Jedro

Tožnik se v reviziji zavzema za to, da bi moralo sodišče druge stopnje ob zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači, višino plače pri drugem delodajalcu upoštevati kot kriterij za odmero odškodnine po 118. členu ZDR. To enostavno ni mogoče, ker je odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka tožnika iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR postala pravnomočna že s sodbo sodišča prve stopnje, saj se tožnik zoper to odločitev ni pritožil in v tem delu ne vlaga revizije.

Ob jasni ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je 22. 11. 2010, ni mogoče najti drugih pravnih podlag za plačilo neke vrste odškodnine zaradi njegovega prikrajšanja po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 11. 8. 2010 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 9. 2010 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (1. točka izreka), ugotovilo, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, temveč je z vsemi pravicami trajalo do zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu, to je do vključno 22. 11. 2010, naložilo toženi stranki, da tožnika za to obdobje prijavi v vse oblike socialnega zavarovanja in zanj plača prispevke za socialno varnost (2.a točka izreka), zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico zavrnilo (2.b točka izreka), razveljavilo pogodbo o zaposlitvi med strankama s 26. 11. 2012 (3. točka izreka), naložilo toženi stranki, da tožniku plača razliko med plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki in plačo pri drugem delodajalcu od 22. 10. 2010 do 26. 11. 2012 v konkretno določenih zneskih in datumih zapadlosti (4. točka izreka), naložilo toženi strank, da tožniku plača odškodnino v znesku 4.758,75 EUR (5.a točka izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (5.b točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka (6. točka izreka).

2. Po izvedenem postopku je sodišče presodilo, da tožnik ni storil očitanih kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je razveljavilo sklepa delodajalca in presodilo, da mu je delovno razmerje trajalo do zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je do vključno 22. 11. 2010, pogodbo o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko pa je (kljub temu) razvezalo z dnem izdaje sodbe, to je 26. 11. 2012. Posledično je naložilo toženi stranki, da tožniku plača razliko med plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki do 26. 11. 2012 in plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu ter odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), in sicer v višini treh tožnikovih povprečnih plač pri toženi stranki, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. in 4. točki izreka delno spremenilo tako, da je zahtevke tožnika za razvezo pogodbe o zaposlitvi s 26. 11. 2012 in plačilo razlike plače od 22. 11. 2010 do 26. 11. 2012 zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjen izpodbijanem delu (1., 2.a, 5.a in 6. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (3. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je sprejelo razloge sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar presodilo, da sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smelo hkrati ugotoviti trajanje delovnega razmerja do 22. 11. 2010 in razvezati pogodbe o zaposlitvi z 26. 11. 2012. V izreku sodbe tudi ni treba posebej odločati o datumu razveze pogodbe o zaposlitvi, saj v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje storilo že v točki 2.a izreka sodbe. Ker je delovno razmerje mogoče priznati le do nove zaposlitve pri drugem delodajalcu, je morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu lahko le eden od kriterijev za določitev višine odškodnine po 118. členu ZDR, ne predstavlja pa podlage za priznanje plačila razlike med plačo, ki bi šla tožniku pri toženi stranki in plačo pri drugem delodajalcu. Ker se je zoper odločitev o višini odškodnine po 118. členu ZDR pritožila le tožena stranka, tožnik pa ne (glede zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje) je sodišče druge stopnje presodilo tudi, da odškodnina ni previsoka in sodišče prve stopnje pri njeni odmeri ni zmotno uporabilo materialnega prava.

5. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za sodno razveze pogodbe o zaposlitvi ter odločitev o zavrnitvi dajatvenega zahtevka, ki je bil opredeljen kot razlika v plači, oziroma zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu, v katerem je to ugodilo pritožbi tožene stranke (v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje), je tožnik vložil revizijo. Istočasno z revizijo je podredno vložil tudi predlog za dopustitev revizije; ta predlog je posebej vložil tudi neposredno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. O njem je bilo že odločeno s sklepom z dne 8. 7. 2013 . Vrhovno sodišče je predlog zavrglo.

6. Tožnik uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Po povzemanju sodb sodišč prve in druge stopnje in razlogov odločitve navaja, da sodišče druge stopnje v višino odškodnine, ki jo je odmerilo že sodišče prve stopnje, ni poseglo, kar je po njegovem mnenju napačno, saj s tem, ko sodišče druge stopnje ni obravnavalo denarnega zahtevka za plačilo razlike v plači z vidika druge pravne podlage in ga s tem ni upoštevalo pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR, ni pravilno uporabilo materialnega prava in je kršilo določbe postopka. V skladu z 2. členom ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno: Po 180. členu ZPP sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožnik ne navede pravne podlage zahtevka, če ga je navedel, pa sodnik na to podlago ni vezan. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, obrazložilo, da je dejanska višina odškodnine po 118. členu ZDR odvisna od okoliščin, na katere so vezani posamezni kriteriji, ki utemeljujejo prisojeno višino odškodnine; eden od kriterijev je tudi morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje dejstva nižje plače pri drugem delodajalcu ni upoštevalo v okviru odmerjene odškodnine po 118. členu ZDR, temveč le v okviru zahtevka za plačilo razlike v plači, ki pa ga je sodišče druge stopnje zavrnilo. Iz sodne prakse izhaja, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage za utemeljenost zahtevka; tožnik je v zvezi z nižjo plačo pri novem delodajalcu postavil ustrezno trditveno podlago s točnimi višinami razlike v plači. To pomeni, da ob odločitvi pritožbenega sodišča, da tožnik ni upravičen do razlike v plači, ni obstajala nobena ovira, da se nesporno ugotovljeno dejstvo nižje plače pri novem delodajalcu ne upošteva bodisi kot nastala škoda, bodisi kot kriterij za odmero odškodnine. To predstavlja kršitev 118. člena ZDR ter 2. in 180. člena ZPP. Tako v primeru zahtevka za plačilo odškodnine po 180. členu ZDR kot plačilu razlike v plači gre za dajatveni zahtevek za plačilo določene denarne terjatve. Postopanje sodišča druge stopnje je napačno, kar po tožnikovi oceni potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-108/2004 z dne 8. 9. 2005 - sodišče sme zahtevek zavrniti šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm in ne že če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. Tožnik tudi izpostavlja, da je oblikoval zahtevek v skladu s takratno sodno prakso sodišča druge stopnje, v tej zadevi pa je sodišče druge stopnje odločalo drugače glede na odločbo revizijskega sodišča. Če bi že sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za plačilo razlike v plači, kot je to storilo sodišče druge stopnje, bi odločitev o višini odškodnine zagotovo izpodbijal že s pritožbo.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revident prihaja sam s seboj v nasprotje. Uvodoma namreč jasno navede, v katerem delu sploh vlaga revizijo - v delu, v katerem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke, ki se je zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi edina pritožila. Revizija se torej nanaša le na pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje v I. točki izreka, v katerem je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi s 26. 11. 2012 (ker je sodišče prve stopnje že predhodno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki le do vključno 22.11. 2010) in posledično (ker tožniku delovno razmerje po 22. 11. 2010 ni bilo priznano) tudi zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki in plačo pri drugem delodajalcu do 26. 11. 2012. Revizija se ne nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o odškodnini po 118. členu ZDR, kar je razumljivo, saj sodišče druge stopnje v višino odškodnine, ki jo jo sodišče prve stopnje prisodilo tožniku po 118. členu ZDR, ni poseglo, pri tem pa je izrecno izpostavilo tudi dejstvo, da se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega višjega zahtevka iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR (odločitev v točki 5.b izreka) sploh ni pritožil in je ta odločitev postala pravnomočna že z iztekom pritožbenega roka zoper sodbo sodišča prve stopnje (1). V nasprotju s tem se tožnik sedaj v reviziji zavzema za to, da bi moralo sodišče druge stopnje ob zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači, višino plače pri drugem delodajalcu upoštevati kot kriterij za odmero odškodnine po 118. členu ZDR. To enostavno ni mogoče, ker je odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka tožnika iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR postala pravnomočna že s sodbo sodišča prve stopnje, saj se tožnik zoper to odločitev ni pritožil in v tem delu ne vlaga revizije.

