Jedro

Ker bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, je tudi višje sodišče ni zagrešilo, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z omenjenimi nasprotji. S tem je bila sicer kršena določba 1. odstavka 395. člena ZKP, ki pa jo je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče upoštevati le, če je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je spoznalo obs. F.G. za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih je dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega na 37.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Sodišče je oškodovanca A.S. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo zagovornice, ugodilo pa je pritožbi okrožne državne tožilke in spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je obsojencu izreklo kazen enega leta zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčeva zagovornica je dne 22.6.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka citiranega člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, glede okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, pa zahteve ni mogoče vložiti. V zvezi s prvim med ostalim navaja, da je v prvostopenjski sodbi podano nasprotje med izpovedbami prič I. in J.L. na glavni obravnavi in tem, kar se o njunih izpovedbah navaja v razlogih sodbe. Vendar pa je za precejšnje nasprotje potrebno, da se izpovedbe prič izključujejo. Poleg tega se mora nanašati na odločilna dejstva, ne pa na indic, s katerim sodišče potrjuje direktne dokaze o izvršitvenem dejanju in posledicah.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornica v zahtevi navaja: a) da se višje sodišče ni opredelilo do obsojenčevih ugovorov glede tega, da so navedbe sodišča prve stopnje v razlogih sodbe glede vsebine zapisnikov o izpovedbah prič, na katere je sodišče oprlo odločitev, v precejšnjem nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah teh prič (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). V prvostopenjski sodbi je navedeno, da so priče D.D., I. in J.L. skladno izpovedali, da so po nekaj minutah, ko so se mudili v hiši, prišli iz hiše in na dvorišču videli oškodovanca, ki je vstajal s tal, se držal za trebuh in govoril, da ima "spuščena čreva", obdolženi pa je prihajal iz oškodovančeve smeri proti vhodnim vratom. Ta zapis ni v skladu z izjavama prič I.L. in D.D. v zapisniku o glavni obravnavi; b) da je višje sodišče brez utemeljenega razloga izreklo veliko hujšo kazensko sankcijo kot sodišče prve stopnje, ki je že samo upoštevalo vse obteževalne okoliščine. Izrečena kazen je neprimerna glede na obsojenčevo zdravstveno stanje in bi ga le še poslabšala, obsojenca pa ne bi odvrnila od morebitnih kasnejših kaznivih dejanj. Sodišče je zato ravnalo v nasprotju z določbami o odmeri kazni (drugi odstavek 41. člena KZ).

K tč. a) Zagovornica se je pri opozarjanju na nasprotja omejila na dodatne izpovedbe prič I.L. in D.D. na prvi glavni obravnavi 3.3.1999, čeprav je v zapisniku glede njunih izpovedb tudi ugotovitev, da izpovedujeta enako kot v preiskavi. Tako je I.L. v preiskavi povedala (l. št. 82), da je oškodovanca videla ležati, držal se je za trebuh, rekel, da ima "spuščena čreva", vstal je in stekel proti domu. Na glavni obravnavi 3.3.1999 (l. št. 160) pa je na postavljena vprašanja odgovorila, da je na dvorišču, nekje na sredini poti med zgradbo in ograjo, najprej srečala obtoženca in mesarja, nato je izven ograje videla ležati oškodovanca. O spuščenih črevih pa ji je oškodovanec povedal kasneje doma še istega večera. Glede na navedeno je torej mogoče reči, da je med navedbami v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov o njenem zaslišanju podano nasprotje glede časa, ko (ji) je oškodovanec povedal o "spuščenih črevih", izrecno pa tudi ni navedla, da je videla prihajati obtoženca iz oškodovančeve smeri proti vhodnim vratom. Priča D. pa dejansko ni povedal ničesar glede oškodovančeve izjave o "spuščenih črevih" , na glavni obravnavi pa še, da se z oškodovancem nista pogovarjala (l. št. 161). V zahtevi je glede njegove izpovedbe še navedeno, da je povedal, da obdolženi ni imel ničesar v rokah, ko ga je videl prihajati k hiši. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da v obrazložitvi prvostopenjske sodbe v zvezi s slednjim ni nasprotne trditve.

Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Glede ugotovljenih nasprotij pa je treba reči, da pri I.L. niso precejšnja, ne pri njej ne pri D.D. pa niso taka, da bi se nanašala na odločilna dejstva. Če dve priči nista slišali, kaj je rekel oškodovanec, ko so priče prišle iz hiše, to na odločitev v zadevi nima vpliva. Gre za namreč za okoliščine po samem dogodku, v katerem je bil oškodovanec posebno hudo telesno poškodovan in ki ga priče niso videle. Sodišče pa se je pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z nastankom poškodbe oprlo neposredno na oškodovančevo izpoved v povezavi z mnenjem izvedenca medicinske stroke.

Ker uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, je tudi višje sodišče ni zagrešilo, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z omenjenimi nasprotji. S tem je sicer ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, kar bi bilo mogoče upoštevati v okviru razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. Ker pa se ugotovljena nasprotja nanašajo na okoliščine po storitvi kaznivega dejanja, ki ne vplivajo na ugotovitev, da je bilo obsojencu očitano kaznivo dejanje storjeno, je drugostopenjska sodba v tem pogledu zakonita.

Glede očitka o nesprejemljivosti pavšalne navedbe v sodbi sodišča druge stopnje, da naj bi imelo prvostopenjsko sodišče za svojo dokazno oceno dovolj zanesljivo podlago v dokaznem gradivu, je treba dodati, da v primeru, ko pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev in zato sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni dolžno posebej utemeljevati, zakaj ne dvomi vanjo.

K tč. b) Mnenje zagovornice pomeni nestrinjanje z izrečeno kaznijo zapora. Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). V obravnavanem primeru je bila kazen enega leta zapora izrečena v mejah, določenih v prvem odstavku 135. člena KZ. Ocena okoliščin, ki govori v prid izreku pogojne obsodbe oziroma proti kazni zapora, sodi na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na to tudi ni odložilo izvršitve pravnomočne sodne odločbe (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka, ki ni bil zamotan, in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (solastnik stanovanjske hiše, lastnik osebnega avtomobila, nizka pokojnina, brez preživninskih obveznosti).