Jedro

Izvedenka za klinično psihologijo je ob zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je zapustnik sicer lahko razumel, kaj pomeni oporoka, vendar zaradi prizadetosti izvršilnih funkcij, pa tudi zaradi specifičnega čustvenega stanja, ni mogel ustrezno presoditi, "ali je to za njega lahko slabo ali dobro". Četudi je torej oporočitelj lahko razumel vsebino oporočnega razpolaganja (da nekaj daje toženki), morebiti tudi, da ta zanj skrbi, pa zaradi pomembnih omejitev kognitivnih in čustvenih funkcij v času sestave oporoke ni bil sposoben svobodnega oblikovanja volje (to je oblikovanja volje, neodvisno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb), niti razumeti njenega pomena in posledic ter ravnati skladno s takim razumevanjem.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2.Tožena stranka je dolžna četrti tožnici v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 839,06 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo lastnoročno oporoko brez datuma in lastnoročno oporoko z dne 3. 10. 2012 zapustnika A. A., ki sta bili razglašeni 19. 11. 2019 in s katerima je zapustnik vse svoje premoženje zapustil toženki (I. točka izreka). Slednji je naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka (II. točka izreka).

2.Toženka, ki se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 in zaradi kršitve ustavnih pravic2, pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3.Trdi, da razlogi sodbe izkazujejo pristranski, celo sovražen in zaničljiv odnos sodnice do toženke. Zapisi v obrazložitvi sodbe (gre za zapise: … po smrti B. A. zapustnik ni imel več nobenega svojega človeka, okrog njega so bili samo še predstavniki inštitucij, krožila pa je tudi toženka ..., ... se je pa toženka iz nekih razlogov javila, da bi opravljala naloge skrbnice ..., ... je toženki uspelo in je za zapustnika prevzela naloge skrbnice ..., ... vseeno pa je bil s strani toženke potreben določen napor, da so se obiskovalci oziroma sorodniki povsem odgnali ..., ... razlogi, da so bile križanke listina, ki jo je vredno vzeti, so dosti povedni ..., ... sodišče ocenjuje, da je toženka do skrbništva nad zapustnikom prišla po spletu okoliščin, ki jih je skreirala sama ..., ... ponuja pa se sklep, da je toženka zaznala sugestibilno, vodljivo, od duševne bolezni močno oškodovano naravo zapustnika in je s tem, da je preprečevala stike, zagotovila tudi, da zapustnik ne bi prišel v situacijo, da bi se glede premoženja zadeve začele resno obravnavati ..., ... da je bil zapustnik izoliran od vseh oseb ravno zato, ker si je toženka prizadevala, da bi njegova oporoka obstala ..., ... je vedel, da potrebuje neko zavetje in se je prvi in v resnici edini osebi, ki je hodila okrog njega, takoj vdal ..., ... da se v dednih postopkih upošteva sorodstvo - to je pač dedovanje po zakonu in oporoka ni nekaj, kar bi v zapuščinskih postopkih prevladalo ...) so pristranski, neresnični in žaljivi. Očitki o toženkinem netransparentnem in nekredibilnem ravnanju niso utemeljeni. Gre za vrednostne sodbe, ki so rezultat dejstva, da je sodnica toženko vnaprej opredelila kot pohlepno osebo - toženka ni imela možnosti za nepristransko sojenje. Nesporno je, da nihče od tožnikov mnogo let pred zapustnikovo smrtjo z njim ni pokušal vzpostaviti stika. O tem, da je bilo toženki znano finančno stanje pokojne B. A., v spisu ni navedb ali dokazov. Ni tudi trditev ali dokazov o tem, da je zapustnik želel preklicati ali spremeniti oporoko. Sodnica bi morala biti izločena, vendar toženka ni mogla predlagati njene izločitve, ker je sojenje prevzela šele v zaključni fazi. Kršitev je kljub temu vplivala na pravičnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodnica tudi ni poznala procesnega gradiva. Da je zapustnik spremljal politiko, gledal TV in bral časopise, je toženka navedla v odgovoru na tožbo, sodnica pa ni dopustila vprašanj izvedenki v tej smeri, kar je kršitev pravice do izjave. Sodišče se je sklicevalo le na listine tožnikov ter zanemarilo vsebino uradnega zaznamka CSD3 z dne 30. 12. 2014 (o zapustnikovi izjavi, da se strinja z imenovanjem C. C. za skrbnico in da je z njo zadovoljen) in dopisa CSD z dne 21. 5. 2014 (o zapustnikovi izjavi, da ne želi obiskov D. D.). Napačno je stališče, da bi morala toženka o oporoki obvestiti CSD. Izključitveni razlog po DZ4 je le pogodba o dosmrtnem preživljanju. Frontalni sindrom je bil ugotovljen (le) na psihološkem testiranju nekaj dni po smrti zapustnikove mame (9. 10. 2012), zato ni dal pravilnega rezultata. Iz izvida z dne 9. 10. 2012 ne izhaja, da je bil zapustnik oporočno ali poslovno nesposoben. Izvedenka za klinično psihologijo je povedala, da je zapustnik razumel, kaj pomeni oporoka in kaj pomeni dati nekomu neko stvar, da ni imel težav s spominom in koncentracijo ter da je razumel šport in politiko, ki ju je redno spremljal. V zdravstveni dokumentaciji ni omenjena demenca, ugotovitev, da je bil zapustnik dementen, je zato protispisna. Izvedenka psihiatrične stroke je povedala, da ni konkretnega dokaza o podredljivosti zapustnika in da je zapustnik vedel, da bo na podlagi oporoke dedovala C. C., ni pa vedel s kakšnim premoženjem upravlja. Obe izvedenki sta torej potrdili, da je zapustnik vedel, da premoženje z oporoko zapušča toženki in da ga je pri tem vodila želja po varnosti. Obdobje odvisnosti od alkohola je pri zapustniku trajalo do leta 2003, iz dokumentacije pa ne izhaja, da bi odvisnost pri njem povzročila trajne posledice. Napačno je tudi stališče, da je bil zapustnik v zmoti, ker ni poznal obsega premoženja (oporočitelj lahko razpolaga tudi z bodočim premoženjem), in glede zapisa, da oporočna dedinja "skrbi za zapustnika in je dobra do njega". Da zapustnik ni bil v zmoti, izkazuje dejstvo, da oporoke ni spremenil.

