Jedro

Po 26.členu URS, ki vsakomur omogoča pravico do povračila škode, je na pasivni strani določen tisti organ, ki je povzročil škodo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti. Če gre za dejavnost države, je zanj odgovorna Republika Slovenija, za organe lokalnih skupnosti organizacija lokalne samouprave, za nosilca javnih pooblastil pa tisti, ki jih izvaja. Ker je funkcijo prejšnjega Izvršnega sveta SRS in Zveznega izvršnega sveta prevzela vlada Republike Slovenije, torej državni organ, je za njeno delo odgovorna Republika Slovenija in ne občina oziroma druga lokalna skupnost, ker odločanje o nacionalizaciji oziroma denacionalizaciji ni opravljala samostojno in ker se te zadeve niso nanašale samo na prebivalce občine (140. člen URS).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič. Tokrat je odločilo o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti pobiranja najemnine za nacionalizirano nepremičnino: del stanovanjske hiše na naslovu S. in gospodarskega poslopja ter zemljišča, vse na parceli št. 185 k.o. ... Ker je ugotovilo, da sta tožnika upravičena do pravične najemnine za denacionaliziranih 79,47 m2 prostorov stanovanjskega objekta in 49,9 m2 prostorov gospodarskega poslopja za čas od 7.12.1991 do 2.8.1992, jima je prisodilo 249.794,56 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 31.12.1994 do plačila (1. točka izreka). Presežni zahtevek za najemnino teh prostorov in uporabnino za funkcionalno zemljišče je sodišče zavrnilo (2. točka izreka). Odločalo je tudi o zahtevku za ugotovitev, da je toženka odgovorna za povzročeno škodo zaradi nezakonitosti v postopku nacionalizacije in denacionalizacije nepremičnine, vložek št. 185 k.o. ..., ki ga je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo (3. točka izreka). Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, sta tožnika pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo. Menita, da je toženka pasivno legitimirana tudi za povzročeno premoženjsko škodo ne glede na to, ali je njena pravna prednica Občina ... izvajala naloge iz državne ali iz lastne pristojnosti. Po njunem 100. člen Zakona o lokalni samoupravi in Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij določata, da je Mestna občina ... ena izmed pravnih naslednic Občine ... in je skupaj s preostalimi novo ustanovljenimi občinami solidarno odgovorna za vse obveznosti prejšnje občine. V zakonu ne vidita podlage, da ne bi bil kdo, ki je odgovoren za vse obveznosti pravnega prednika, odgovoren za določene izvzete obveznosti. Pri tem se sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 30/96, v kateri je zavzeto mnenje glede nasledstva in pravne odgovornosti občin in je bil zavrnjen ugovor pasivne legitimacije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 ur.p.b - 69/05) je bila revizija vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Po njenem toženka ni pasivno legitimirana. Določilo 100. člena Zakona o lokalni samoupravi se nanaša le na odgovornost za naloge in premoženje, ki je bilo dodeljeno prejšnjim občinam. Toda nacionalizacijo je izvedla nekdanja država in Republika Slovenija je z osamosvojitvijo prevzela njene obveznosti. To izhaja iz Ustave Republike Slovenije, ki občin ne uvršča v poglavje o državni ureditvi, temveč v poglavje o samoupravi in določa njihove pristojnosti v 138. - 140. členu URS, in iz 1. in 2. člena Zakona o lokalni samoupravi.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

3.Revizija ni utemeljena.

