Jedro

Vsebina dokaza manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.4.2015: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.10.2008 dalje do plačila, - odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti pravdne stroške v višini 6.128,75 EUR.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje naj bi se pri presoji osredotočilo na vprašanje, ali je tožnik prejel celotno kupnino po prodajni pogodbi. Dokazno breme v zvezi tem je bilo na toženki. Pritožba navaja, kakšne trditve je v zvezi s tem toženka podala v odgovoru na tožbo, v svoji prvi pripravljalni vlogi oz. na drugem naroku za glavno obravnavo dne 14.4.2015. Sodišče bi lahko že na podlagi teh dejstev zaključilo, da takšna zgodba toženke ne drži, saj ni vse do zaslišanja A. A. niti enkrat zatrdila, da naj bi bil znesek kupnine 500.000,00 EUR poravnan s plačilom A. A. B. B. Dokazna ocena sodišča je že na tem mestu nepopolna, saj ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična (pritožba se sklicuje na sodbo VIII Ips 13/2008). Vse vodi v zaključek, da si je priča A. A. svojo zgodbo o plačilu preprosto izmislil, saj do trenutka zaslišanja v postopku na ta način sploh ni bila predstavljena. Glede toženkinega izgovora, da je tožnik kupnino prejel, ker tako piše v prodajni pogodbi, je sam že v tožbi pojasnil, da je omenjena pogodba v tem delu sestavljena nesmiselno, saj naj bi po njeni dikciji drugi del kupnine plačal leasingojemalec (družba D.) kupcu, to je družbi C. Tudi če bi obstajal dogovor, da kupnino namesto kupca (C.) poravna kakšna tretja oseba, ki ni bila stranka prodajne pogodbe, bi morala ta kupnino poravnati prodajalcu ne pa kupcu. Do te okoliščine se je sodišče prve stopnje zgolj obrobno opredelilo na 8. strani obrazložitve, češ da gre za pisno pomoto v pogodbi. Tožnik je že v postopku izpostavil, da takšna pogodba ustvarja vsaj disenz med strankama in da eventualne napake v pogodbi ne morejo bremeniti njega, saj je pogodbo pripravila toženka kot strokovnjak na področju financiranj in investicijskih odkupov nepremičnin. Do teh njegovih ugovorov se sodišče ni opredelilo. Poleg tega bi moralo sodišče že s tem, ko je presodilo, da je bilo v pogodbi pravzaprav mišljeno, da družba C. nakaže denar prodajalcu, zaključiti, da do izpolnitve tega pogodbenega dogovora ni prišlo. Denarja C. nikoli niso nakazale tožniku. Izredno sumljivo se v tem kontekstu izkaže zatrjevanje, da je ta denar namesto nakazila s strani C. prodajalcu (to je tožniku) A. A. v gotovini izročil pooblaščencu B. B. To je nekaj popolnoma drugega, in sicer drug plačnik, drug prejemnik in drug način izpolnitve. Glede okoliščine, da naj bi B. B. s svojim podpisom A. A. potrdil prejel plačila, je slednji prepričljivo izpovedal, da je potrdilo označeno z datumom 20.10.2008, ki ga je podpisal, neresnično in da ga je podpisal na prigovarjanje A. A. Tožnik poudarja, da je A. A. poskušal že tekom postopka vplivati na pričo B. B., da bi le-ta izpovedal neresnično. Tako mu je že dva meseca pred obravnavo obljubil, da bo, če po neresničnem izpove, da je ta denar prejel, dobil nagrado. Tudi neposredno na hodniku pred obravnavo dne 14.4.2015 mu je obljubil enako ter da se mu ne more nič zgoditi. Ustrezne navedbe o tem so vsebovane v zapisniku z obravnave dne 14.4.2015, a se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Tožnik je zaradi takšnega ravnanja A. A. zoper njega vložil kazensko ovadbo (gre za novo ključno dejstvo, ki ne predstavlja nedovoljene novote). V nadaljevanju navaja, kaj vse je izpostavil v kazenski ovadbi. Sodišče bi se moralo pri svoji dokazni oceni opredeliti do trditev glede poskusa vplivanja na pričo, a tega v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je njegova dokazna ocena nepopolna (sklicuje se na VSC sklep Cp 1533/2006). Prav tako je konkretna obrazložitev posledično neprepričljiva. Dodatno senco dvoma na odločitev sodišča meče okoliščina (kršitev), da ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v mobilni telefon priče. Priča B. B. je v svojem zaslišanju dne 14.4.2015 izpovedal, da ima v tem poskusu podkupovanja s strani A. A. tudi SMS sporočilo. Sodnica tega sporočila ni želela sprejeti in prebrati. O tem, zakaj ni sledila takšnemu dokaznemu predlogu, ni sprejela nobenega sklepa. Ključne dejanske okoliščine v zvezi z verodostojnostjo priče A. oz. B. so zato ostale neugotovljene. Podana naj bi bila kršitev po 287. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. členom ZPP, kar naj bi imelo vpliv na zakonitost izpodbijane sodne odločbe.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, češ da toženka v postopku na prvi stopnji ni podala ustreznih trditev in da bi „lahko“(1) sodišče prve stopnje že na tej podlagi zaključilo, da njena „zgodba“, ne drži, ni utemeljen. Slednja je že v odgovoru na tožbo (upoštevaje popravo navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6.1.2015 – glej l. št. 37) navedla, da je bil del kupnine v višini 500.000,00 EUR tožniku poravnan s strani leasingojemalca (to je družbe C.). V prvi pripravljalni vlogi(2) pa se je sklicevala na aneks k posojilni pogodbi sklenjen med leasingojemalcem in A. A., v skladu s katerim naj bi slednji znesek iz posojilne pogodbe izplačal neposredno tožnikovemu pooblaščencu B. B. (podobne trditve je podala potem tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6.1.2015). Skratka vse potrebne konkretne trditve o izvršitvi plačila, so bile z njene strani ustrezno (pravočasno) podane. Posledično ni moč slediti niti nadaljnjima (s tem povezanima) očitkoma, in sicer da naj bi domnevni neobstoj takšnih trditev vodil k zaključku, da si je A. A. svojo zgodbo o plačilu (preprosto) izmislil ter da naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje „že na tem mestu“ nepopolna.(3) Obrazložitev sodišča prve stopnje je namreč tudi v tem oziru jasna (konkretna), koherentna in prepričljiva.

