Jedro

Po presoji sodišča tožniki upravičeno opozarjajo na 3. odstavek 3. člena ZAzil, ki določa, da imajo družinski člani v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obravnavala prošenj obeh mladoletnih otrok in pri tem ni obravnavala podatkov za oba otroka, katere je navedla njuna mati, druga tožnica.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks. 3. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo državo zapustiti v roku 15 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvi tožnik navedel, da je prišel v Slovenijo s svojim očetom leta 1982, končal je tukaj osnovno šolo in hodil tudi na poklicno šolo, ki pa je ni končal. V Sloveniji je bival vse do leta 1994, ko je odšel k svoji materi v Nemčijo in tam ostal do leta 1996. Takrat se je vrnil v Slovenijo in tukaj ostal do leta 1999, tega leta je živel štiri mesece v Bosni in Hercegovini zaradi tega, da si uredi nov potni list in slovenski vizum. Navaja, da v Bosni in Hercegovini nima nikogar, vsi sorodniki živijo v Sloveniji, hiša pa je oropana in porušena. Prošnjo za azil je vložil zaradi tega, ker si je poskušal pridobiti dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, vendar ni uspel. Druga tožnica pa je navedla, da je bila v letih 1993 do 1996 v Nemčiji kot begunka, ko pa se je vrnila v Bosno in Hercegovino, je bila njena hiša porušena, bila je brez zaposlitve in preganjali so jo Srbi. Prišla je v Ljubljano, kjer je spoznala tožnika in imata dve hčerki. Tožena stranka navaja, da so tožniki prosili za azil, ker si morajo nekako urediti status. Tožnik je v Sloveniji od leta 1982, druga tožnica od leta 1996, njuni dve hčerki pa sta rojeni v Sloveniji. Tožena stranka navaja, da razlogov, ki jih prva dva tožnika navajata, ne more šteti za preganjanja kot to izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito (Direktiva Sveta 2004/83/EC). Tožena stranka je mnenja, da so se zgodili v času vojne dogodki, ker pa je skoraj pred devetimi leti, zato ti ne morejo predstavljati razloga obravnavanja prošnje tožnikov za azil. Prosilec mora namreč izkazati subjektivni strah, ki je v zadostni meri objektivno konkretiziran in zaradi katerega bi bil v primeru vrnitve v matično državo dejansko ogrožen. Tožena stranka je prošnjo zavrnila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Hkrati je določila tudi rok za zapustitev Republike Slovenije (2. alinea 1. odstavka 34. člena ZAzil).

V tožbi tožniki navajajo, da je tožena stranka odločila v t.i. pospešenem postopku, ker naj bi tožniki zaprosili za azil izključno iz ekonomskih razlogov. Pri tem se opira na izjavi prvih dveh tožnikov, to pa je v nasprotju z navedbami strank in listinami v spisu. Tožena stranka se ni opredelila do prošenj obeh mladoletnih otrok, pri tem tožniki opozarjajo na določilo 3. odstavka 3. člena ZAzil. Prav tako opozarjajo, da so prosili za humanitarni azil za celotno družino. Tožniki opozarjajo na Konvencijo o otrokovih pravicah, pri tem pa tudi na zdravstvene probleme mld. A.A. in da zdravljenje v matični domovini ni zagotovljeno na najvišji dosegljivi ravni. Mati je predložila dokaze za oba otroka, za mld. A.A. je predložila zdravniška potrdila in do tega se tožena stranka ni opredelila. Tožniki opozarjajo, da so prosili za humanitarni azil. V primeru, da tožena stranka ni zavezana, da bi morala po uradni dolžnosti uporabiti tudi določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, bi morala uporabiti najmanj določbo 61. člena ZAzil in tožnikom priznati posebno obliko zaščite. Tožniki poudarjajo, da je mati za mld. A.A. izkazala, da bi bilo v primeru vrnitve njeno zdravje ogroženo in tudi življenje. Tožniki očitajo, da je prišlo do kršitev materialnega prava zaradi napačne uporabe določil ZAzil, Konvencije o otrokovih pravicah in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V zvezi z očitano kršitvijo določb postopka pa tožniki očitajo, da jim ni bila dana možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe po tem, ko naj bi tožena stranka ugotovila, da naj bi tožnik zavajal oziroma zlorabil postopek s tem, da naj bi prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil na Švedskem in v Nemčiji, in sicer pod drugimi imeni. Tožniki predlagajo, da se opravi glavna obravnava in da se odločba tožene stranke odpravi in vrne v ponovno odločanje toženi stranki in da se tožnikom dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji do pravnomočnega zaključka azilnega postopka na podlagi prošnje za azil. Prav tako predlagajo, da je tožena stranka dolžna pooblaščencu povrniti stroške tega postopka, hkrati tudi predlagajo, da se jih oprosti plačila sodnih taks, ker so brez dohodka. Plačilo sodne takse bi namreč ogrozilo njihovo življenje in zdravje otroka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je iz prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar pomeni, da gre za t.i. pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Iz upravnega spisa izhaja, da sta tožnika kot razlog za prošnjo za azil navedla, da je prvi tožnik poskušal pridobiti slovensko državljanstvo, vendar so mu svetovali, naj si uredi status begunca ali pridobi kakršnokoli dovoljenje za prebivanje v Sloveniji. Oba tožnika sta zato zaprosila za humanitarni azil zase in za njuna dva otroka.

Po presoji sodišča tožniki upravičeno opozarjajo na 3. odstavek 3. člena ZAzil, ki določa, da imajo družinski člani v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni obravnavala prošenj obeh mladoletnih otrok in pri tem ni obravnavala podatkov za oba otroka, katere je navedla njuna mati, druga tožnica. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni obravnavala prošenj obeh mladoletnih otrok, ni upoštevala tako celovitosti družine in pravice ožjih družinskih članov (3. člen ZAzil), zlasti pa ni upoštevala Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ-MP, št. 15/90), zlasti v zvezi z zdravstvenim stanjem mladoletne hčerke (točka B 2. odstavka 24. člena konvencije) in glede izobrazbe oziroma šolanja (28. člen citirane konvencije). Tožena stranka tudi ni ugotavljala državljanstva obeh otrok, kar je potrebno v primeru uporabe določila 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Iz obeh rojstnih listov namreč izhaja, da njuno državljanstvo ni vpisano.

Tožena stranka tudi ni upoštevala, da so tožniki izrecno v svojih prošnjah za azil navedli, da vlagajo prošnjo za humanitarni azil. Postopek za pridobitev azila se prične z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil), vendar je potrebno upoštevati tudi določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP, v zvezi s 23. členom ZAzil). Upravni postopek se lahko začne tudi na zahtevo stranke in takrat se začne z dnem vložitve strankine zahteve (1. odstavek 125. člena in 2. odstavek 127. člena ZUP). Ker tožena stranka z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti (2. odstavek 207. člena ZUP), bi morala tožena stranka zavzeti stališče do prošnje tožnikov za priznanje humanitarnega azila.

Sodišče ni moglo slediti tožbenim navedbam, da je tožena stranka ugotovila, da naj bi tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek s tem, da naj bi prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil na Švedskem in v Nemčiji pod drugimi imeni ter da je tožena stranka zavrnila prošnjo za azil tožnikov izključno iz ekonomskih razlogov, ker takšni zaključki oziroma podatki ne izhajajo iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa.

V ponovljenem postopku je potrebno, da tožena stranka obravnava prošnje vseh štirih tožnikov, tako tudi obeh mladoletnih tožnic in pri tem upošteva podatke o zdravstvenem stanju oziroma šolanju, ki jih je navedla njuna mati, po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker prošnje vseh štirih tožnikov temeljijo le na tej pravni podlagi.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker v postopku pred izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Tožniki so predlagali, da sodišče opravi glavno obravnavo, vendar temu predlogu sodišče ni sledilo in je odločilo na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. Sodišče pri tem zaključuje, da bo tožena stranka hitreje in ekonomičneje odpravila nakazane pomanjkljivosti in ugotovila dejansko stanje tudi v zvezi z mladoletnima tožnicama in o zadevi ponovno odločila.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnike oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožniki nimajo urejenega statusa bivanja in tudi ne zdravstvenega zavarovanja, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tako njihov status kot neugodno premoženjsko stanje, ki izhaja iz prošenj za azil. K 3. točki izreka: Tožniki so zaznamovali tudi stroške postopka in odvetnik jih je tudi specificiral. Odvetnik mag. B.B. je svetovalec za begunce, zato mu gre nagrada za potrebna dejanja po Pravilniku o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 103/04, v nadaljevanju: Pravilnik). Citirani Pravilnik določa postopek za priznanje teh stroškov, o tem odloča Ministrstvo za notranje zadeve s sklepom, zoper katerega je dovoljeno sprožiti upravni spor (2. odstavek 4. člena Pravilnika). Zahteva za povrnitev stroškov je tako vložena prezgodaj in jo je sodišče zavrglo s sklepom na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.