Jedro

Razlog za sklenitev obeh aneksov k pogodbi o zaposlitvi za določen čas je bil v nasprotju z zakonom, ker pogodba ni bila sklenjena zaradi opravljanja dela (oziroma zaradi začasno povečanega obsega dela, kot je v aneksih zapisano), temveč zaradi zagotovitve nadomestila plače v breme javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in tožbenemu zahtevku ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju s toženo stranko na delovnem mestu „odpremnik kontrolor I“ od 1. 9. 2013 dalje do upokojitve 5. 12. 2014, od tega za nedoločen čas od 28. 1. 2014 do 5. 12. 2014 (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki od prenehanja delovnega razmerja 1. 7. 2014 dalje do 5. 12. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji od bruto nadomestila plače v višini 1.123,13 EUR (mesečno) odvesti davke in prispevke, neto (mesečne) zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila pa plačati tožeči stranki (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino ob upokojitvi v višini 3.053,34 EUR (III. točka izreka), vse v 15 dneh, pod izvršbo; - zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 26. 3. 2008 do 28. 1. 2014 (IV. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 469,16 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila), pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (I., II., III. in V. točko izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka sklenila dva aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz razloga, ker je bil tožnik v bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo, da je bil razlog za sklenitev nezakonit, ker aneksa nista bila sklenjena zaradi opravljanja dela, temveč zaradi zagotovitve nadomestila plače v breme javnih sredstev. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, je neutemeljena. Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2013 do 28. 2. 2014. Dne 5. 12. 2013 je bil tožnik zaradi kršitve delovne obveznosti, ki jo je storil istega dne, odstranjen z delovnega mesta in z dnem 6. 12. 2014 napoten na koriščenje letnega dopusta in delno razmejitvenih ur, do 26. 1. 2014. Tožnik je od 6. 12. 2013 dalje izrabil najprej letni dopust, nato pa presežne ure (razmejitvene ure), ker je imel v času trajanja delovnega razmerja zaradi povečanega obsega dela in neenakomerne razporeditve delovnega časa presežek delovnih ur. Ker tožnik do 28. 2. 2014, ko bi se mu iztekla pogodba za določen čas, še ne bi uspel izkoristiti vseh razmejitvenih ur in je toženo stranko prosil, da mu podaljša delovno razmerje, je tožena stranka dne 28. 1. 2014 z njim sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi za čas od 1. 3. do 30. 4. 2014, v katerega je napisala kot razlog sklenitve aneksa za določen čas povečan obseg dela, saj so te ure dejansko izvirale iz povečanega obsega dela v preteklosti. Ob podpisu aneksa tožena stranka ni mogla vedeti, da bo tožnik dne 13. 2. 2014 nastopil bolniški stalež.

Ker je bil tožnik od 13. 2. 2014 do konca meseca aprila 2014 v bolniškem staležu, mu v tem času tožena stranka ni mogla šteti, da je koristil razmejitvene ure. Koriščenje ur je bilo prekinjeno z nastopom bolniške 13. 2. 2014. Tožnik je toženo stranko prosil, da mu podaljša delovno razmerje vsaj do 6. 6. 2014, ko se mu po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju besedila ZZZS) z dne 1. 4. 2014 zaključi bolniški dopust. Tožena stranka mu je, glede na to, da je imel zaradi bolniške odsotnosti še vedno neizkoriščene ure, ugodila in mu podaljšala delovno razmerje do 30. 6. 2014, zato da bi tožnik lahko izkoristil še preostale razmejitvene ure. Če bi bil namen tožene stranke, da izkorišča javne finance, tudi aneksa, na podlagi katerega je tožniku podaljšala delovno razmerje, ne bi podpisala do 30. 6. 2014, temveč le do 6. 6. 2014. Tožena stranka je 6. 6. 2014 prejela novo odločbo ZZZS, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 7. 6. 2014 do 20. 8. 2014 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Tožnik je do 30. 6. 2014 izkoristil še preostale razmejitvene ure. Dejansko je tožena stranka s tožnikom podpisala aneksa zaradi povečanega obsega dela, saj so presežne ure izhajale iz povečanega dela v preteklosti, in je tožnik toženo stranko prosil, da bi si podaljšal delovnopravni status.

