Jedro

Zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji predstavlja materialno pravo in jo je potrebno uporabiti tako, kot je v njej dogovorjeno. Določba 1. odstavka 953. člena OZ izrecno dopušča v okviru pogodbene svobode izključitev posameznih rizikov iz zavarovanja odškodninskih zahtevkov.

Zavarovalno pogodbo s toženo stranko je sklenila družba ..., katere družbenik do višine 50 % je tožnik že od 10. 11. 2008, torej tudi v času škodnega dogodka 29. 1. 2011. Zavarovalno kritje zato ni podano, ker so po določbi 11. točke 3. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zavarovanca in njegovih svojcev ter družbenikov zavarovanca ter njihovih svojcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2011 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške 106,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi zoper sodbo se tožnik sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno ocenilo njegove navedbe, da je izključitev iz zavarovanja po 953. členu OZ dovoljena glede določene škode, ne pa tudi glede določenih osebnih lastnostih oz. statusa oškodovanca. Tožnik je namreč prepričan, da je izključitev zavarovalnega kritja v primeru, ko gre zgolj za status družbenika zavarovanca, v nasprotju s to določbo, zato takšna izključitev ne bi smela biti upoštevana kot materialno pravo. Tožnik zgolj s tem, ker je bil v času škodnega dogodka družbenik podjetja, ki je bil zavarovanec tožene stranke, ni z ničemer soprispeval, bil sokriv ali soodgovoren za škodo, ki mu je nastala. Pritožba meni, da bi bilo potrebno določbo 1. odstavka 953. člena OZ razlagati restriktivno in takšne situacije, ko gre zgolj za status družbenika, torej za neko premoženjsko pravico, ne obravnavati enako, kot npr. vožnje v alkoholiziranem stanju. Pritožnik zato šteje, da je zavarovalno kritje po polici št. 1197450 v konkretnem primeru podano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo od tožene zavarovalnice in sicer na podlagi sklenjenega zavarovanja delodajalčeve odgovornosti po polici 1197450 s pripadajočimi splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti S-OD-05. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitve, da je zavarovalno pogodbo s toženo stranko sklenila družba Z. d.o.o., katere družbenik do višine 50 % je tožnik že od 10. 11. 2008, torej tudi v času škodnega dogodka 29. 1. 2011. Zavarovalno kritje zato ni podano, ker so po določbi 11. točke 3. odstavka 3. člena navedenih zavarovalnih pogojev iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zavarovanca in njegovih svojcev ter družbenikov zavarovanca ter njihovih svojcev.

5. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da je v konkretnem primeru izključitev zavarovalnega kritja nedopustna in v nasprotju z določilom 1. odstavka 953. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dejstvo, da je tožnik družbenik zavarovanca, je po njegovem mnenju zgolj osebna okoliščina, ki s škodo nima zveze. Tožnik meni, da kot družbenik podjetja, ki je bilo zavarovanec tožene stranke, ni z ničemer soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Takšno stališče tožnika je napačno, kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe. Pravilnim in popolnim razlogom, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pa ni kaj dodati. Zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji predstavlja materialno pravo in jo je potrebno uporabiti tako, kot je v njej dogovorjeno. Določba 1. odstavka 953. člena OZ izrecno dopušča v okviru pogodbene svobode izključitev posameznih rizikov iz zavarovanja odškodninskih zahtevkov. Pritožnik si določbo gramatikalno očitno napačno razlaga.

6. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

7. Pristojnost za sojenje v tej zadevi je bila prenesena na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014, na podlagi 105.a člena in skladno s 1. odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih.