Jedro

Razlog, da sodno pisanje ni bilo vročeno oziroma, da je bilo toženi stranki nepravilno vročeno je bil na njeni strani, saj ni poskrbela za to, da bi ji poštni delavec lahko pravilno vročil poštne pošiljke. Tožena stranka je vedela, da zaradi težav z uničenjem nabiralnika le - tega nima, vendar kljub temu ni ustrezno postopala glede vročanja pošte. Vsa pritožbena zatrjevanja v zvezi z nevročitvijo oziroma nepravilno vročitvijo so neutemeljena, saj izhajajo izključno iz sfere tožene stranke in je zato na njeni strani krivda, da so ji naložili v plačilo separatni stroški postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper takšen sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da sodišče ni imelo pogojev za izdajo zamudne sodbe zaradi nepravilne vročitve tožbe v odgovor. Po določilu čl. 142 Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, se tožba vroča osebno. Poštni uslužbenec bi moral toženo stranko osebno poiskati, kar pomeni, da bi moral pozvoniti na njegovih vratih, kar zagotovo ni storil. Poštni delavec bi tudi lahko poizvedel v bližnji trgovini kje se nahaja tožena stranka in bi tako lahko ugotovil, da je ves dan v službi ter bi vročitev lahko opravil na delovnem mestu oziroma v nadaljevanju skladno z določilom čl. 140 ZPP ter bi pisanje lahko vročil delavkam v trgovini. Krivde, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki, zagotovo ni na strani tožene stranke, ampak na strani poštnih delavcev, ki niso ravnali v skladu z določili zakona. Tako ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka samo zato, ker ni imela nameščenega poštnega predalčnika, zakrivila, da je sodišče izdalo zamudno sodbo. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sklep opr. št. P 111/2004 z dne 21.12.2005, s katerim je v prvi točki ugodilo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, v drugi točki pa odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo. Zoper takšno odločitev je na pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Cp 364/2006 z dne 13.4.2006, v izpodbijani drugi točki, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotilom, da se presodi ali obstajajo razlogi za odmero separatnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je tako izdalo sedaj izpodbijani sklep, s katerim je naložilo toženi stranki povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke in je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je do dosedanjih pravdnih stroškov prišlo izključno zato, ker tožena stranka ni poskrbela za takšen nadomestni poštni predalčnik, ki ga ne bi bilo možno odstraniti oziroma si na pristojni pošti ni uredil poštnega predala, kamor bi hodil po pošto. Tožena stranka bi kot dober gospodar morala poskrbeti za enega od navedenih načinov vročanja, ne pa da se je zanašala na vročanje preko trgovine Iris. Sodišče prve stopnje je med postopkom odločilo o stroških, ki sta jih pravdni stranki priglasili v zvezi z obravnavanjem predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V tem primeru torej pravica do povračila stroškov ni bila odvisna od odločbe o glavni stvari in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo čl. 163/VI ZPP, ki določa, da sodišče med postopkom odloči s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na določilo čl. 156/I ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki je v ugodilnem delu že pravnomočen od dne 23.1.2006. V kolikor pa je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodeno, je za odločitev o separatnih stroških odločilno, kdo je zamudno povzročil in kateri upravičeni stroški so nastali nasprotni stranki zaradi te zamude. V konkretnem primeru zamuda izhaja iz sfere tožene stranke. Iz dopisa P. S. z dne 23.11.2005, na l. št. 39, namreč izhaja, da tožena stranka ni imela in nima hišnega predalčnika in ji je poštni delavec na podlagi njegove ustne prošnje, obvestila o priporočenih poštnih pošiljkah puščal v trgovini I., na C. xxx. Prav tako je priča E. B. na l. št. xxx potrdila, da trgovina v kateri dela, sprejema pošto za toženo stranko in je takšen tudi dogovor s poštnim delavcem. Iz zaslišanja tožene stranke na l. št. 46 pa tudi izhaja, da poštnega nabiralnika nima, ker je bil uničen ter da je imel ustni dogovor s pošto o dostavi njegove pošte v trgovino I.. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje glede stroškovne odločitve, saj je jasno, da je bil na strani tožene stranke razlog, da sodno pisanje ni bilo vročeno oziroma, da je bilo nepravilno vročeno, saj ni poskrbel za to, da bi poštni delavec lahko pravilno vročil poštne pošiljke. Tožena stranka je vedela, da zaradi težav z uničenjem nabiralnika le - tega nima, vendar kljub temu ni ustrezno postopala glede vročanja pošte. Pritožbeno sodišče vsa pritožbena zatrjevanja v zvezi z nevročitvijo oziroma nepravilno vročitvijo, ocenjuje kot neutemeljena, saj izhajajo izključno iz sfere tožene stranke in je zato na njeni strani krivda, da so ji naloženi v plačilo separatni stroški postopka.

Pritožbene trditve v zvezi s tem, da sodišče ni imelo pogojev, da bi skladno z določilom čl. 318 ZPP izdalo zamudno sodbo, niso pritožbeni razlog izpodbijanega sklepa o stroških, zato pritožbeno sodišče teh trditev ni presojalo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365/2. točka ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (določilo čl. 165/I ZPP v zvezi s čl. 154/I).