Po mnenju tožene stranke je sodišče preuranjeno odločilo, da sta bila aneksa sklenjena nezakonito. Sodišče se je nekritično opredelilo do izjav direktorja, prokuristke in poslovne sekretarke tožene stranke. Izjave omenjenih v zvezi s sklenitvijo aneksov so bile res „zaradi bolniške“, take pa so bile zato, ker je bil to vzrok (ne pa razlog po ZDR-1), da so bili podpisani s tožnikom aneksi, ker v tem času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu, ni mogel izkoristiti presežnih ur. Izjave je sodišče jemalo dobesedno, vendar je bil to samo odgovor na vprašanje sodišča, ki pa jim ni dalo možnosti, da bi o tem lahko še kaj več povedali. Tudi tožeča stranka v tožbi ni posebej izpodbijala aneksov, ker naj bi bil razlog za njihovo sklenitev nezakonit, zato tudi tožena stranka do sedaj upravičeno ni navajala vsega tega kar sedaj navaja v pritožbi. Tožena stranka je na dopis tožeče stranke, v svojem odgovoru z dne 1. 8. 2014, ki ga je tožena stranka predložila k odgovoru na tožbo, navajala, da je tožnik, v času od 6. 12. 2013 do 30. 6. 2014, koristil razmejitvene ure in letni dopust in v odgovoru na tožbo navajala, da je bil tožnik v tem času doma in dobival plačo. Tožeča stranka navedbam tožene stranke ni oporekala, nanje se ni odzvala, na naroku dne 26. 11. 2013 je samo pavšalno prerekala vse navedbe tožene stranke. Da je od 6. 12. 2013 do 30. 6. 2014 najprej tožnik koristil letni dopust in presežne ure in je bil potem na bolniški, pa je izpovedal tudi sam tožnik. V tožbi je celo (neutemeljeno) trdil, da mu še vedno niso bile izplačane vse presežne ure glede na evidenco, ki jo je sam vodil. Glede na vse navedeno, bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva sodišča in v skladu s preiskovalnim načelom zadevo bolj raziskati in zato zakonitim zastopnikom in priči postaviti več vprašanj v zvezi z razlogi za podpis aneksov, saj se je toženi stranki to zdelo samo po sebi umevno. Zaradi vsega navedenega je bila sodba sodišča za toženo stranko veliko presenečenje, zato nekatere dokaze za svoje trditve v pritožbi utemeljeno prilaga šele sedaj.

Da so vse te navedbe tožene stranke resnične, dokazuje tudi zadnja pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku ponudila v podpis. Tožnik je toženi stranki dne 30. 6. 2014 prinesel prošnjo, v kateri je prosil, da se mu delovno razmerje podaljša. Nikoli ni zahteval, niti prosil, da mu tožena stranka da v podpis pogodbo za nedoločen čas. Sodišče se tudi ni ukvarjalo s tem, da je imel tožnik možnost, da še ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka je tožniku na njegovo prošnjo z dne 26. 6. 2014, ki jo je toženi stranki dostavil dne 30. 6. 2014, ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožnega delavca. Tožnik bi po ponujeni pogodbi delal le v skrajšanem delovnem času, saj je bil za ostale štiri ure še vedno v bolniškem staležu, izplačilo plače pa bi bilo enako kot po prejšnji pogodbi.

