Jedro

Ker tožnik ni bil z dela odsoten neupravičeno, to pa pomeni, da mu delovno razmerje ni moglo prenehati po določbah 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 8.9.1993 in odločbo razsodišča tožene stranke z dne 24.9.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot nezakonita, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas, ko ni delal od 29.7.1993 dalje, priznati vse pravice iz dela ter mu je dolžna povrniti stroške postopka v višini 33.915,00 SIT z zamudnimi obrestmi, vse v 8. dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Navajala je, da je sodišče druge stopnje, pred njim pa že prvostopno sodišče, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je odločalo o že pravnomočno odločeni zadevi. Tožniku je delovno razmerje prenehalo že na podlagi dokončnega sklepa z dne 8.4.1993, o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu. Zoper ta sklep je sicer vložil ugovor, vendar že po poteku roka iz 80. člena ZTPDR (šele 16.6.1993). Ker je zamudil rok, je izgubil pravni interes za varstvo svoje pravice, saj je pravočasen ugovor procesna predpostavka za nadaljnji postopek. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP v zvezi z določilom drugega odstavka 333. člena ZPP in drugim odstavkom 80. člena ZTPDR. Nepravilno je tudi uporabilo določbo prvega odtavka 97. člena ZPP glede pooblastila odvetnika tožnika, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP. Obstoj pooblastila je bil napačno tolmačen tudi glede na določbo prvega odstavka 93. člena ZOR (preklic pooblastila).

Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se revizijske navedbe v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka nanašajo na odločitve in sklepe, ki so v zvezi s postopkom ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki in ne v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet zaporednih delovnih dni. Zato o njih revizijsko sodišče ni zavzemalo stališča, ker niso relevantni za odločitev v tem sporu.

V tem postopku se izpodbija zakonitost odločbe razsodišča tožene stranke z dne 24.9.1993, s katero je bil potrjen sklep z dne 8.9.1993. Po tem sklepu naj bi delavcu prenehalo delovno razmerje 29.7.1993, to je od prvega dneva neupravičenega (ne neopravičenega, kot razloguje tožena stranka) izostanka z dela, ki je trajalo več kot pet dni.

V obravnavanem primeru je sporno samo vprašanje, ali je bil delavec po 29.7.1993 odsoten z dela upravičeno ali neupravičeno. Vendar v tem primeru ta ugotovitev predstavlja samo dejansko vprašanje, čeprav je zaradi predhodnega postopka vezana tudi na uporabo materialnega prava, od ugotovitve tega dejstva pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava v tem postopku. Ker pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega dejstva ni mogoče ugotavljati oziroma preverjati v revizijskem postopku, saj je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je podlaga odločanja sodišča druge stopnje.

Glede na povedano, revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, kako in kdaj delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet zaporednih delovnih dni. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik ni bil z dela odsoten neupravičeno, to pa pomeni, da mu delovno razmerje ni moglo prenehati po določbah 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Zato je bilo treba kot nezakonite razveljaviti akte organov tožene stranke, ki so bili izdani na podlagi teh določil, kot sta to pravilno odločili nižji sodišči. Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).