Tožnika v zvezi z zahtevkom za premoženjsko škodo zahtevata odškodnino zaradi tega, ker nista posedovala v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin in jih nista mogla oddajati. Njun zahtevek temelji deloma na drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91-18/05) in ker je nacionalizirano premoženje prevzela in z njim upravljala pravna prednica toženke, je ta pasivno legitimirana za plačilo odškodnine v času od uveljavitve ZDen do vračila. Prisojeni odškodnini za ta del tožbenega zahtevka tožnika v reviziji ne ugovarjata. Revizijo vlagata v zvezi s tistim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo "premoženjske škode in izgubljenega dobička" zaradi nepravilnosti v postopku nacionalizacije in denacionalizacije pred uvedbo ZDen, ki ga je sodišče zavrnilo zaradi tega, ker toženka ni pasivno legitimirana za plačilo. Pri tem tožnika sama navajata in dokazujeta da so v postopku nacionalizacije in denacionalizacije odločali na prvi stopnji upravni organi na nivoju občine ..., pritožbeni organ pa je bil Izvršni svet SRS in celo Zvezni izvršni svet. Tožnika bi morala za uveljavitev tega dela tožbenega zahtevka dokazati protipravno ravnanje organa, ki je odločal, vzročno zvezo in škodo, da ni odgovorna pa bi morala dokazati toženka (kakor pravilno ugotavljata tožnika). Toda po 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I - 69/04), ki vsakomur omogoča pravico do povračila škode, je na pasivni strani določen tisti organ, ki je povzročil škodo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti. Če gre za dejavnost države, je zanj odgovorna Republika Slovenija, za organe lokalnih skupnosti organizacija lokalne samouprave, za nosilca javnih pooblastil pa tisti, ki jih izvaja. Ker je funkcijo prejšnjega Izvršnega sveta SRS in Zveznega izvršnega sveta prevzela vlada Republike Slovenije, torej državni organ, je za njeno delo odgovorna Republika Slovenija in ne občina oziroma druga lokalna skupnost, ker odločanje o nacionalizaciji oziroma denacionalizaciji ni opravljala samostojno in ker se te zadeve niso nanašale samo na prebivalce občine (140. člen URS).

Odločanje o teh zadevah je bilo na prvi stopnji sicer zaupano občinskim organom, toda o zadevah so dokončno odločali republiški upravni organi. Za delo republiških upravnih organov pa je odgovorna Republika Slovenija in ne tožena stranka. Da Mestna občina ... ni pasivno legitimirana, čeprav je pravna naslednica občine ..., ne izhaja iz dejstva, da nekdo, ki je odgovoren za vse obveznosti pravnega prednika, ne bi odgovarjal za določene izvzete obveznosti. Razlaga, da toženka ni pasivno legitimirana, izhaja iz tega, da že njena pravna prednica ni bila odgovorna za morebitno nepravilno ravnanje Republiških organov. Zato po 100. členu Zakona o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/93) ni mogla prenesti svojih obveznosti na toženo stranko.

Drugače je z odgovornostjo za vrnitev nacionaliziranega premoženja, ker so organi, ki so nacionalizirali premoženje, le-to izročili v upravljanje različnim subjektom. Zato je v 51. členu ZDen določeno, da so upravičenci za vrnitev stvari pravne osebe, v katerih premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem, in ker je bilo v obravnavanem primeru premoženje zaupano v upravljanje Občini ..., je sedaj njena pravna naslednica legitimirana za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Primerjava s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 30/96 je deloma mogoča, čeprav je šlo v tem primeru za zaplembo premoženja, toda tudi v 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS; Ur.l. SRS, št. 17/78 - RS, št. 59/02) je določeno, da mora vrniti premoženje ali povrniti dejansko vrednost premoženja družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je to premoženje prevzela občina in je bila ona zavezanka za vrnitev, je sodišče razložilo, da je po Zakonu o lokalni samoupravi pravna naslednica novo nastala občina.

Zato je tudi v obravnavanem primeru sodišče odločilo, da je za plačilo zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen zavezana toženka, za plačilo zahtevka po splošnih načelih odškodninskega prava, ki se uporabljajo za primer škode, ki jo povzroči v zvezi z upravljanjem službe državni organ, pa ne.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožnika stroškov nista priglasila, glede stroškov za odgovor na revizijo pa je sodišče sklenilo, naj jih krije toženka sama, ker v odgovoru ni nič takega, kar bi lahko vplivalo ali bi pripomoglo k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).