6. Da je bilo (ter zakaj(4)) v 6. členu dne 21.10.2008 med pravdnima stranka sklenjene prodajne pogodbe zgolj pomotoma zapisano („pisna napaka“), da je družba C. prvi del kupnine (500.000,00 EUR) plačala kupcu (toženki) in ne prodajalcu (tožniku), je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo pojasnilo v točkah 7 – 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.(5) Ker pritožnikovo navajanje ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost takšne ugotovitve,(6) je njegovo opredeljevanje toženkinega sklicevanja na (pravo) pogodbeno vsebino za izgovor in navajanje, da ga, ker je slednja strokovnjak na področju financiranj in investicijskih odkupov nepremičnin, morebitne napake v pogodbi(7) ne morejo bremeniti,(8) neprepričljivo. Enako velja(9) za sklicevanje na disenz.(10) Slednje navajanje v prvi vrsti tudi sicer predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(11)), saj kakršnihkoli potrebnih (jasnih oziroma konkretnih) trditev v tej smeri tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal. 7. Pritožba ne uspe prepričati niti z navajanjem,(12) da, ker naj bi prvi del kupnine A. A. dne 20.10.2008 izročil pooblaščencu B. B. (kar naj bi bilo nekaj „popolnoma drugega“), do izpolnitve pogodbenega dogovora (z vsebino, kot jo ugotavlja sodišče) ni prišlo. Pri tem pritožnik ne upošteva, da B. B. ni bil kakršenkoli, ampak (kot ugotavlja sodišče prve stopnje(13)) njegov pooblaščenec (za obravnavani posel). Z izročitvijo kupnine slednjemu je bila ta (pravno gledano) izročena tožniku. Prav tako pritožba spregleda, da je A. A. (kot je to v 7. točki obrazložitve pojasnilo sodišče prve stopnje) omenjeni znesek izplačal (izročil) po dogovoru z družbo C. (to je leasingodajalcem) oziroma zanjo (in ne zase). Ker 6. člen prodajne pogodbe z dne 21.10.2008 govori le o plačilu 500.000,00 EUR s strani sopodpisnika pogodbe (to je leasingodajalca), ne pa tudi o načinu le-tega, je očitno neutemeljeno(14) tudi sklicevanje na razliko v načinu izpolnitve (plačila).