4.Tožniki v odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožniki s tožbo zahtevajo razveljavitev dveh lastnoročnih oporok pokojnega A. A.5 (oporoke brez datuma in oporoke z dne 3. 10. 2012), s katerima je svoje celotno premoženje naklonil toženki, in sicer iz razloga oporočiteljeve nerazsodnosti. Tožbeni zahtevek ima pravno podlago v drugem odstavku 59. člena ZD6, ki določa, da je oporoka neveljavna, če oporočitelj ob njeni sestavi ni bil sposoben za razsojanje. V takšnem primeru lahko oseba, ki ima pravni interes, zahteva razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti (prvi odstavek 61. člena ZD). Oporočiteljeva sposobnost za razsojanje je podana, če zmore oporočitelj pravilno dojeti pomen oporoke in njene pravne posledice (intelektualna sestavina razsodnosti) in je zmožen ravnati v skladu s tem dojemanjem, torej izraziti svojo pravo voljo (voljna sestavina razsodnosti). Oporočna sposobnost se domneva, zato je na tistem, ki zahteva razveljavitev oporoke, trditveno in dokazno breme o tem, da je bil oporočitelj v trenutku sestave oporoke nerazsoden. Pomembno izhodišče presoje je, da obstoj oporočne sposobnosti ne pogojuje obstoja poslovne sposobnosti: posameznik je lahko sposoben veljavno razpolagati z oporoko, čeprav ne izpolnjuje pogojev za popolno poslovno sposobnost.7