Ni zanemarljiv način, s katerim je tožnik hotel toženo stranko ogoljufati. Ko je tožena stranka tožniku vročila izvod predloga pogodbe, jo je tožnik vprašal, če pogodbo lahko odnese pregledat k odvetniku, s čimer je tožena stranka soglašala. Na izvodu pogodbe, ki je ostala pri toženi stranki, se je tožnik podpisal, kar je dokaz, da je bila tožniku ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Naslednji dan je tožnik prišel k toženi stranki, vstopil v pisarno direktorja, zahteval, da se mu da izvod pogodbe, na katerem je bil njegov podpis, s pretvezo, da bo preveril, če sta oba izvoda enaka. Na izvodu je potem prečrtal svoj podpis. Izvod predloga pogodbe z njegovim podpisom je hotel odnesti s seboj, toženi stranki pa pustiti njegov izvod pogodbe brez njegovega podpisa, vse z namenom, da bi tožena stranka ostala brez dokaza, da mu je ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Potem je tožnik rekel, da pogodbe ne bo podpisal, in da lahko podpiše samo aneks, tako kot prej, ker mu je tako svetoval odvetnik. Tožnik je na sodišču predložil ponarejen predlog pogodbe, na kar je tožena stranka sodišče na naroku dne 26. 11. 2014 opozorila.

Tožena stranka tretjega aneksa s tožnikom, ni hotela podpisati, ker za podpis takega aneksa niso več obstajali pogoji (tak aneks bi bil res nezakonit), tožnik pa bi podpisal samo aneks. Sodišče v zvezi s tem v sodbi ni navedlo ničesar in se do tega ni opredelilo. Tožnik nikoli ni zahteval podpisa pogodbe za nedoločen čas, kot je neresnično navajal v svoji izpovedi, niti z zadnjo prošnjo. V vseh prošnjah je prosil le za podaljšanje delovnega razmerja. Vse je delal z namenom, da mu ne bi bilo potrebno delati in bi potem s tožbo dobil še dosti več, kot če bi delal. Tožnik je imel možnost, da bi bil lahko v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj do 24. 8. 2014, tako da bi se predčasno upokojil, lahko bi prišel tudi do polne starostne upokojitve. To možnost je tožnik zavrnil, namesto da bi pogodbo podpisal in delal (štiri ure!), se je raje prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in tam prejemal nadomestilo za brezposelnost, kot je tožnik tudi sam izpovedal. Zato je toženi stranki nerazumljiva odločitev sodišča, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino. Tožnik se po svoji krivdi ni upokojil pri toženi stranki, zato mu odpravnina ob upokojitvi ne pripada. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik odpravnino zaradi zaposlitve za določen čas že prejel in bi moralo tožniku zato prisoditi sorazmerno nižjo odpravnino.

Tudi nadomestilo v višini plače, ki ga je tožnik zahteval s spremembo tožbe na naroku 14. 1. 2015 v višini 1.123,13 EUR, je očiten dokaz, da je namen tožnika ogoljufati toženo stranko, kolikor je le mogoče. Tudi v zvezi z višino nadomestila tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi utemeljeval zahtevano višino. Kot je razvidno iz obračuna plače za mesec februar 2014, je ta znašala 789,45 EUR bruto. Tožena stranka višine ni prerekala pravočasno, zato se zoper višino nadomestila sedaj ne more pritoževati. Tožnik je zavrnil podpis pogodbe o zaposlitvi, toženo stranko je hotel ogoljufati in jo napeljeval, da bi ravnala nezakonito. Tožnik očitno lahko dela kar hoče, pa se mu ne more nič zgoditi, na koncu pa je za nezakonito ravnanje in izkoriščanje javnih sredstev še nagrajen. Res primerno sporočilo sodišča tožniku.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka izkoristila nevednost tožnika in mu večkrat podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne da bi za to obstajali razlogi. Tožnik je bil od leta 2008 neprekinjeno zaposlen pri toženi stranki in je ves čas delal enako delo, v tem času pa je naredil čez 2500 nadur. Nelogične so navedbe tožene stranke, da je pogodbo podaljševala zaradi razmejitvenih ur v času, ko je bil delavec na bolniškem dopustu. Tožnik je vedno prosil za delovno razmerje, čeprav ga je tožena stranka izkoriščala in je delal tudi po 16 ur dnevno brez odmora in prostega dneva. Za tožbo se je odločil, ker je bil vanjo prisiljen in nikakor ne zato, ker bi to načrtoval, kot skuša prikazati tožena stranka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno in prepričljivo obrazložena, v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pa v zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena še dodaja:

7. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 26. 3. 2008 dalje na različnih delovnih mestih (vzdrževalec strojev in naprav, pomožni monter, odpremnik kontrolorja, pomožni delavec) na podlagi več zaporedoma sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas.

- V skladu z zadnjo pogodbo o zaposlitvi (iz leta 2012) mu je zaradi izteka določenega časa pogodba prenehala 26. 3. 2013, tedaj pa se je kot brezposelna oseba prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje in uveljavil pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. Po 3. 6. 2013 je tožnik delal pri toženi stranki na podlagi podjemne pogodbe za opravljanje raznih del dve uri dnevno za čas šestih mesecev, tak način dela pa je bil po presoji sodišča prve stopnje dopusten kljub prejemanju nadomestila za čas brezposelnosti.

- Za obdobje od 26. 3. 2008 dalje do 28. 1. 2014 (pravilno: 27. 1. 2014) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas zavrnilo (takšna odločitev vključuje tudi zavrnitev priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in je prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti, to je od 26. 3. 2013 do 31. 8. 2013). Pravilno je štelo, da bi moral tožnik po prenehanju delovnega razmerja dne 26. 3. 2013 uveljavljati transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas v 30 dnevnem prekluzivnem roku iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), česar pa ni storil. - Tožnik je za obdobje od 1. 9. 2013 dalje s toženo stranko ponovno sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev zaradi začasno povečanega obsega dela za delovno mesto kontrolorja odpremnika I, ker je toženka v tem času pridobila več dela, poleg tega pa je pričakovala, da se bo tožnik kmalu starostno upokojil. - Tožnik je delo pri toženi stranki dejansko opravljal do 5. 12. 2013, ko ga je tožena stranka poslala na koriščenje ur in izrabo letnega dopusta, nato pa je nastopil bolniški stalež, ki je trajal vse do prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

- Tožena stranka je s tožnikom mesec dni pred potekom pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2013 s tožnikom dne 28. 1. 2014 sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi za čas do 30. 4. 2014, nato pa še en aneks za čas do 30. 6. 2014, pri čemer je v obeh aneksih zapisano, da sta sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, to je iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas z vsemi pravicami (vključno s plačo in odpravnino) za čas do upokojitve dne 5. 12. 2014. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je zlasti določbe 54. člena ZDR-1, ki v 1. odstavku določa primere oziroma razloge, zaradi katerih se lahko izjemoma sklene pogodba za določen čas, pri čemer v 3. alineji kot zakonski razlog opredeljuje začasno povečan obseg dela (in enake določbe glede pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz prej veljavnega ZDR). Pri odločanju pa je uporabilo tudi določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (to je t. i. transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas), ter določbo 132. člena ZDR-1, ki opredeljuje pravico delavca do odpravnine ob upokojitvi.

9. Na podlagi ocene izvedenih dokazov – zlasti izpovedi tožnika, direktorja tožene stranke in prokuristke – je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila (v 10. točki obrazložitve te sodbe) navedena aneksa k pogodbi o zaposlitvi sklenjena zaradi tožnikovega bolniškega staleža, ki je trajal več kot mesec dni, ker so mu na tak način želeli omogočiti socialno in zdravstveno zavarovanje ter plačilo nadomestila plače iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje, pri čemer so mu nameravali pogodbo podaljševati do izpolnitve pogojev za upokojitev. Na tej podlagi je presodilo, da je bil razlog za sklenitev obeh aneksov k pogodbi o zaposlitvi v letu 2014 za določen čas v nasprotju z zakonom, ker pogodba ni bila sklenjena zaradi opravljanja dela (oziroma zaradi začasno povečanega obsega dela, kot je v aneksih zapisano), temveč zaradi zagotovitve nadomestila plače v breme javnih sredstev.

10. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša. Tožena stranka namreč tekom postopka, zlasti za čas po 5. 12. 2013 (do tedaj je tožnik dejansko opravljal delo pri toženi stranki), ni izkazala obstoja zakonskega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na katerega se je sklicevala tako v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2013 kot tudi v obeh aneksih, to je začasno povečanega obsega dela. Resnični razlog podaljševanja delovnega razmerja tožniku je namreč razviden iz izpovedi direktorja in prokuristke tožene stranke, ki je bil v tem, da bi se tožniku – zlasti iz socialnih razlogov – glede na njegove prošnje omočilo nadaljevanje delovnega razmerja do upokojitve in prejemanje nadomestila za čas bolniškega staleža. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene. To velja zlasti za stališče pritožbe, da naj bi se sodišče prve stopnje nekritično opredelilo do izpovedi direktorja, prokuristke in poslovne sekretarke tožene stranke in njihove izjave jemalo dobesedno. Sodišče prve stopnje je njihove izpovedi povsem pravilno razumelo in upoštevalo, kar potrjujejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.

Pri tem ni bistvenega pomena dejstvo, da je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 7. 2014 do 24. 8. 2014, ki je tožnik ni hotel podpisati, ker se s ponujenim delovnim mestom čistilca (in nižjo plačo) ni strinjal. V tožnikovem primeru je že na podlagi aneksov, po katerih se je delovno razmerje sklepalo za določen čas v nasprotju z zakonom (ker ni bil podan razlog za sklenitev pogodbe za določen čas po 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZDR-1), prišlo do transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na kar tudi eventualna sklenitev pogodbe za določen čas za kasnejše obdobje (po 1. 7. 2014) ne bi imela nobenega vpliva. Prav tako glede na vse izvedene dokaze, tudi ob upoštevanju izpovedi tožnika, ni sprejemljivo mnenje tožene stranke, da je imel tožnik vseskozi namen toženo stranko ogoljufati in da je vse delal z namenom, da mu ne bi bilo treba delati, sedaj pa naj bi bil, kot poudarja pritožba, za nezakonito ravnanje in izkoriščanje javnih sredstev še nagrajen. Dejstvo je, da je tožnik pri toženi stranki delal več let, vse od leta 2008 dalje, s prekinitvijo v letu 2013, ko je na Zavodu RS za zaposlovanje uveljavil pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. Glede na to in upoštevajoč njegovo izpoved ni nobenega utemeljenega razloga, da mu sodišče ne bi verjelo, da si je prizadeval za stalno zaposlitev, to je za delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da sta bila aneksa k pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju s toženo stranko na delovnem mestu „odpremnik kontrolor I“ od 1. 9. 2013 dalje do upokojitve 5. 12. 2014, od tega za nedoločen čas od 28. 1. 2014 do 5. 12. 2014, v posledici takšne odločitve pa ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku za to obdobje.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe, saj je tožnik upravičen do odpravnine ob upokojitvi. Ker tožniku ni zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi dne 1. 7. 2014, to je po preteku določenega časa po drugem aneksu k pogodbi o zaposlitvi, in se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi po 28. 1. 2014 sklenjena za nedoločen čas, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnik bi, v kolikor mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo 1. 7. 2014, nadaljeval z delom pri toženi stranki po tem datumu in se pri njej tudi upokojil, zato mu je dolžna plačati tudi odpravnino v prisojeni višini v skladu z določbo 1. odstavka 132. člena ZDR-1. 13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ne spada med potrebne stroške (155. člen ZPP).