Jedro

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Škofja Loka (v nadaljevanju CSD) odločil, da se mladoletni otroci A.A., rojen ... 2002, B.B., rojena 12. 8. 2004, C.C., rojen ... 2006, D.D., rojen ... 2009 in E.E., rojena ... 2012, vsi s stalnim bivališčem ..., odvzamejo njunim staršem F.F., rojeni ... 1973 in G.G., rojenemu ... 1966 – tožniku (1. točka izreka). Določena je obveznost staršev navedenih mladoletnih otrok F.F. in G.G. – tožnika, da otroke pripeljeta in izročita CSD drugi delovni dan po pravnomočnosti odločbe. Starša sta dolžna otroke pripraviti na izročitev in strokovnim delavkam CSD izročiti zdravstvene izkaznice, osebne dokumente otrok in njihova oblačila (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka navedene odločbe izhaja, v katere rejniške družine bodo takoj po odvzemu nameščeni otroci (pet različnih rejniških družin). Po izvršljivosti te odločbe bodo z rejniškimi družinami sklenjene rejniške pogodbe, o morebitnih stroških postopka bo CSD odločal naknadno (4. in 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhajajo razlogi, ki so narekovali takšno odločitev. Opisano je postopanje CSD, ki je od 30. maja 2013 drugič vodil upravni postopek varstva in zaščite pravic in koristi mladoletnih otrok A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. V okviru upravnega postopka je CSD s številnimi in raznovrstnimi dokaznimi sredstvi ugotavljal dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. Redno je opravljal nenapovedane obiske na domu družine, opravil je več razgovorov s staršema, zaslišal priče, opravil razgovore s starejšimi tremi otroki in zdaj polnoletnima sinovoma, pridobil poročila pediatrinje, šole in vrtca, pridobil mnenje strokovne komisije ter se v zvezi s težavami, ki so bile opažene pri mami, posvetoval s strokovnjaki, alkohologi. Sklical je več multidisciplinarnih timskih sestankov, v katere so se poleg rednih članov tima – vrtca, šole, zdravstva (pediatrinja otrok in klinična psihologinja), Sektorja kriminalistične policije (v nadaljevanju SKP) in CSD vključevali tudi predstavniki Župnijske Karitas, Rdečega Križa, Psihiatrične bolnice Ljubljana in drugi.

3. Naveden je povzetek poteka postopka do izdaje izpodbijane odločbe. SKP je 10. 6. 2014 Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kranju podal kazensko ovadbo zoper F.F. na podlagi devetega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Strokovna komisija je 3. 9. 2014 podala mnenje, da se glede na visoko ogroženost mladoletnih otrok v družini ... te odvzame staršema in se jih namesti v rejniške družine. Članice te strokovne komisije so ocenile, da je v družini ... v zadnjih letih ob maksimalnem trudu CSD in vseh vpletenih institucij prišlo do minimalnih sprememb. Materine težave s pitjem alkohola ter očetova pasivnost, vzgojna nemoč ter nekritičnost do težav v družini (dokler o težavah nista spregovorila starejša sinova) so družino potegnile pod tisti minimum starševskega funkcioniranja, ki se ga z vidika koristi otrok ne more več tolerirati. Zato je bilo mnenje te strokovne komisije, da je umik iz družine za otroke nujno potreben. Na podlagi 88. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) si morajo CSD, kadar odločajo o pravicah in koristih otroka po 120. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. V postopku je bila opravljena ustna obravnava, ki je potekala v dveh delih (2. in 14. oktobra 2014). F.F. in G.G. sta bila seznanjena z načrtom pomoči in da je to njuna zadnja možnost, da bo po šestih mesecih narejena evalvacija izvedbe načrta pomoči in da bo CSD z ukrepom odvzel otroke, če dogovorjenih zadolžitev ne bosta izvrševala.