7.Materialnopravni zaključek, da pokojni A. A. ni bil oporočno sposoben, ker glede na svoje duševno stanje v času sestave oporok ni bil sposoben skrbeti za svoje pravice in koristi, razumeti vsebine oporok (v smislu pomena in posledic izjavljene poslednje volje) ter svobodno oblikovati takšne volje, temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- Pokojni A. A. (rojen leta 1946), s strani oseb, ki so ga poznale, opisan kot samotarski, pasiven, nezainteresiran, nekomunikativen, poseben, vodljiv, pretirano zaupljiv in podredljiv, se v obdobju odraslosti ni osamosvojil - zanj sta skrbela starša, s katerima se je leta 2004 preselil v lastniško varovano stanovanje (v sklopu DSO8). Že v mladosti je zapadel v alkoholizem in zbolel za paranoidno shizofrenijo (zaradi nje je bil tudi štirikrat hospitaliziran). Po očetovi smrti je zanj vse urejala mati (do svoje smrti ... 2012), ki je bila edina oseba, ki mu je vzbujala občutek varnosti. Njena smrt ga je čustveno zelo pretresla.

- Zapustnik po materini smrti ni vedel ničesar o svojem finančno - premoženjskem stanju. Oporoko z dne ... 2012 (z vsebino: "Vse svoje premoženje, ki ga bom imel ob smrti, zapuščam C. C., ki je dobra in skrbi zame."), je zapisal dva dni po materinem pogrebu. Oporoka brez datuma (z enako vsebino, le brez dostavka: "ki je dobra in skrbi zame") izvira iz istega časovnega obdobja. Za zapustnikom (z izjemo štirih rešenih križank9, ki jih je v spis predložila toženka) ni ostal noben drug zapis.

- Med zapustnikom in toženko ni bilo nobene osebne povezave. Toženka je od zapustnikovih staršev kupila hišo v E. Zapustnikova mati B. A. je bila občasno pri njej na obisku (v svoji bivši hiši). Toženke ni štela za zaupnico (prijateljico): ničesar ji ni naklonila v oporoki z dne 23. 11. 2009, s katero je sicer v humanitarne namene na 14 naslovov razdelila znatno vsoto (148.000 EUR); z njo ni podpisala pogodbe o preužitku, pripravljene leta 2007 (na podlagi katere bi toženka po smrti B. A. in A. A. postala lastnica varovanega stanovanja v objektu DSO); zaposlenim v DSO je izražala skrb za sina, ko je ne bo več, nikoli pa se ni izrekla o tem, kdo naj bi prevzel skrb zanj.

- Toženka, ki se je sama ponudila za skrbnico (vendar ne zato, ker bi jo B. A. prosila, da prevzame skrbništvo nad sinom), je postala zapustnikova skrbnica za poseben primer na podlagi odločb CSD z dne 30. 10. 2012 in 30. 12. 2014; poverjene so ji bile naloge, povezane z zastopanjem in upravljanjem varovančevih financ (zastopanje pri urejanju zadev v zvezi z institucionalnim varstvom, pri prejemanju pošte, pri upravljanju z denarnimi sredstvi na računih, pri oddaji in rednem vzdrževanju nepremičnine ter zastopanje v zapuščinskem postopku po materi). Toženka, ki je po lastni izpovedi za obstoj oporoke z dne 3. 10. 2012 (in njeno vsebino) izvedela nekaj mesecev po smrti B. A., zagotovo pa pred izdajo odločbe z dne 30. 12. 2014, o njej ni obvestila CSD.