8. Brezpredmetno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo B. B.,(15) češ da je potrdilo z datumom 20.10.2008, ki ga je podpisal, neresnično (ker naj bi ga podpisal na prigovarjanje A. A. ter (obširno) pojasnjevanje, da je A. A. poskušal že tekom postopka vplivati na pričo B. B., da bi le-ta izpovedal neresnično. Ker tožnik nobenih ustreznih (to je pravočasnih in konkretnih) trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podal,(16) vsebina dokaza pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti, vse v tem okviru podane pritožbene navedbe (in v zvezi z njimi predložene listine(17)) predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.(18) Očitek, da se sodišče prve stopnje do trditev ni opredelilo, pa je vključno s sklicevanjem na sodno prakso brezpredmeten. Upoštevajoč, da potrebnih (ustreznih) trditev ni podal, se ni imelo do česa opredeljevati oziroma v tem pogledu česarkoli (dokazno) ocenjevati.(19) Podobni zaključki veljajo glede očitka, da sodišče prve stopnje njegovega na naroku dne 14.4.2015 podanega dokaznega predloga po vpogledu v B. mobilni telefon ni izvedlo (niti v zvezi s tem sprejelo nobenega sklepa). Ker (kot je bilo predhodno poudarjeno) v tem oziru z njegove strani niso bile predhodno podane potrebne (ustrezne) trditve, za izvedbo predlaganega dokaza ni bilo nobene podlage. Izvajanje dokazov namreč ne more biti samo sebi namen.(20) Z ozirom na to ni imel izostanek procesne odločitve sodišča prve stopnje (glede omenjenega dokaznega predloga) nobenega vpliva na zakonitost odločitve, kot to sicer zatrjuje pritožnik.(21)

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Če bi to, kar pritožba očita, držalo (pa ne), bi sodišče prve stopnje „moralo“ narediti drugačen zaključek.

Op. št. (2): Ki je označena z datumom 29.9.2014 (sodišče prve stopnje pa jo je prejelo 29.12.2014) Op. št. (3): Kaj naj bi imela (domnevno) neustrezna dokazna ocena opraviti z (domnevno) neustrezno trditveno podlago oziroma „neodzivom“ sodišča nanjo, tudi sicer ni (po)jas(nje)no. Povsem enako velja za pritožbeno uporabo (sodniškega) silogizma za oceno verodostojnosti izpovedbe A. A. Op. št. (4): In sicer (tudi) zato, ker naj bi se (v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožnik) to v resnici zgodilo.

Op. št. (5): To pojasnjevanje doseže vrh prav v zadnje navedeni (to je 12.) točki obrazložitve. Z ozirom na to pritožbeni očitek, da se je sodišče „zgolj obrobno“, na 8. strani sodbe (torej v okviru 12. točke obrazložitve) opredelilo, češ da gre za pisno pomoto v pogodbi, očitno ne drži. Op. št. (6): Z omenjanjem, da naj bi bila pogodba v tem delu sestavljena nesmiselno, takšnemu zaključku pravzaprav tudi sam pritrjuje.

Op. št. (7): V smislu 83. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami – OZ).

Op. št. (8): Na kakšen način naj bi ga ugotovljena napaka „bremenila“, tudi sicer ni (po)jas(nje)no.

Op. št. (9): Zaradi česar ni jasno, do katerih njegovih relevantnih ugovorov, se sodišče prve stopnjo (kot mu to v pritožbi očita), ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je (nenazadnje) na vse odgovorilo z zaključki, ki jih je naredilo, in zanje podanimi razlogi.

Op. št. (10): Pomoten zapis z disenzom/nesporazumom (v smislu 16. člena OZ) namreč nima nič skupnega.

Op. št. (11): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (12): In hkratnim omenjanjem opustitve „logične sinteze“ s strani sodišča prve stopnje.

Op. št. (13): Glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (prav tako tožnikove trditve podane na naroku dne 6.1.2015).

Op. št. (14): Okoliščina, da sodišče prve stopnje v 12. točki izpodbijane sodbe v zvezi z zapisom iz 6. člena prodajne pogodbe omenja nakazilo, pa na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve nima nobenega vpliva.

Op. št. (15): Do (ne)verodostojnosti izpovedbe katerega se je sodišče prve stopnje sicer (obrazloženo) opredelilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (16) :Kakor je to razvidno iz zapisnika, niti na naroku dne 14.4.2015 (kot to sicer v pritožbi zatrjuje). A tudi če bi bile na njem podane (pa to ni razvidno), bi bile takšne trditve prepozne (glej opombo št. 18).

Op. št. (17): Vključno z ovadbo (ki naj bi bila po pritožbenem zatrjevanju „ključno novo dejstvo“), katero naj bi zoper A. A. vložil po zaključku glavne obravnave. Pri tem pritožnik očitno ne upošteva, da sodišče sodi na podlagi dejanskega stanja, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave (v ta okvir pa kasneje vložena kazenska ovadba ne sodi).

Op. št. (18): Nenazadnje v pritožbi sam navaja, da naj bi bila B. „obljuba“ Pustiću dana že dva meseca pred obravnavo (kar prav tako kaže na nedopustnost takšnega pritožbenega navajanja).

Op. št. (19): Tovrstno pritožbeno razglabljanje je tudi sicer povsem pavšalno.

Op. št. (20): Ampak le dokazovanju predhodno podanih trditev.

Op. št. (21): Pa ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti, kako.