Jedro

Odškodninski zahtevek tožnika za plačilo rente ni utemeljen, saj na strani tožene stranke ni podan element protipravnosti. Njeno ravnanje ni bilo protipravno, ampak je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnjena z dokončno in pravnomočno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati od 1. 1. 2010 mesečno doživljenjsko rento v višini 710,37 EUR, ki se usklajuje z višino življenjskih stroškov in zapade v plačilo do vsakega 1. v tekočem mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje, do plačila in mu povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je pridobil pravico do starostne pokojnine z dnem 1. 1. 2010, nadalje, da ugotovi da je določba 1. odst. 192. čl. ZPIZ-1 diskriminatorna ker ne velja za samozaposlene, da ima tožnik plačane prispevke za čas samozaposlitve od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, da mu od 1. 1. 2010 pripada mesečna doživljenjska renta v višini 710,37 EUR ter da mu toženka povrne vse stroške. Meni, da mu je prvo stopenjsko sodišče nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Enako kakor v tožbenih navedbah tožnik v pritožbi meni, da bi mu toženka morala šteti čas od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 v pokojninsko dobo saj je obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in s tem vzpostaviti enako stanje kakor velja za zavarovance iz 15. čl. ZPIZ-1, torej za delavce v delovnem razmerju, in je tako 1. 1. 2010 izpolnil pogoje za starostno pokojnino. Sodišče, bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati tudi to, da je tožencu podal prošnjo, da se mu v celoti odpišejo neplačani prispevki za čas samozaposlitve, brezposelnosti, dokup vojske in priznajo kot plačani, nadalje, da je na Davčno upravo Republike Slovenije – ... podal cesijsko pogodbo za celotne neplačane prispevke za čas njegove samozaposlitve, pa se DURS o tem še ni izrekel in je potrebno šteti, da je bila terjatev prenesena v izterjavo in poplačilo kar pomeni, da se šteje kot da so prispevki plačani. DURS je nezakonito opravil pobot za čas njegove samozaposlitve iz preveč plačane dohodnine v letu 2009 za znesek 217,77 EUR in v letu 2010 za znesek 214,13 EUR kar bi se moralo šteti kot del plačanih prispevkov. Meni, da bi mu toženka morala že od 7. 6. 2008 izplačevati akontacijo starostne pokojnine, od 1. 1. 2010 dalje pa v višini 710,37 EUR oz. ustrezno nižje, kar naj presodi sodišče po prostem preudarku. Ker mu toženec tega nezakonito ni priznal, mu pripada od tega dne dalje ustrezna doživljenjska mesečna renta, skupaj s pravico do letnega dodatka za rekreacijo in obvezno zdravstveno zavarovanje enako kot, da bi prejemal pokojnino. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ga to ni neposredno povabilo na narok in mu tako ni bila priznana pravica do poštenega sojenja. Meni, da gre v danem primeru za diskriminacijo in so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, to je škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo odškodninsko odgovornost tožene stranke v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika, da mu je toženka dolžna izplačevati mesečno rento v višini 710,37 EUR od 1. 1. 2010 dalje saj s tem dnem izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Toženka mu to ne prizna in mu je bila s tem povzročena škoda iz hude malomarnosti.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnikov zahtevek, da je pridobil pravico do starostne pokojnine od 7. 6. 2008 dalje zavrnjen z dokončno odločbo toženca z dne 1. 12. 2008 in da je tožnik v tožbi pred sodiščem propadel kakor izhaja iz sodbe Ps 3018/2008, potrjene s sodbo pritožbenega sodišča Psp 420/2009. Tako v navedeni zadevi, kakor v predmetni zadevi je sporno predvsem to, ali je toženec ravnal pravilno ko je za priznanje pravice do starostne pokojnine upošteval zgolj dobo, za katero so bili plačani prispevki v času, ko je tožnik opravljal samostojno dejavnost. Iz spredaj citiranih sodb je razvidno, da sta se sodišči postavili na stališče, da je pogoj, da se za čas opravljanja samostojne dejavnosti, upošteva le pokojninska doba, za katero so bili prispevki plačani. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami) v 1. odst. 191. čl. določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami) je v 3. odst. 202. čl. določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. Ker za navedeno obdobje tožnik prispevka ni plačal mu tega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. Enako stališče zavzema pritožbeno sodišče tudi v tem primeru.

Tožnik v tem sporu zahteva od toženca odškodnino v obliki denarne rente zaradi tega, ker mu toženec, po tožnikovem mnenju, protipravno, ni priznal pravice do starostne pokojnine. Takšen odškodninski zahtevek tožnika do toženca ni utemeljen saj nima temeljne predpostavke, iz katere bi lahko izhajala morebitna odškodninska odgovornost, namreč obstoj protipravnega ravnanja toženke, iz katerega bi se lahko presojal obstoj odškodninske odgovornosti toženke.

Pravna podlaga, kakor jo je pravilno navedlo sodišče prve stopnje je podana v 276. členu ZPIZ-1, ki določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo je povzročil zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Po 10. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami), se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Kdor pa drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Škoda pa je zmanjšanje premoženja, preprečitev povečanja premoženja pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe. Da obstaja odškodninska odgovornost morajo biti podane predpostavke, torej škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja, dejansko mora nastati, med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem mora obstajati vzročna zveza in obstajati mora odgovornost na strani povzročitelja škode. Kakor je pritožbeno sodišče navedlo, tožnik v tem sporu ni uspel, saj pri zavrnitvi pravice tožnika do starostne pokojnine toženka ni ravnala protipravno, niti niso podani drugi elementi odškodninske odgovornosti toženke, kakor je to podrobneje obrazložilo sodišče prve stopnje, s temi stališči pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče 1. stopnje je v 2. odst. na strani 4 obrazložitve sodbe tožniku v zadostnem obsegu in pravilno pojasnilo, da ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom in, da tožniku ni bila s strani toženca povzročena nobena diskriminacija ter, da je toženec odločal na podlagi veljavnih predpisov.

Glede tožnikove pritožbene navedbe, da mu v tem postopku ni bila dana možnost predstavitve svojih stališč ker ni bil neposredno vabljen na narok, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti očitki tožnika ne držijo. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnika zastopala odvetnica L.V. iz ..., kateri je bilo vabilo za glavno obravnavo za dne 7. 5. 2010 vročeno dne 6. 4. 2010, kakor je to razvidno iz vročilnice pripete na listovni številki 39 in katera se je glavne obravnave udeležila. Glavne obravnave, pa se je udeležil tudi tožnik osebno in bil na tej glavni obravnavi tudi zaslišan kot stranka v postopku.

Navedeno do sedaj je odločilno glede presoje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnika, ki niso odločilnega pomena za razrešitev zadeve, ne odgovarja, pojasnjuje le, da v okviru pritožbenega postopka pritožbeno sodišče le preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v mejah, kakor je o tožbenem zahtevku odločalo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.