4. CSD je 10. 3. 2015 pripravil končno oceno obravnave ogroženosti otrok ter oceno uspeha pomoči družini ... Ugotovljeno je bilo, da so kljub vsem usmeritvam in pomoči, tudi materialni (Karitas, Rdeči križ, CSD) bivalne razmere še vedno neprimerne za bivanje otrok. Ugotovljeno je, da starša še vedno ne poskrbita za primerno in zadostno prehrano otrok ter, da ne poskrbita za osebno higieno otrok. CSD je 18. 3. 2015 prejel sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je staršema izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorom. Obdolženi F.F. je sodišče med drugim določilo navodilo ambulantnega zdravljenja odvisnosti od alkohola. Tretjega marca 2016 je bila podana nova prijava suma kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja nad mladoletnimi otroci v družini ... v času izvajanja varstvenega nadzora. Ustna obravnava se je nadaljevala 5. 4. 2016, 12. 5. 2016, 7. 6. 2016 in 8. 6. 2016. CSD je 20. in 21. 6. 2016 ponovno opravil razgovore z mladoletnimi otroki, starosti primerno jim je bilo pojasnjeno, zakaj se je CSD odločil, da jih namesti v rejniške družine, kaj rejniške družine so in kaj je naloga rejnikov.

5. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 56. člena Ustave RS, po katerem uživajo otroci posebno varstvo in skrb. Da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo določa tudi 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Prvostopenjski organ se sklicuje še na določbe ZZZDR, po katerih imajo CSD nalogo, da izvedejo potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka. Tako smejo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo ali, če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR); oddati otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših ali otroka, katerega telesni in dušeni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, v rejništvo (prvi odstavek 157. člena ZZZDR). V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da starša s svojim ravnanjem zanemarjata varstvo, vzgojo in oskrbo mladoletnih otrok do te mere, da s tem ogrožata njihov nadaljnji psihofizični razvoj, svojih ogrožajočih ravnanj pa kljub strokovni pomoči ne zmoreta spremeniti. Zato je prvostopenjski organ zaključil, da je umik mladoletnih otrok iz matične družine nujno potreben in v njihovo korist. Pri svoji odločitvi o zaščiti mladoletnih otrok v družini ... in o njihovem nadaljnjem življenju se je CSD opiral na ocene internega strokovnega tima za družino, na pridobljena poročila vseh vpletenih institucij, na poročila v okviru socialnovarstvene storitve pomoč družini za dom, na izjave zaslišanih strank v postopku in prič, razgovorov z mladoletnimi otroki, na ugotovitve na obiskih na domu. Vključitev F.F. v program zdravljenja alkoholizma je bila dvakrat neuspešna. Tudi s strani sodišča izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorom zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletnih otrok in surovega ravnanja, ki je bila izrečena obema staršema, ju ni spodbudila k ureditvi pogojev za zdravo rast in razvoj otrok. CSD se je zato odločil, da ukrepa po 120. členu ZZZDR, ki določa, da sme CSD otroka odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali, če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist in mladoletne otroke A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. odvzame njunima staršema in jih namesti v rejniške družine. Starša F.F. in G.G. ne izvajata roditeljskih pravic, ki bi bile koristne za otrokov razvoj, zato je odvzem mladoletnih otrok staršem po 120. členu ZZZDR najustreznejši ukrep.

6. Pritožbi tožnika – G.G. in F.F. zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopenjski organ. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede namestitve otrok, vsakega v drugo rejniško družino, pritožbeni organ pojasnjuje, da je strokovna komisija 3. 3. 2016 sicer podala mnenje, da se otroke namesti v tri rejniške družine. Vendar pa izhaja iz zapisnika sestanka strokovnega tima za družino z dne 17. 6. 2016, da CSD Škofja Loka po poizvedovanju v Ljubljani, okolici ter na Gorenjskem ni uspel pridobiti rejniške družine, kjer bi lahko namestili več otrok skupaj. Pritožbeni organ glede navedenega ocenjuje, da glede na dejstvo, da ni bilo mogoče pridobiti rejniške družine za namestitev več otrok skupaj, to ne sme vplivati na samo odločitev in na izvršitev ukrepa odvzema otrok, zlasti glede na izkazano ogroženost vseh petih otrok.