- Toženka je vedela, da ima A. A. sorodnike, vendar je komunikacijo z njimi zavračala. Po smrti B. A. je obiskovala zapustnika, nadzorovala njegovo komunikacijo in ga brez utemeljenih razlogov z aktivnimi ravnanji izolirala od zunanjega sveta: zahtevala je menjavo številke direktnega telefona in, da se vsi klici zabeležijo na centrali, da se ne vežejo k zapustniku in da se ji posreduje seznam vseh klicev; prepovedala je telefonske pogovore in obiske, tudi obisk predstavnice humanitarne organizacije, ki se je želela zapustniku zahvaliti za podedovana denarna sredstva.

- Po ugotovitvah imenovanih izvedenk s področja klinične psihologije in psihiatrije je bil pri zapustniku že v času sestave oporok prisoten kognitivni upad, opisan kot frontalni sindrom (atrofija možganskih celic v predelu prednjega možganskega režnja), pri katerem je bila v ospredju oškodovanost izvršilnih funkcij (te vključujejo načrtovanje, organiziranje, kognitivno fleksibilnost, nadzor emocionalnih reakcij, ...), kot posledica dolgoletne zlorabe alkohola in napredovane oblike paranoidne shizofrenije. Gre za stanje demence (oziroma psihorgansko osebnostno spremenjenost), z relativno ohranjeno pozornostjo in ohranjenim spominom, toda s popolno oškodovanostjo izvršilnih funkcij. Reševanje križank ni merilo pri oceni oškodovanosti, ker je reševanje križank stvar starega osvojenega znanja, ki je najdlje ohranjeno, oziroma gre za dolgoročni spomin (za katerega je odgovoren temenski in ne čelni možganski reženj). V času sestave oporok je bil zapustnik tudi v stanju nadpovprečne čustvene stiske, bil je izrazito podredljiv in dovzeten za sugestije.

8.Dokazna ocena, v okviru katere je sodišče prve stopnje kritično presojalo izpovedi pravdnih strank in prič ter oceno o verodostojnosti izpovedi gradilo na njihovi notranji (ne)skladnosti in (ne)skladnosti z drugimi dokazi, je v vseh segmentih obrazložitve temeljita, jasna, notranje konsistentna in vsebinsko prepričljiva. Pritožbeni očitki je ne omajejo, pritožbeno sodišče pa jo v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. Ne drži, da je sodišče (oziroma sodnica) toženko vnaprej ocenilo kot nemoralno in koristoljubno osebo. Ocena sodišča prve stopnje ima podlago v ugotovljenih dejstvih in ne v vnaprej oblikovanih predsodkih. Uporaba nekoliko čustveno obarvanega jezika na nekaterih delih obrazložitve ne vzbuja dvoma v pravilnost te ocene. Četudi uporaba takšnega jezika za pravna besedila, zlasti za sodne odločbe, ni običajna (tipična), ta ni okrnila jasnosti (enopomenskosti) besedila in ni nedopustna. Sodnica je med zaslišanji (tudi med zaslišanjem izvedenke psihiatrične stroke) ravnala procesno korektno in uravnoteženo v razmerju do obeh pravdnih strank, vprašanja sta imeli možnost postavljati obe strani, sodišče pa je tudi z opozorili tožeči stranki oziroma njeni pooblaščenki skrbelo za red na naroku. Izvedenki F. F. in G. G. sta odgovarjali tudi na vprašanja glede reševanja križank, gledanja TV in podobnega.10 Pritožničin nasprotni pritožbeni očitek (o sodničini pristranskosti) tako ni utemeljen. Tudi sicer je temu namenjen institut izločitve sodnika (vsaj na zadnjem naroku je imela toženka možnost za to) in ne pritožbe.