10. Že sodišče druge stopnje kljub zavrnitvi tožnikovega zahtevka za razvezo pogodbe o zaposlitvi z datumom sodbe sodišča prve stopnje (in posledično zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v plači, saj po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na podlagi sodne razveze ta ni mogel biti več upravičen do plače pri toženi stranki oziroma razlike v plači), ob izostanku tožnikove pritožbe, temu ni moglo prisoditi višje odškodnine po 118. členu ZDR. Ob odsotnosti revizije v tem delu to še toliko manj lahko stori revizijsko sodišče. Tožnik torej v obrazložitvi revizije z zavzemanjem za to, da bi moralo sodišče nižjo višino plače pri drugem delodajalcu upoštevati pri odmeri odškodnine, spregleda obseg lastne revizije, ki jo v delu glede zavrnitve njegovega višjega zahtevka za odškodnino po 118. členu ZDR sploh ni.

11. Razen uvodnega sklicevanja na bistveno kršitev določb postopka tožnik ne pojasni in ne konkretizira, v čem naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato njegove splošne navedbe v tej smeri ni mogoče upoštevati. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v smeri kršitve 2. in 180. člena ZPP, saj je sodišče odločilo o njegovih zahtevkih in pri tem tudi upoštevalo njegovo trditveno podlago ter izvedene dokaze (2).

12. Iz revizije tudi ne izhaja konkretno nasprotovanje odločitvi sodišča druge stopnje o zavrnitvi zahtevka za razvezo pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko s 26. 11. 2012, ki temelji na presoji, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno priznalo „dvojno delovno razmerje,“ torej delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je bil v delovnem razmerju že pri drugem delodajalcu.

13. Tožnik v reviziji tudi ne navaja konkretnih razlogov zoper odločitev sodišča druge stopnje, ki je ob zavrnitvi zahtevka za razvezo pogodbe o zaposlitvi s 26. 11. 2012 (glede na to, da je sodišče prve stopnje že pred tem ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do datuma zaposlitve pri drugem delodajalcu - do 22. 11. 2010) zavrnilo tudi njegov zahtevek za plačilo razlike v plači od 22. 11. 2010 dalje. Zato revizijsko sodišče s tem v zvezi le pojasnjuje, da je plača prejemek iz delovnega razmerja, torej bivšemu delavcu po zaključku tega razmerja ne pripada več, s tem pa tudi ne morebitna razlika.

14. Pri zahtevku za plačilo razlike v plači tožnik tudi ni izhajal iz različnih možnih pravnih podlag za to izplačilo, temveč zgolj iz napačne predpostavke, da kljub priznanju delovnega razmerja delavcu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do datuma zaposlitve pri drugem delodajalcu, sodišče še posebej tudi razveže pogodbo zaposlitvi (najkasneje) z datumom kasnejše zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, do takrat pa je delavec upravičen tudi do (razlike) plače. Tudi v reviziji ne pojasni, na kateri pravni podlagi bi mu ob zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike plače od 22. 10. 2010 pripadala še neka razlika v obliki odškodnine, še manj da bi to že predhodno in konkretno uveljavljal. Zato je njegovo zavzemanje za to, da bi moralo sodišče upoštevati vse možne pravne podlage (ki kot navedeno jih ni navedel niti jih ne obrazloži v reviziji) neutemeljeno. Ob jasni ugotovitvi, da mu je delovno razmerje prenehalo z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je 22. 11. 2010, tudi sicer ni mogoče najti drugih pravnih podlag za plačilo neke vrste odškodnine zaradi njegovega prikrajšanja po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Kot že navedeno njegove nižje plače pri drugem delodajalcu tudi ni mogoče upoštevati pri določitvi višje odškodnine po 118. členu ZDR, saj v zvezi z zavrnilnim delom zahtevka za takšno odškodnino tožnik ni vložil pritožbe niti revizije.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Navedeno tudi pomeni, da v primeru, če bi tožnik tudi zoper odločitev o odškodnini po 118. členu ZDR oziroma pravilno glede zavrnitve odločitve o njegovem višjem zahtevku iz tega naslova vložil revizijo, le-ta ne bi bila dovoljena, saj je ta odločitev postala pravnomočna že s sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): Več tudi v nadaljevanju.