Jedro

Glede na sklenjeno pogodbo je lahko smisel priložitve gradbenih dnevnikov zgolj v njihovi dokazni funkciji, torej v potrditvi opravljenega dela. Ker je sodišče z drugimi dokaznimi sredstvi ugotovilo, da je bilo delo opravljeno in potrjeno, dejstvo, da gradbeni dnevniki niso predloženi, ne more imeti odločilnega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 420,63 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici 0001 Ig 206/00079 z dne 01. 03. 2006 tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.745,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Predlagala je spremembo sodbe v njeno korist oz. podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožnica izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je opravljeno delo pregledano in so vtoževani računi potrjeni ter navaja, da ni na vseh računih podpisa vodje objekta A.S., niti ni S. kot priča izpovedal, da je vse račune potrdil. Dejansko sta res dva računa nepodpisana, sta pa opremljena s štampiljko tožene stranke, ki potrjuje, da je delo v redu opravljeno. Iz izpovedbe S. izhaja, da so račune (opremljene z navedbo objekta, količino ur in ceno) preverjali njegovi operativni vodje. Zakaj je na vseh računih omenjeni zapis o v redu opravljenem delu, čeprav brez podpisa, tožena stranka ni pojasnila. Prav tako ni pojasnila, zakaj je na izpisu odprtih postavk z navedenimi vtoževanimi računi (priloga A2) njen žig in podpis njene pooblaščene osebe (pri čemer bo naknadno obrazložen pomen zapisa o 15 % vzdržanju plačila). Sodišče druge stopnje na osnovi navedenega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedb strank ter na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je delo pregledano in potrjeno. Drugačna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

V pritožbi so parcialno povzete izpovedbe prič in strank, ki pa ne dajejo celotne slike. Iz izpovedbe A.S., ne glede na to, da je njegova izpovedba izmikava, izhaja, da je vodja del na objektu odrejal delavcem tožene stranke točno določena dela, ne pa samostojne izvedbe celotnih inštalacijskih del, on in njegovi operativni vodje so delavce tožene stranke tudi nadzorovali. Iz izpovedbe direktorja tožene stranke sicer izhaja, da z direktorjem tožeče stranke ni operativno sodeloval. Je pa direktor tožeče stranke poslovanje opisal jasno in prepričljivo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbi, da je moč iz preostalih izpovedb prič tožene stranke in direktorja tožene stranke potegniti drugačne zaključke, ne glede na to, da so te izpovedbe bolj negotove in opisujejo le posamezne segmente poslovnega sodelovanja. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno prvostopnega sodišča strinja.

Pritožnica trdi, da tožeča stranka ni vodila gradbenih dnevnikov, niti izstavljala situacij, čeprav je bila po določilu 15. člena medsebojne pogodbe to dolžna storiti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da po 15. členu Pogodbe lahko gradbene dnevnike vodita tako tožeča kot tožena stranka (slednje je glede na ugotovljen način dela celo bolj logično). Glede na zgoraj opisano specifikacijo računov pa tudi ni ovir, da tožena stranka ne bi po pregledu objektov, na katerih je tožeča stranka opravila delo, preverila ustreznost števila ur z normativi po gradbenih dnevnikih, ki bi jih lahko tudi sama vodila. Iz odgovora na pritožbo namreč izhaja, da je delo zaključeno, objekt predan investitorju in v uporabi.

Glede na določilo 641. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je naročnik dolžan prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla. Po določilu 633. člena OZ pa je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka o kakršnih koli napakah obveščala tožečo stranko.

Sodišče druge stopnje sledi prepričljivemu zaključku sodišča prve stopnje, da je evidenca ur usklajena med strankama, tožena stranka pa na opravljeno delo ni imela konkretnih pripomb.

Sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbene obveznosti, ker računom ni predložila gradbenih dnevnikov in podpisanih režijskih ur, zaradi česar ji tudi tožena stranka ni dolžna izpolniti (1. odstavek 101. člena OZ). Glede gradbenih dnevnikov je sodišče druge stopnje že ugotovilo, da jih je imela pravico voditi tudi tožena stranka, računi z obračunanimi urami pa so tudi po oceni drugostopnega sodišča potrjeni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede na sklenjeno pogodbo smisel priložitve gradbenih dnevnikov lahko zgolj v njihovi dokazni funkciji, torej v potrditvi opravljenega dela. Ker je sodišče z drugimi dokaznimi sredstvi ugotovilo, da je bilo delo opravljeno in potrjeno, dejstvo, da gradbeni dnevniki niso predloženi, ne more imeti odločilnega pomena.

Pritožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da dogovor o zadržanju delnega plačila v višini 15 % vrednosti posla ni bil sklenjen, ampak je tožena stranka del zneska zadržala samovoljno. Navaja, da bi takšen zapis na izpisu odprtih postavk direktor tožeče stranke moral glede na tedanje poslovne običaje in stalno komunikacijo med strankama zavrniti, sicer obvelja. Vendar sodišče druge stopnje ni našlo pravne podlage za takšno razlogovanje. Da bi takšni poslovni običaji obstajali, ni izkazano. V smislu 15. člena OZ pa je dogovor sklenjen, ko je doseženo soglasje volj obeh pogodbenikov. Do tega pa ni prišlo.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.