9.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v odnosih med toženko in B. A. ter toženko in A. A. ni bilo najti pristne vzajemne osebne naklonjenosti. O takšni naklonjenosti celo toženka ni izpovedovala. Njena ponudba za prevzem skrbništva, v DSO prvič izražena dan po smrti B. A. (priloga C33), je bila samoiniciativna. Da gre za realizacijo želje pokojne B. A., je toženka želela okrepiti s tem, da je socialni delavki v DSO pokazala (nepodpisano) pogodbo o preužitku (priloga C31), ki se je toženka ob zaslišanju sicer ni spomnila. Tudi pritožbenega sodišča ni prepričala, saj je očitno, da je B. A. ni želela podpisati, čeprav je bilo za to dovolj časa. Kljub velikodušnim oporočnim naklonitvam, toženki ni naklonila ničesar. Na pritožbeni očitek, da v spisu ni navedb in dokazov o tem, da je bilo toženki znano finančno stanje pokojne B. A., pritožbeno sodišče odgovarja, da se je po logiki stvari toženka z njenim finančnim stanjem temeljito seznanila najkasneje takrat, ko je kot skrbnica prevzela zastopanje A. A. v zapuščinskem postopku po materi. Nedvomno pa je na dobro situiranost družine lahko sklepala že prej, saj je od nje kupila nepremičnino.

Ne drži, da nihče od sorodnikov (tožnikov) že več let pred A. A. smrtjo ni poskušal vzpostaviti kontakta z njim. Toženka je tista, ki ga je usmerila v socialno izolacijo. Zapustnik je bil sicer pasiven, nezainteresiran in nedružaben, vendar obiskom na splošno ni bil nenaklonjen (v razgovoru s socialno delavko DSO je izrazil le nenaklonjenost za obiske sorodnice D. D.11 - priloga C32). Njegovo "željo", da ne dobiva obiskov, je zaposlenim v DSO posredovala toženka (kar izhaja tudi iz uradnih zaznamkov direktorice DSO z dne 16. 9. 2013 in 20. 11. 2013 12). Da ni bilo razlogov za omejitev obiskov, je v izpovedi potrdila tudi zapustnikova osebna zdravnica. Toženkini ukrepi (prepoved telefonskih klicev in obiskov) so bili pretirani in zgolj navidezno izraz njene bojazni pred zlorabami. Če bi sorodnica D. D. za zapustnika predstavljala grožnjo (pa to ni bilo ugotovljeno), bi zadoščalo, da obiske prepove le njej, ne pa na splošno. Ker je vedela za obstoj A. A. sorodnikov, vendar je kontakt z njimi zavračala oziroma se komunikacije z njimi v svoji izpovedi niti ni spomnila (da je ta obstajala, izhaja iz prepričljivih izpovedi prve tožnice in priče H. A.), je na dlani, da je želela toženka zapustnika s popolno socialno izolacijo kontrolirati (in s tem zaščititi svoje premoženjsko pričakovanje), ne pa zavarovati zapustnika. Takšen sklep utrjuje dejstvo, da je toženka opravljala skrbništvo kljub zavedanju, da je oporočna dedinja, in da o obstoju oporoke ni obvestila CSD. Pritožnica se sklicuje na zakonsko določbo, da skrbnik ne more biti oseba, ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju (4. alineja 241. člena DZ), prezre pa določbo, da skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca (3. alineja 241. člena DZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili njeni interesi v koliziji z varovančevimi že zato, ker je bila zainteresirana, da varovanec ne spremeni (ali prekliče) oporoke.

Ugotovitve obeh izvedenk o zapustnikovem duševnem stanju v času nastanka oporok (o kognitivnem upadu zaradi posledic duševne bolezni in odvisnosti od alkohola) so skladne in imajo podlago v medicinski dokumentaciji. Del te dokumentacije predstavljata mnenje domske psihiatrinje z dne 18. 12. 2014 (priloga C5), da je pri zapustniku kognitivno funkcioniranje bistveno okrnjeno, ter izvid z dne 9. 10. 2012 (priloga A9),13 v katerem so zapisi o izrazitem upadu kognitivnih funkcij, ki ga dodatno zapleta zapustnikova regresivna, odvisna in podredljiva osebnostna struktura. Pritožnica posamezne izjave izvedenk in zapise iz omenjenega izvida prikazuje izolirano, iztrgano iz konteksta celote, ter jih interpretira po svoje, vendar s tem ne more doseči drugačne presoje o zapustnikovi oporočni sposobnosti.

