Jedro

Zaradi pobotanja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu (tožnikove terjatve iz naslova presežkov DDV v višini 22.647,10 EUR so bile po izdaji izpodbijanega sklepa pobotane z odmerjeno obveznostjo po izvršljivi odločbi z dne 29. 8. 2022) več ne obstaja, saj je že realizirano, zato si tožnik v tem postopku na način, kot predlaga v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj s sredstvom začasnega zavarovanja (presežki DDV) zaradi pobota ne bi mogel razpolagati.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom za začasno zavarovanje izpolnitve pričakovane davčne obveznosti prepovedala razpolagati s terjatvami do FURS iz naslova izkazanih presežkov DDV za davčna obdobja junij 2020 v znesku 2.987,10 EUR, julij 2020 v znesku 393,00 EUR, avgust 2020 v znesku 8.236,00 EUR in september 2020 v znesku 11.031,00 EUR, ki velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (točki I in II izreka) ter odločilo še o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka (točki III in IV izreka).

2.Davčni organ ugotavlja, da je v davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 10. 2020 do 28. 2. 2021 pri tožniku pričakovana davčna obveznost izkazana najmanj v višini 129.948,07 EUR, kot izhaja iz Preglednice 1 v zvezi z izdanimi računi za dobave blaga po 76.a členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), kar bo navedeno v zapisniku o DIN, za plačilo katerih bo tožniku izdana odločba. Tožnik je evidentiral za navedena davčna obdobja izdane račune za dobave blaga z opisom odpad katalizator prah, pri katerem velja mehanizem obrnjene davčne obveznosti, pri čemer se uporablja v skladu s 146. členom ZDDV-1 kombinirana nomenklatura carinske tarife. Železni in neželezni kovinski odpadki, ostanki in rabljeni materiali se uvrščajo v oddelke XV KN, kamor spadajo tudi polizdelki od predelave, izdelave ali taljenja železnih in neželeznih kovin ter njihovih zlitin ter pol predelani izdelki iz železa in neželeznih kovin. Kot odpadki in ostanki so v tem oddelku mišljeni kovinski odpadki in ostanki iz proizvodnje ali mehanične obdelave kovin in kovinsko blagom, ki je vidno neuporabljeno zaradi loma, rezanja, izrabljenosti ali drugih razlogov. Železni in neželezni kovinski odpadki , ostanki in rabljeni materiali se lahko uvrščajo tudi v posamezne vrste odpadkov iz klasifikacijskega seznama odpadkov. Navaja Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2019/1776 z dne 9. oktobra, o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87o tarifni in statistični nomenklaturi in skupni carinski tarifi (Kombinirana nomenklatura (KN), pri čemer navaja poglavje 38 navedene uredbe, kjer je pod opombam k poglavju pod točko 1 e navedeno, da izrabljeni katalizatorji, ki se uporabljajo za pridobivanje navadnih kovin ali njihovih spojin (tarifna številka 2620), izrabljeni katalizatorji take vrste, da se uporabljajo predvsem za ponovno pridobivanje plemenitih kovin (tar. št. 7112), ali katalizatorji, ki vsebujejo kovine ali zlitine in so v oblikah, npr. finega prahu, tkane gaze (oddelek XIV ali XV) in da mora dobavitelj na računu izkazati vse podatke, ki so v skladu z 82. členom ali 83. členom ZDDV-1 obvezni. Predmetni računi ne vsebujejo podatkov po 82. členu, tožnik pa tudi ni predložil spremljajoče dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se blago navedeno na dokumentih (odpad katalizator prah) lahko uvrsti v oddelek XV KN, zato posledično ni izpolnjen pogoj za uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti po 76. a členu ZDDV-1.

3.Izpodbijani sklep je izdan na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker je v tem primeru pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Davčni organ je izpodbijani začasni sklep za zavarovanje izdal na podlagi tretjega odstavka 111. člena v povezavi s 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2. Iz vpogleda v uradne evidence izhaja, da tožnik izkazuje presežke DDV po obračunih DDV, kot izhaja iz preglednice št. 2 v višini 22.647,10 EUR. Zavarovanje pa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti in se v skladu s 122. členom ZDavP-2 ne sme sprostiti, dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane.

4.Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnila.

5.Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep, ki mu očita notranje protislovje, ko se hkrati ugotavlja, da tožniku ne bo izplačan presežek davka v skupnem znesku 22.647,10 EUR ter zaključuje, da "pričakovana davčna obveznost presega 50.00 EUR" ter meni, da bi se moralo zavarovanje utemeljevati na prvem odstavku 111. člena ZDavP-2 ter da je izostala presoja utemeljenega pričakovanja, da bi bilo plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zmotno je prepričanje, da izdani računi ne vsebujejo zahtevanih podatkov po 82. členu ZDDV-1. Tožniku je bil sklep o DIN DDV vročen sklep in v nadaljevanju zahtevani podatki, kot jih navaja, pri čemer navaja, da ne drži, da ne bi predložil spremljajoče dokumentacije oz. da je zaradi te opustitve moč zaključiti, da blago ne spada v oddelek XV in da ni mogoče ugotoviti "sestavo sredice", pri čemer je tožnik pri izdajanju računov upošteval navodila toženke v brošuri, kot jo navaja ter ima tožnik blago "odpad katalizator prah" v svojem podrobnem opisu v računalniškem sistemu opredeljen kot (71129900) Odpadki plemenitih kovin, drugi" in je razvidno, da gre za odpadke, ki vsebujejo plemenite kovine kot sestavo satovja katalizatorja in odpadnega prahu, ki se tam nabira. Očita dvojno obdavčitev istega blaga. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.V odgovoru na tožbo toženka navaja, da znesek 22.647,10 EUR predstavlja skupni znesek presežkov DDV, ti pa ne predstavljajo verjetno davčno obveznost, ki znaša 129.948,07 EUR, ki je podlaga za upoštevanje drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Posledično tudi ni neutemeljeno izostala utemeljitev pričakovanja, da bo izpolnitev verjetne davčne obveznosti onemogočena, kar pa predstavlja tudi tožbeno novoto. Predlaga zavrnitev tožbe.