7. Tožnik navedeno odločbo izpodbija s tožbo, v kateri uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločba obema staršema enako očita, da nista poskrbela za koristi otrok v zvezi z vzgojo in varstvom. Na koncu pa navede, da oče izkazuje nekoliko večjo kapaciteto kot mati, vendar večino časa namenja delu na kmetiji in v gozdu ter je v družini manj prisoten. Vendar se tožnik ukvarja z otroki veliko več kot povprečen slovenski oče. To se nazadnje kaže tudi v izredni navezanosti otrok nanj. Med drugim navaja, da je največji problem v družini še ne pozdravljeni alkoholizem matere F.F., v kar je tožnik vložil veliko energije, kar pa do sedaj še ni obrodilo pravih sadov. Problem je v tem, da je mama in žena F.F. po zdravljenju v Ljubljani depresivna, sicer jemlje zdravila, vendar pa je popolnoma pasivna in spremenjena. Tožnik ni vedel za njeno ponovno poseganje po alkoholu in ni res, da naj bi prikrival dejanske razmere. Vedno je bil kritičen do takšnega njenega ravnanja in je tudi z udeleževanjem na družinski terapiji in s prevažanjem F.F. na srečanja v Ljubljano izkazal vso skrb za ta problem. Meni, da je izpodbijana odločba ne samo krivična do tožnika, pač pa tudi kruta in popolnoma neživljenjska. Ne nazadnje je tožnik skupaj s starejšima otrokoma H.H. in I.I. tudi izredno izboljšal življenjske razmere v hiši s popolno obnovo tlakov, tal, kuhinje in ležišč za vse člane družine, se pa tudi veliko ukvarja z otroki. Nikakor ne drži, da bi samo delal na kmetiji, ob tem pa mu, glede na to, da so tako povezani med sabo, tudi pomagata oba starejša, že polnoletna otroka. Tudi ta dva je uspel prepričati, da bosta jeseni nadaljevala šolanje, tako, da bosta zaključila osnovno šolo, kar jima bo omogočila nadaljnje izobraževanje.

8. Glede na to, kako sta otroka A.A., star 14 let, in B.B, stara 13 let, navezana na delo na kmetiji, se tudi v tej luči kaže izpodbijana odločba o njunem odvzemu in njuni namestitvi v rejniško družino kot neživljenjska in nezakonita. Tožnik je sposoben poskrbeti za potrebe otrok in jim ustvariti pogoje za zdrav razvoj. Odločba ne navaja niti na katerem od teh področjih naj bi bili otroci prikrajšani. Tožnik bi lahko izpeljal svoje naloge očeta le, če ne bi imel na sebi še istočasnega bremena z zdravljenjem alkoholizma žene F.F. Njegovo ukvarjanje z otroki je več kot le ukvarjanje s potrebami otrok povprečnega slovenskega očeta. Tožnik meni, da je prvostopenjski organ, s tem, ko je namestil otroke v različne rejniške družine, kršil določilo 159. člena ZZZDR. Zaveda se, da namestitev vseh otrok skupaj ni mogoča, vendar vsaj za najmlajšo E.E. in tretjega najmlajšega otroka, C.C., bi to moralo biti mogoče. Mala E.E., stara štiri leta, je zelo navezana na druge bratce, kar bi moralo biti upoštevano, da bi lahko bila skupaj vsaj z enim od njih. Tožnik predlaga C.C., s katerim se E.E. dobro razume. Pomembno v zadevi je tudi, da najstarejša B.B. in A.A. nista dala pristanka za namestitev v rejniško družino. Pristanka prav tako nista dala mlajša otroka, ki sta izredno navezana na očeta, kar bi se lahko potrdilo v ponovljenem postopku z odreditvijo izvedenca pedopsihologa. Dodaja še, da je naknadno prišlo do razveznega postopka zakoncev in je situacija spremenjena, kar je prav tako treba upoštevati. Mama, F.F. ne živi več z družino, kar po mnenju tožnika omogoča normalno življenje v družini in tudi normalen razvoj otrok.

9. Tožnik predlaga, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe in da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se otroka A.A. in B.B. ne odvzameta staršema, otroka E.E. in C.C. pa namesti k isti rejniški družini. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter se glede vseh odločitev o odvzemu otrok E.E., C.C., A.A. in B.B. in namestitvi le-teh v rejniške družine zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Predlaga tudi, da sodišče tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi pritožbenega organa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Prizadeta stranka – mati mladoletnih otrok, ki se ji odvzamejo otroci, navedeni v točki I. izreka izpodbijane odločbe, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

14. V obravnavani zadevi pravni okvir za odločanje predstavljajo določbe ZZZDR in določbe ZSV. Vodilo pri odločanju je vedno otrokova korist, ki je uzakonjena v določbi 5a. člena ZZZDR in veže tako starše, kot tudi druge osebe, državne organe in nosilce javnih pooblastil. ZZZDR določa tudi, da država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok (6. člen ZZZDR). Iz ZZZDR izhaja dolžnost CSD izvesti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR). CSD sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR). CSD izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR spremlja (tretji odstavek 120. člena ZZZDR). Otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, in ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših, CSD odda v rejništvo (prvi odstavek 157. člena ZZZDR). Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo (154. člen ZZZDR). Privoljenje staršev za oddajo otroka v rejništvo ni potrebno, če je bil otrok staršem odvzet (drugi odstavek 158. člena ZZZDR).

15. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upošteval in uporabil prej citirana določila ZZZDR, ter postopkovna določila ZSV. Slednji v 86. členu ZSV določa, da kadar socialno varstveni zavodi pri izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena. Iz 88. člena ZSV izhaja, da kadar odločajo CSD v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 120. členu in 121. členu ZZZDR, morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo (prvi odstavek 88. člena ZSV).

16. Iz listin priloženega upravnega spisa, ter iz povzetka dejanskih ugotovitev, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da je CSD Škofja Loka uvedel upravni postopek že leta 2007, ki pa je bil v letu 2011 ustavljen. V letu 2013 (4. 6. 2013) je bil (zaradi pridobljenih informacij) ponovno uveden upravni postopek varstva in zaščite pravic in koristi mladoletnih otrok v družini ... Ugotovljeno je bilo, da sta starša po ustavitvi postopka v letu 2011 začela popuščati pri skrbi za otroke, postopoma sta nehala sodelovati z institucijami, nista bila več pripravljena sprejemati njihovih usmeritev, predlogov in pomoči. V družini so bili znova prisotni dejavniki tveganja, ugotovljeni v okviru prvega upravnega postopka (slabo materialno stanje družine; nimajo ustrezne podporne mreže; starejša sinova H.H. in I.I. sta na lastno željo predčasno zaključila šolanje, z vrstniki nimata stikov; pri mladoletnem D.D. je viden primanjkljaj na govornem področju ter izrazita potreba po pozornosti, ni vključen v vrtec, starša ga še nikoli nista peljala k zobozdravniku; mlajša dva otroka v avtu nimata avto-sedežev; otroci v družini nimajo zadovoljenih fizioloških in psiholoških potreb).

17. Iz obširnih upravnih spisov izhaja, da je CSD družini nudil veliko pomoči (obiski na domu, nudenje socialno varstvenih storitev, strokovna pomoč z javnim delavcem). Pomoč družini so nudili tudi predstavniki Župnijske Karitas ter Rdečega križa. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da se je družina spopadala tudi z materinim prekomernim pitjem alkohola (v povezavi s tem je bila mati občasno tudi agresivna), oče pa je bil pri tem pasiven. Že 3. 9. 2014 je strokovna komisija podala mnenje, da je potreben umik otrok iz družine. CSD je pripravil načrt spremljanja in pomoči ter spremljal izvajanje načrtovanih aktivnosti. Kljub aktivnemu spremljanju, so se razmere na trenutke malenkost izboljšale. Glede materinega poseganja po alkoholu pa je bilo ugotovljeno, da se to ni spremenilo. Starša sta bila v kazenskem postopku in 21. 1. 2015 tudi obsojena zaradi kršitev svojih dolžnosti do otrok z določitvijo varstvenega nadzorstva CSD z določitvijo navodil, za mater otrok pa je bilo določeno tudi ambulantno zdravljenje odvisnosti od alkohola. Mati je v marcu 2016 zaključila hospitalno zdravljenje, vendar je nato prišlo do recidiva in pitja alkohola še vedno ne zmore zaustaviti.

18. Sodišče se strinja z ugotovitvami v postopku, da starša nista zmogla otrokom nuditi tiste oblike varstva in vzgoje, ki bi jo otroci v najnežnejših letih potrebovali. Iz upravnih spisov izhaja, da so otroci živeli v povsem neprimernih higienskih razmerah, da so bili zanemarjeni, da so bili v stiski zaradi materinega prekomernega pitja alkohola ter, da tudi finančna in materialna pomoč ni pripomogla k izboljšanju življenjskih razmer. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da se je tožnik ukvarjal z gospodarjenjem na kmetiji, glede skrbi za varstvo in vzgojo otok pa je bil pasiven oziroma te ni zmogel prevzemati v celoti, čeprav je glede tega kazal večje kompetence kot mati. Skrb za mlajše otroke sta celo prevzemala starejša sinova. Po presoji sodišča so pravilni zaključki v postopku, da bivanje otrok v neurejenem domačem okolju vodi k oškodovanosti otrok na vseh nivojih funkcioniranja (odnosnem, čustvenem, storilnostnem in vedenjskem).

19. Sodišče sprejema tudi kot pravilen zaključek v postopku, da bi nadaljnjo varstvo in vzgoja otrok v takšnem okolju pri otrocih pustila trajne osebnostne posledice. Ker sta se starša do neke mere zavedala svojih primanjkljajev, sta podala izjavi, da se strinjata z namestitvijo otrok v rejniške družine, vendar sta kasneje izjavi umaknila. Iz vseh ugotovitev v postopku po presoji sodišča pravilno izhaja, da je psihofizični razvoj vseh petih otrok v najnežnejših letih pri starših ogrožen zaradi nezmožnosti samostojnega in ustreznega zagotavljanja ustrezne nege, varstva in skrbi. Sodišče se pri tem strinja z obema organoma, da se pri izpodbijani odločitvi ne ugotavlja krivda staršev, temveč je CSD v prvi vrsti dolžan skrbeti za varstvo koristi otrok. ZZZDR v 6. členu določa, da država daje varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.

20. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da starša ne zmoreta nuditi ustrezne skrbi otrokom. Tudi ponujene pomoči družini niso prinesle dolgotrajnega izboljšanja. Mati ni zmogla uspešno končati zdravljenja odvisnosti od alkohola, doma se je pojavljalo nasilje. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) opredeljuje nasilje in v 4. členu določa posebno varstvo in skrb, ki jo pred nasiljem uživa otrok. Sodišče sledi stališču pritožbenega organa, da ima v tem postopku ugotovljeno zanemarjanje otrok ter druga, v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedena ravnanja tudi elemente nasilja po ZPND in je tudi iz tega razloga podana podlaga za odločitev o ukrepu odvzema otrok na podlagi 120. člena ZZZDR. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Kot že pojasnjeno, je tožnik glede skrbi za varstvo in vzgojo otrok kazal večje kompetence kot mati, vendar vzgoje otrok ni zmogel prevzeti v celoti. Skrb za mlajše otroke sta prevzemala starejša sinova. Tudi tožnik (in ne le mati) je bil kazensko obsojen zaradi hudih kršitev svojih dolžnosti do otrok z določitvijo varstvenega nadzorstva CSD. Zato je po presoji sodišča neutemeljeno tožnikovo sklicevanje, da je sposoben poskrbeti za potrebe otrok in jim ustvariti pogoje za zdrav razvoj, saj je v postopku izkazano, da to ne drži. Ker gre v postopku za varstvo koristi otrok, sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da je izpodbijana odločba krivična do tožnika. Po presoji sodišča je pri tehtanju pravice starša do neposredne skrbi za varstvo in vzgojo otroka ter pravice otroka do posebnega varstva in skrbi, ki jo zagotavlja tudi Ustava RS v 56. členu, treba dati prednost pravici otroka.

21. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku, ki so v izpodbijani odločitvi ustrezno obrazložene, so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da iz obrazložitve izpodbijane odločitve ni razvidno, na katerih področjih naj bi bilo otroci prikrajšani. V predmetnem postopku sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ ugotovila, da je psihofizični razvoj vseh petih otrok v najnežnejših letih pri starših ogrožen zaradi nezmožnosti samostojnega in ustreznega zagotavljanja ustrezne nege, varstva in skrbi in da kljub nudeni pomoči CSD ter nevladnih organizacij starša nista zmogla otrokom nuditi ustrezne skrbi, mati pa tudi ni zmogla uspešno končati zdravljenja odvisnosti od alkohola. Doma se je pojavljalo tudi nasilje, oba starša sta bila obsojena zaradi hudih kršitev svojih dolžnosti do otrok z določitvijo varstvenega nadzorstva. Iz izpodbijane odločitve tako izhaja, da gre za prikrajšanje otrok na vseh nivojih funkcioniranja. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje, da otroci niso dali soglasja za namestitev k rejniški družini, saj zakon takega soglasja ne določa. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje na spremenjene okoliščine, ker F.F. ne živi več z družino. Sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po stanju, v času njene izdaje (4. 7. 2016).

22. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se otroci namestijo vsak v drugo rejniško družino. Tožnik meni, da bi se pri odločitvi moral upoštevati 159. člen ZZZDR ter, da bi se vsaj najmlajšo E.E. moralo dodeliti k isti rejniški družini še z enim bratom. V zvezi z navedenim tožnikovim ugovorom je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe, da je strokovna komisija 3. 3. 2016 sicer podala mnenje, da se otroke namesti v tri rejniške družine (ml. D.D. in mld. E.E. v eno rejniško družino, mld. B.B. in mld. C.C. v drugo ter mld. A.A. v tretjo rejniško družino (glede na opažanja, da je bil vedno bolj povezan s starejšima bratoma)). Drugostopenjski organ se pri tem sklicuje na Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD), ki v 32. členu določa, da je naloga CSD po odločitvi, da se določenega otroka namesti v rejniško družino, da med rejniki, ki imajo dovoljenje, izbere rejniško družino, ki ustreza potrebam otroka. Če na območju CSD, krajevno pristojnega za otroka, ni moč najti ustreznega rejnika ali namestitev otroka na tem območju ne bi bila v korist otroka, mora CSD najti rejnika na širšem območju, pri čemer obvezno sodeluje s CSD, krajevno pristojnim za rejnika. Drugostopenjski organ se sklicuje na zapisnik sestanka strokovnega tima za družino CSD Škofja Loka z dne 17. 6. 2016, iz katerega izhaja, da CSD Škofja Loka po poizvedovanju v Ljubljani, okolici ter na Gorenjskem ni uspel pridobiti rejniške družine, kjer bi lahko namestili več otrok skupaj. Pridobljene rejniške družine pa živijo v okolišu 20 km.

23. Tudi sodišče se strinja z oceno pritožbenega organa, da glede na dejstvo, da ni bilo mogoče pridobiti rejniške družine za namestitev več otok skupaj, to ne sme vplivati na samo odločitev, zlasti glede na izkazano ogroženost vseh petih otrok. Iz predhodno navedenega zapisnika sestanka strokovnega tima za družino z dne 17. 6. 2016, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da v Ljubljani in okolici ter na Gorenjskem ni bilo na razpolago rejniških družin, kjer bi lahko namestili več otrok skupaj. Za rejniške družine, v katere so dodeljeni otroci, je bilo na omenjenem sestanku (17. 6. 2016) ugotovljeno, da se bodo lahko srečevale in kontaktirale med sabo. A.A. in B.B. bi obiskovala OŠ ... – šolo s prilagojenim programom, C.C. bi hodil v šolo s prilagojenim programom v ..., D.D. v prvi razred redne OŠ, mala E.E. pa v vrtec. Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka, je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Glede na vse navedeno je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti. Zato sodišče kot nepotreben zavrača tožnikov predlog, da bi se v ponovljenem postopku z odreditvijo izvedenca pedopsihologa ugotavljala navezanost otrok na tožnika. Po presoji sodišča navezanost otrok na tožnika ne more vplivati na v predmetni zadevi ugotovljeno visoko ogroženost otrok, zaradi katere je po obsežnem in dolgotrajnem postopku izdana izpodbijana odločba. Tudi po presoji sodišča je potrebno vse obravnavane otroke čimprej namestiti v izbrane rejniške družine.

24. Po presoji sodišča je na podlagi ugotovitev v postopku izpodbijana odločitev utemeljena in ob upoštevanju določb ZZZDR in ZSV materialnopravno pravilna, očitati pa ji ni mogoče niti postopkovnih kršitev, niti kršitev določbe 88. člena ZSV, ne očitanih določb ZUP.

25. Sodišče je tožbo, po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi, da mu sodišče prisodi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo ZUS-1 moralo zavrniti tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.