Okoliščina, da je zapustnik spremljal šport in politiko (kot trdi toženka), pri presoji ni odločilna, saj ni v nasprotju z ugotovitvijo o njegovi nesposobnosti samostojnega logičnega sklepanja, načrtovanja, predvidevanja ter oblikovanja in izražanja racionalnih odločitev. Izvedenka za klinično psihologijo je ob zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je sicer mogoče, da je zapustnik gledal šport in politiko, vendar dvomi, da je te vsebine (v smislu nekih vzročno posledičnih odnosov) povezoval in razumel ter da bi znal na vprašanja o njih kaj poglobljenega odgovoriti.14 Kognitivni upad pri zapustniku ni bil (le) posledica izjemne čustvene prizadetosti po smrti matere, zato ni utemeljeno pritožbeno opozorilo, da testiranje, opravljeno 9. 10. 2012 (tj. nekaj dni po smrti matere), ni dalo pravilnega rezultata o zapustnikovem duševnem stanju. Glede na časovno zaporedje dogodkov (smrt zapustnikove matere 25. 9. 2012, zapis oporoke 3. 10. 2012, psihološki pregled 9. 10. 2012) je sporni izvid pomemben vir informacij, ki služijo ugotavljanju zapustnikovega duševnega stanja v času sestave oporok. Izvedenka za klinično psihologijo je zapustnikovo duševno stanje zaradi oškodovanosti izvršilnih funkcij označila za demenco, z delno ohranjeno pozornostjo in ohranjenim spominom, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o protispisnosti. Zapustnik ni izgubil sposobnosti sprejemanja razumskih odločitev zaradi odvisnosti od alkohola, temveč (tudi) zaradi posledic dolgotrajne zlorabe alkohola, zato pritožnica ne more uspeti z navedbo, da je pri zapustniku obdobje odvisnosti od alkohola trajalo le do leta 2003. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je bil zapustnik vodljiv in podredljiv - dovzeten za sugestije. Takšne osebnostne poteze so zaznale osebe, nezainteresirane za izid tega postopka, ki so bile z njim v stiku (npr. socialna delavka v domu in psihiater - podpisnik izvida z dne 9. 10. 2012). Zagotovo ima vsaj slednji dovolj strokovnega znanja, da je to znal oceniti. Zapustnikova sugestibilnost, kot primanjkljaj kognitivnega funkcioniranja, pa se je pod vplivom izjemnega čustvovanja še povečala. V tej luči gre razlagati tudi v pritožbi izpostavljeno okoliščino, da je zapustnik pri CSD 30. 12. 2014 izjavil, da se strinja s toženko kot skrbnico. Izvedenka za klinično psihologijo je ob zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je zapustnik sicer lahko razumel, kaj pomeni oporoka, vendar zaradi prizadetosti izvršilnih funkcij, pa tudi zaradi specifičnega čustvenega stanja, ni mogel ustrezno presoditi, "ali je to za njega lahko slabo ali dobro". Četudi je torej oporočitelj lahko razumel vsebino oporočnega razpolaganja (da nekaj daje toženki), morebiti tudi, da ta zanj skrbi, pa zaradi pomembnih omejitev kognitivnih in čustvenih funkcij v času sestave oporoke ni bil sposoben svobodnega oblikovanja volje (to je oblikovanja volje, neodvisno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb), niti razumeti njenega pomena in posledic ter ravnati skladno s takim razumevanjem.

Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je nanje oprlo pravilen materialnopravni zaključek o neveljavnosti oporok zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje, ter da pri tem ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev niti kršitev ustavnih pravic. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, četrti tožnici15 pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 839,06 EUR (ti obsegajo: 1125 točk oziroma 675 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,16 1 % oziroma 2 % materialne stroške (12,75 EUR) in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka.