdnih strank, ki sta nekdanja zakonca, je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo, da sestavlja skupno premoženje pravdnih strank 10/24 nepremičnine v vl. št. 1039 k.o... (v naravi stanovanjska hiša, mizarska delavnica in dvorišče z vrtom) in parc. št. 191 ter 507/4 s počitniško hišico k.o... ter da znaša na tem premoženju tožničin delež 2/5 in toženčev delež 3/5. Višji tožničin zahtevek (da je solastnica navedenih nepremičnin do polovice) je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju spremenilo tako, da je določilo enaka deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju, to je vsake do ene polovice (kar pomeni pri prvi navedeni nepremičnini delež vsake od strank v obsegu 5/24).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo toženec ter predlagal, da se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni ali v zadevnem delu razveljavita sodbi obeh sodišč nižjih stopenj. V reviziji je toženec opozoril na vrsto okoliščin, ki po njegovem razumevanju spora kažejo na njegov večji prispevek k nastanku skupnega premoženja in zato na večji delež v primerjavi s tožnico. Po revizijskih izvajanjih je bilo v sporu tudi premalo upoštevano, da je do nastanka skupnega premoženja prišlo v tistem obdobju skupnega življenja pravdnih strank, ko je pridobival predvsem toženec.

Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala, da se ta zavrže, ker vrednost izpodbijane dela pravnomočne sodbe ne dosega revizijske vrednosti, podrejeno pa da naj se revizija zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

S tožbo je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da sestavljata skupno premoženje pravdnih strank nepremičnini v k.o... v obsegu 10/24 ter počitniška hišica v k.o... v celoti ter da se določi njen delež pri obeh nepremičninah do ene polovice, kar pomeni pri nepremičnini v V. delež do 5/24 (od celotnega dela skupnega premoženja 10/24). Vrednost spora je tožnica ocenila na 2,100.000 SIT. Toženec po podatkih spisa tej oceni vrednosti ni ugovarjal. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj skupnega premoženja pravdnih strank v takem obsegu kot je zahtevala tožnica. O deležih pravdnih strank na skupnem premoženju pa je odločilo tako, da znaša tožničin delež 2/5 in toženčev 3/5. Toženec se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, tožnica pa se je pritožila zoper zavrnilni del (to je glede razlike med priznano 2/5 in zahtevano 1/2, kar znaša 1/10). Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in odločilo, da sta deleža pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju enaka (kar pomeni, da je tožnici prisodilo še sporno 1/10).

Predmet toženčeve revizije je bil spremenjeni del odločbe sodišča druge stopnje, ki je tožnici prisodilo še nadaljnji delež 1/10 (tožnica je s tožbo zahtevala 1/2 ali 5/10, uspela je z 2/5 ali 4/10, s pritožbo pa je zahtevala še razliko do 1/2 to je nadaljnjo 1/10). Predmet revizijskega postopka tako ni bila celotna vrednost spora iz tožbe (2,100.000 SIT) temveč le 20 % tega. Ta izpodbijani del glede na razmerje med vrednostjo celotnega spora in že pravnomočno dosojenim delom sodbe sodišča prve stopnje tako ne more presegati 1,000.000 SIT.

Po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Ker v tem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 SIT kot je že navedeno, je moralo revizijsko sodišče zavreči toženčevo revizijo kot nedovoljeno. Namreč v premoženjskih sporih je navedena vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe procesna predpostavka, od katere je odvisna dovoljenost revizije. Ta predpostavka v tem primeru ni podana. V skladu z navedenimi ugotovitvami je moralo revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

Tožničino zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov je revizijsko sodišče zavrnilo, ker revizijski odgovor glede na nedovoljenost revizije ni mogel prispevati k vsebinskemu obravnavanju spora, zaradi česar so bili z njim nastali stroški nepotrebni (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).