Jedro

Ker je bila s sodno poravnavo I N 10/2019 predhodno sklenjena sodna poravnava IV P 119/2017 spremenjena, sodna poravnava IV P 119/2017 ne predstavlja več veljavnega izvršilnega naslova za izterjavo preživninskih terjatev v razmerju do dolžnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnice in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I 307/2021 z dne 29. 9. 2021 in popravni sklep I 307/2021 z dne 5. 10. 2021, razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja in predlog za izvršbo z dne 21. 9. 2021 zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da mladoletni upnik sam trpi stroške ugovornega postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je po pooblaščencu iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil upnik in pritožbenemu sodišču predlagal spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve ugovora oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, vse z ustrezno stroškovno posledico. Upnik je izpostavil, da je v predmetnem izvršilnem postopku sporno izključno to, ali je začasna sodna poravnava I N 10/2019 z dne 10. 10. 2019 prenehala veljati s pravnomočnim zaključkom postopka I N 10/2019. Kot materialnopravno zmoten je označil zaključek sodišča prve stopnje, da citirana sodna poravnava ni začasna, ampak je še vedno veljaven izvršilni naslov, ki je nadomestil sodno poravnavo IV P 119/2017 z dne 27. 11. 2018. Kot že v ugovornem postopku je pojasnil namen sklenitve poravnave I N 10/2019. Vztrajal je pri stališču, da je sodna poravnava I N 10/2019 z zaključkom postopka I N 10/2019 prenehala veljati, saj v tem postopku sodišče poravnave v delu, v katerem se je nanašala na plačevanje preživnine, ni obdržalo v veljavi, in da od 29. 12. 2020 dalje, ko je bil zakonitemu zastopniku upnika vročen sklep Višjega sodišča v Mariboru III Cp 871/2020, ponovno velja prvotni izvršilni naslov, tj. sodna poravnava IV P 119/2017 z dne 27. 11. 2018, zaradi česar mora od 29. 12. 2020 dalje dolžnica preživnino v višini 153,30 EUR plačevati na TRR zakonitega zastopnika upnika in ne v obliki plačevanja oskrbnine za vrtec. Nadalje je trdil, da poravnava I N 10/2019 ne predstavlja veljavnega izvršilnega naslova, ker v njej ni določena zapadlost oziroma čas izpolnitve, zaradi česar ni izvršljiva. Po mnenju upnika tudi iz dejstva, da je dolžnica od junija 2021 dalje preživnino v višini 153,30 EUR plačevala na TRR zakonitega zastopnika upnika, izhaja, da dolžnica tudi sama šteje, da obstaja njena preživninska obveznost na podlagi poravnave IV P 119/2017, in je na ta način svojo obveznost pripoznala.

3. Dolžnica je v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotovala. Vztrajala je pri stališču, ki ga je zastopala že v predhodnem postopku, tj. da je prvotna sodna poravnava IV P 119/2017 izgubila učinek izvršilnega naslova in da je sodna poravnava I N 10/2019 tudi po zaključku postopka I N 10/2o19 še vedno v veljavi in veljaven pravni naslov za plačevanje preživnine dolžnice ter zavezujoča za vse stranke poravnave vse do sklenitve nove sodne poravnave ali do pravnomočne odločitve sodišča o tem vprašanju v postopkih, ki že tečejo pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, in sicer zaradi predodelitve mld. upnika v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine (II N 117/2020) oziroma zaradi znižanja preživnine (II N 180/2021). Ponovno je pojasnila razloge za sklenitev poravnave. Poudarila je, da ima pri izvrševanju poravnave težave, saj ji višina oskrbnine za vrtec ni znana, zakoniti zastopnik upnika pa je tisti, ki ji preprečuje pravilno izpolnitev obveznosti, zaradi česar plačevanje zneska 153,00 EUR ne pomeni pripoznave obveznosti za plačevanje preživnine v tej višini. Nasprotovala je stališču upnika, da v sodni poravnavi I N 10/2019 ni določena zapadlost, in navedla, da je ta določena s predpisi o plačevanju oskrbnine za vrtec, zapadlost posameznega obroka pa je razvidna iz položnice za plačilo oskrbnine za vrtec. Predlagala je zavrnitev pritožbe in naložitev njenih pritožbenih stroškov v plačilo upniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upnik zoper dolžnico vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave neplačanih zneskov preživnine na podlagi izvršilnega naslova – sodne poravnave Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu IV P 119/2017 z dne 27. 11 2018. Upnik je pri tem izhajal iz stališča, da je začasna sodna poravnava, ki je bila na naroku 10. 10. 2019 v zadevi I N 10/2019 sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, v točki II sodne poravnave, v okviru katere je bil dogovorjen način plačevanja preživnine, z zaključkom postopka I N 10/2019 prenehala veljati in je bila dolžnica v nadaljevanju upniku preživnino dolžna plačevati skladno s prvotno sodno poravnavo IV P 119/2017. Dolžnica je takšnemu stališču v postopku nasprotovala in vztrajala, da je v delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine, poravnava I N 10/2019 še vedno v veljavi. Takšnemu stališču je sledilo in nanj svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo tudi sodišče prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče stališču sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in kot svoje povzema pravilne in izčrpne razloge, ki jih je v utemeljitev tega stališča v točkah 18 do 23 obrazložitve navedlo sodišče prve stopnje. K temu pa še dodaja:

7. Zgolj dejstvo, da je bila sodna poravnava, ki je bila sklenjena v postopku I N 10/2019, naslovljena kot začasna, ne pomeni, da je ta sodna poravnava z zaključkom postopka I N 10/2019 v celoti prenehala veljati. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožba pa teh ugotovitev sodišča prve stopnje substancirano niti ne graja), vprašanja glede višine ali načina plačevanja preživnine niso bila predmet postopka I N 10/2019 in se predlog zakonitega zastopnika upnika, podan v tistem postopku, na ta vprašanja ni nanašal.1 V točki II sodne poravnave, v kateri sta stranki uredili način plačevanja preživnine, je bila tako poravnava sklenjena z namenom ureditve drugih spornih vprašanj med strankama, ki sicer niso bila predmet odločanja v postopku I N 10/2019. Prav to je tudi razlog, da sodišče v tistem postopku s sklepom z dne 30. 9. 2020, s katerim je odločilo o predlogu za spremembo stikov, ni dokončno odločilo o vprašanjih, o katerem sta se stranki dogovorili v točki II sodne poravnave I N 10/2019. Napačno je stališče upnika, da je zaradi tega, ker sodišče v zadevi I N 10/2019 ni odločilo, da se poravnava tudi v točki II obdrži v veljavi, poravnava v tem delu prenehala veljati. Glede na obrazloženo in ker tudi v sami poravnavi njena veljavnost ni bila kakorkoli omejena, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je sodna poravnava I N 10/2019 tudi po pravnomočnem zaključku postopka I N 10/2019 v točki II v celoti ostala v veljavi.

8. Preživninska obveznost dolžnice je bila zato vse od sklenitve sodne poravnave I N 10/2019 takšna, kot je bila dogovorjena s to sodno poravnavo, in dolžnica za izpolnitev svoje preživninske obveznosti ni bila dolžna nakazati v prvotni poravnavi določenega (oziroma naknadno usklajenega) zneska preživnine na TRR zakonitega zastopnika upnika, kot je bilo določeno s sodno poravnavo IV P 119/2017, ampak je bila dolžna preživninsko obveznost skladno s sodno poravnavo I N 10/2019 izpolniti tako, da po tem, ko ji zakoniti zastopnik upnika izroči položnico za plačilo oskrbnine vrtca, poravna na položnici obračunano oskrbnino.

9. Ker je bila s sodno poravnavo I N 10/2019 predhodno sklenjena sodna poravnava IV P 119/2017 spremenjena, sodna poravnava IV P 119/2017 ne predstavlja več veljavnega izvršilnega naslova za izterjavo preživninskih terjatev v razmerju do dolžnice. Na njeni podlagi podan predlog za izvršbo je zato že iz tega razloga neutemeljen.

10. Neutemeljene, sicer pa za presojo utemeljenosti pritožbe tudi nerelevantne, so tudi pritožbene navedbe, da v sodni poravnavi I N 10/2019 ni določena zapadlost terjatve. Zapadlost preživninske terjatve, ki jo dolžnica izpolni s plačilom oskrbnine za vrtec, je namreč po logiki same stvari vezana na zapadlost plačila oskrbnine, kot izhaja iz položnice. Pri tem pa v razmerju do upnika dolžnica oskrbnine za vrtec ni dolžna (in je tudi ne more) plačati prej, preden ji zakoniti zastopnik upnika ne izroči položnice. Izpolnitev preživninske obveznosti dolžnice je tako vezana na predhodno izpolnitev v poravnavi določene obveznosti zakonitega zastopnika upnika. Kot izhaja iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje, pa je prav zakoniti zastopnik upnika tisti, ki je dolžnici s tem, ko ji ni posredoval položnic za vrtec, preprečil s poravnavo dogovorjeno izpolnitev njene preživninske obveznosti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžničinih plačil v višini 153,30 EUR mesečno, ki jih je opravila na račun zakonitega zastopnika upnika, ni mogoče šteti kot pripoznave njene obveznosti za plačevanje tega zneska neposredno na TRR zakonitega zastopnika upnika. Sicer pa tudi takšna „pripoznava“ ne bi mogla imeti nobenega vpliva na dejstvo, ki je ključno za odločitev v obravnavani zadevi, tj. da sodna poravnava IV P 119/2017 ne predstavlja več izvršilnega naslova za izterjavo preživnine. Ker je izvršilno sodišče pri odločanju o dovolitvi izvršbe strogo vezano na (veljaven) izvršilni naslov, za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni relevantno, kakšni so bili razlogi za sklenitev sodne poravnave I N 10/2019, ali so se okoliščine po njeni sklenitvi kakorkoli spremenile in ali bi bilo bolj smotrno in primerneje, da dolžnica preživninsko obveznost izpolnjuje v višini in na način, določen v prvotni sodni poravnavi.

11. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik s pritožbo ni uspel, zato njegovih pritožbenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ) in jih mora kriti sam. Prav tako mora tudi dolžnica sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj glede na vsebino odgovora na pritožbo ta ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Stroški odgovora na pritožbo tako niso bili potrebni za postopek, zaradi česar tudi ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžnici neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Predlog predlagatelja A. A. v zadevi I N 10/2019 se je nanašal le na spremembo stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo IV P 119/2017 z dne 27. 11. 2018.