7.Sodišče je zaradi poteka časa preverilo, ali je začasno zavarovanje po izpodbijanem sklepu še v veljavi. V pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2024 toženka navaja, da je bila tožniku izdana odmerna odločba dne 22. 7. 2022 (vročena 29. 7. 2022) in da je z nastopom izvršljivosti (29. 8. 2022) odmerjena obveznost pobotana, in sicer s terjatvami, ki so bile sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu, skupno v vrednosti 22.647,10 EUR. Toženka še navaja, da je zoper odmerno odločbo vložena tožba, ki se vodi pri tukajšnjem sodišču pod opr. št. I U 1592/2023. Posledično meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega postopka, saj si ne more več izboljšati položaja. Omenjena sredstva se namreč ne zadržuje več na podlagi izpodbijanega sklepa, ta so bila namreč pobotana. Glede slednjega je bistveno, da se pobot ni mogel opraviti na podlagi izpodbijanega sklepa, kot tudi iz izreka ne izhaja kaj takšnega. Z izpodbijanim sklepom se je tožniku zgolj onemogočilo razpolagati s terjatvami oziroma zadržalo sredstva za kasnejše poplačilo davčne obveznosti, v kolikor tožnik te ne bi poravnal prostovoljno. Po stališču toženke tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega postopka in sodišču predlaga, da tožbo zavrže.

8.Tožnik na pripravljalno vlogo toženke ni odgovoril. Prav tako se ni izjavil na poziv sodišča z dne 28. 11. 2024, da naj glede pobotanja z obveznostmi, ki so bile sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu, pojasni svoj pravni interes.

9.Tožba ni dovoljena.

10.Glede na pripravljalno vlogo toženke z dne 26. 11. 2024, je bilo po presoji sodišča po izdaji izpodbijanega sklepa začasno zavarovanje po izpodbijanem sklepu realizirano s pobotom s terjatvami, ki so bila sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu, ki ga je opravil davčni organ 29. 8. 2022 na podlagi izvršljive odločbe DT 0610-2974/2021-44 z dne 22. 7. 2022 oziroma to po presoji sodišča pomeni, da (več) ne obstaja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu, zaradi realizacije pobota, s katerim bi lahko tožnik razpolagal. Tožnik je bil s pripravljalno vlogo toženke seznanjen, vendar nanjo ni odgovoril, kot tudi ne na poziv sodišča, da pojasni svoj pravni interes za tožbo ob navedenih dejstvih, kot se navajajo v pripravljalni vlogi toženke. Pooblaščenec tožnika je poziv sodišča prejel 2. 12. 2024, ki nanj ni odgovoril. V teh okoliščinah tožnik ni izkazal, da obstaja zanj določena pravna korist, s katero bi utemeljeval svojo legitimacijo za izdajo izpodbojne tožbe.

11.Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pravni interes se zahteva tudi za ugotovitveno tožbo, kar pomeni, da mora tožnik izkazati, da obstaja določena pravna korist, s katero utemelji svojo legitimacijo za izdajo ugotovitvene tožbe, kar pa ni obravnavani primer (saj tožnik ni vložil zahtevka za izdajo ugotovitvene tožbe).

12.Glede na dejstvo, da zaradi pobotanja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu (tožnikove terjatve iz naslova presežkov DDV v višini 22.647,10 EUR so bile po izdaji izpodbijanega sklepa pobotane z odmerjeno obveznostjo po izvršljivi odločbi z dne 29. 8. 2022) več ne obstaja, saj je že realizirano, si tožnik v tem postopku na način, kot predlaga v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj s sredstvom začasnega zavarovanja (presežki DDV) zaradi pobota ne bi mogel razpolagati. Pravni interes je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje v tem upravnem sporu.

13.Sodišče tožeče stranke ni pozivalo, naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 159/2015, iz katere izhaja, da sodišče prve stopnje tožnika ni dolžno pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Sodišče mora pozvati tožečo stranko na razjasnitev tožbe, če je ta nerazumljiva, ker njene volje ni mogoče ugotoviti. To pa ne velja v primeru, če meni, da tožbi glede na postavljeno tožbeno zahtevo ter okoliščine zadeve ni mogoče ugoditi in jo je treba zavreči (ali zavrniti). Povedano drugače, sodišče ni dolžno tožeče stranke pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval. Navedeno stališče je Vrhovno sodišče RS potrdilo že večkrat.

14.Ker je treba paziti na obstoj pravnega interesa ves čas postopka, je sodišče iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

15.Odločitev o stroških tega postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbe zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen ...[et al.], urednik Erik Kerševan, GV Založba, 2019, stran 229.

2Glej npr. Sklep VSRS I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018.

3Npr. v zadevah I Up 6/2022, I Up 37/2022, I Up 115/2022 in I Up 175/2022.

Zveza: