Jedro

Ker je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in prejema mesečno plačo, mu zaradi eventualne razlike v plači ne more nastajati težko nenadomestljiva škoda. Poleg tega bi predlagana začasna odredba, s katero je zahteval zadržanje izvršitve sklepa o njegovi razrešitvi s funkcije delavca s posebnimi pooblastili, pomenila podelitev pooblastil tožniku na delovnem mestu direktorja sektorja poslovanja s pravnimi osebami. Takega položaja pa ni mogoče uvrstiti pod 3. alineo 2. odst. 272. člena ZIZ, da bi s tem toženi stranki ne nastajale hujše posledice, kot nastajajo tožniku brez izdaje začasne odredbe. Tožniku namreč nastaja škoda le v razliki med plačo, ki bi jo prejemal na mestu direktorja in plačo, ki jo prejema na novem delovnem mestu, toženi stranki pa bi lahko nastala bistveno večja škoda, če bi delavca vrnili na delovno mesto delavca s posebnimi pooblastili, kjer bi tožnik kot direktor sektorja poslovanja s pravnimi osebami odločal tudi o dodelitvi kreditov, ti pa se običajno dodeljujejo v bistveno večjih zneskih, kot znaša razlika v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvrševanja sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 3.4.2003 in sklepa uprave tožene stranke z dne 2.12.2002 ter sklepa uprave tožene stranke z dne 2.12.2002. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sodišče v postopku za razveljavitev sklepov o razrešitvi delavcev s posebnimi pooblastili s sodbo oz. začasno odredbo ne more vrniti razrešenega delavca s posebnimi pooblastili na prejšnje delovno mesto, tudi v primeru, ko je razrešitev nezakonita, zaradi česar tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Vztraja na stališču, da bi tožena stranka morala izvesti ali disciplinski postopek po 88. členu ZDR/90 ali postopek ugotavljanja nesposobnosti po 18. členu ZTPDR in bi ga lahko šele po tem postopku razporedila na drugo delovno mesto oz. odločila o prenehanju delovnega razmerja. Ker tožena stranka ni postopala po postopku, ki ga določa zakon, je grobo kršila pravice tožeče stranke, kar predstavlja samovoljo in so podani zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe po vsebini in navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in tudi ne pogoji po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002), v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče odločalo o predlagani začasni odredbi tožeče stranke, zato je moralo postopati po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002), ki določa, da sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega pa mora kot verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporabo sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ker verjetnost terjatve, v smislu da se tožnika vrne nazaj na dela in naloge s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ni izkazana in obenem presodilo, da ni tudi izpolnjen pogoj samovolje po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) oz. kateri od pogojev iz 2. odst. 272. člena ZIZ.

Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati začasno odredbo je neutemeljeno. Tudi v primeru, da bi terjatev tožnika sodišče štelo za verjetno izkazano, namreč niso izpolnjeni nadaljnji pogoji po 2. odst. 272. člena ZIZ in sicer tožnik ni izkazal nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oz., da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oz., da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnik je namreč še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in prejema mesečno plačo tako, da mu zaradi eventualne razlike v plači ne more nastajati težko nenadomestljiva škoda. V kolikor bo namreč v sporu uspel, mu bo delodajalec moral povrniti nastalo škodo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da z izdajo začasne odredbe toženi stranki ne bi nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe pretrpel tožnik. Tožnik je bil namreč na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi - direktor sektorja poslovanja s pravnimi osebami kjer je imel posebna pooblastila glede odločanja o dodeljevanju finančnih sredstev. Predlagana začasna odredba bi dejansko pomenila podelitev pooblastil tožniku na delovnem mestu direktorja sektorja poslovanja s pravnimi osebami. Takega položaja pa ni mogoče uvrstiti pod 3. alineo 2. odst. 272. člena ZIZ, da bi s tem toženi stranki ne nastajale hujše posledice, kot nastajajo tožniku brez izdaje začasne odredbe. Tožniku namreč nastaja škoda le v razliki med plačo, ki bi jo prejemal na mestu direktorja in plačo, ki jo prejema na novem delovnem mestu, toženi stranki pa bi lahko nastala bistveno večja škoda, saj se običajno krediti dodeljujejo v bistveno večjih zneskih, kot znaša razlika v plači. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), ki se sicer izdaja po uradni dolžnosti. Stališče tožnika, da je podana samovolja tožene stranke, ker ga je upravni odbor razrešil in razporedil na drugo delovno mesto, ne da bi izvedel disciplinski postopek ali postopek ugotavljanja nesposobnosti je pravno zmotno. Delodajalec lahko delavca razporedi na druga dela in naloge v različnih primerih in ne le v primeru ugotavljanja, da delavec nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, h katerim je razporejen ali če se ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, kot je določeno v 18. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). V disciplinskem postopku pa delavcu sploh ne more biti izrečen disciplinski ukrep razporeditve na drugo delovno mesto, kot se zmotno zavzema tožnik. V sedanji fazi postopka tako ni mogoče zaključiti, da je šlo pri toženi stranki za samovoljno ravnanje, zakonitost izpodbijanih sklepov pa bo sodišče presodilo v sodnem postopku, ko bo odločalo o tožbenem zahtevku, saj zakonitost sklepov ni predmet presoje postopka z izdajo začasne odredbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.