Jedro

1. Sklenjen je bil pravni posel, na podlagi katerega sta obe stranki tega posla prevzeli določene obveznosti in pridobili določene pravice (t.j. na eni strani prepustitev lastninske pravice na nepremičninah občini in na drugi strani pridobitev pravice do preživnine od 1.11.1964 dalje). Nenazadnje pa se je takšen posel tudi izvršil. Časovne omejitve, ki izhajajo iz 3. in 4. čl. ZDen, veljajo tudi za 5. čl. Pogodba je bila sklenjena na podlagi Odloka o ustanovitvi občinskega sklada za socialno varstvo v občini Tržič, ta pa ima podlago v Zakonu o proračunih in o financiranju samostojnih zavodov. Odlok je bil izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 in Ustave RS iz istega leta ter v skladu z njima. Zakon o proračunih in o financiranju samostojnih zavodov pa je bil sicer izdan pred uveljavitvijo obeh ustav, vendar pa je urejal le pooblastilo občinam, da s svojimi odloki uredijo trajno financiranje svojih potreb, ni pa bilo v tem zakonu nobenega pooblastila za prisilno podržavljanje nepremičnin. Zaradi tega ni imel nobenega vpliva na prenos nepremičnin v družbeno lastnino na način, za kakršnega se je odločila pok. X. 2. Izvedeni dokazi kažejo na od oblastnih organov in predstavnikov neodvisno voljo pok. X za sklenitev pogodbe. Zgolj politični pritisk, ki se kaže v vsebini splošnega tedanjega političnega ozračja (težnja po krepitvi zadrug in pridobivanja nepremičnin v družbeno lastnino oziroma nenaklonjenost zasebni lastnini), ne pogojuje situacije iz 5. čl. ZDen. Za utemeljenost zahtevka po tem določilu bi bila upoštevna le ugotovitev, da je obstajalo konkretno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na ravanje X in njeno prepustitev nepremičnin v družbeno lastnino in protipravno vplivalo na njeno odločitev, da je to storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljic zaradi denacionalizacije parcel, naštetih v izreku sklepa. Prva predlagateljica se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navaja, da je več kot 50 let živela z materjo M. D. in se spominja časov, ko so občinske in državne oblasti posegle v njihovo družino in uprizorile načrtno izveden propad posesti. Priče, ki so izpovedovale na naroku, niso hotele izpostavljati ugleda ter so pripovedovale samo o takratnem režimu, ne pa resnice o pritiskih in zvijačah na upravičenko. Že samo dejstvo, da so bile vse priče močno prikrojene takratnemu sistemu oblastnikov, da vedeti, da so nastopali in zastopali interes, kako pridobiti čim več zemlje zadrugam in državi. V obrazložitvi ugotavlja sodišče, da je upravičenka sama ponudila zemlji, kar pa je ta na naroku 13.10.1997 sodnici odločno zanikala ter povedala svojo resnico, ki je zapisnikarica sploh ni dala v zapisnik. Na dveh narokih, na katerih je sodelovala, je bila zlorabljena njena poštenost pričevanja in neukost njenega izražanja. Kot hčerka upravičenke je doživljala stresne suituacije v letih 1964/65, ko so se pri njih vršile čudne, zanjo nepojmljive scene, saj je mama velikokrat jokala in jadikovala, ko so jo izsiljevali občinski možje. Sama je dobro nadomeščala bolno mater in ostarelega očeta, ki ni imel pooblastil niti lastniških pravic, da občini ponuja zemljo, kajti naslednici sta bili onidve s sestro. V zapisniku so neresnična tudi pričevanja o preživnini 16.000 din, kajti družina je štela štiri člane in s tem denarjem so se znašli na socialnem dnu. Dokler so obdelovali zemljo, so še nekako shajali, potem pa je šlo vse v propad, saj niso imeli drugih dohodkov. Na sporen podpis, ki je bistveno vplival na izgubo premoženja, mama ni nikoli pristala, toda vseeno so jo proti njeni volji nenako prisilili ali izsilili s pretnjami po preživetju, da je v stanju bolehnosti ter duševne in psihične zmedenosti le podpisala nek dokument. Kot je sama pravila, ga zaradi pritiska občinske pooblaščenke in zmedenosti vsebinsko ni nikdar prebrala, zato tudi ni razumela, kaj podpisuje. Verjela je, da se s tem podpisom ni odrekla lastninski pravici do zemlje. Podpisani dokument je bil samo zapisnik brez pogodbe in pravno sporen, saj je enostranski, ki nikjer ni omenjal upravičenkinih pravic ter ji tudi ni zagotavljal nobene sigurnosti eksistiranja v prihodnosti. Verjela je, da zapisnik ne more imeti nobene veljave in iz tega ne more biti ničesar dokončnega. S sklepom o zavrnitvi upravičenkinih zahtevkov so spet kršene osnovne človekove pravice, med katere sodi tudi njegova posest in je enako kot človek sam neodtujljiva in nedeljiva proti njegovi volji. Smiselno predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožba ni utemeljena. Iz pritožničinih navedb izhaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Preizkus obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče opravilo v mejah, kot to narekuje določilo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. listi RS št. 26/99) in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Pri tem je ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Neutemeljena je pritožbena trditev, da podpisan zapisnik z dne 19.1.1965 pravzaprav predstavlja enostranski akt državnih organov. Sodišče prve stopnje je na podlagi pregledanih listin in zaslišanja M. D. ter prič pravilno ugotovilo, da je bil sklenjen pravni posel, na podlagi katerega sta obe stranki tega posla (občina Tržič in M. D.) prevzeli določene obveznosti in pridobili določene pravice. Na takšen zaključek ne vpliva dejstvo, da iz tega zapisnika res ne izhaja celotna vsebina pravnega posla (t.j. na eni strani prepustitev lastninske pravice na nepremičninah občini Tržič in na drugi strani pridobitev pravice do preživnine od 1.11.1964 dalje), ni pa nobenega dvoma, da je za tak posel šlo. Tako se zapisnik sklicuje tudi na odločbo z dne 4.11.1964, ta pa na predhodni zapisnik z dne 19.10.1964 (sestavljen dne 8.10.1964 na posestvu M. D.), iz katerih je vsebina posla povsem jasna. O enaki vsebini posla, kot izhaja iz omenjenih listin, je izpovedala tudi sama M. D.. Nenazadnje pa se je takšen posel tudi izvršil, saj je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, M. D. pokojnina izplačevana vse do 1.3.1987. Šlo je torej za dvostransko pogodbeno razmerje in le o takih zahtevah za denacionalizacijo (t.j. za primere podržavljenja s pogodbami) je po določilu 1. odst. 56. čl. v zvezi s 5. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pristojno odločati sodišče, medtem ko so o drugih zahtevah za denacionalizacijo (torej v primerih podržavljenja z enostranskimi pravnimi akti - odločbami državnih organov in v primerih podržavljenja brez pravnega naslova) pristojni odločati upravni organi (54. čl. v zvezi s 3. in 4. čl. ZDen). Časovne omejitve, ki izhajajo iz 3. in 4. čl. ZDen, veljajo tudi za 5. čl., kar pomeni, da sta za vračanje premoženja po slednjem določilu potrebni dve predpostavki: (1) pogodba je morala biti sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnika države oziroma oblasti in (2) sklenjena je morala biti v časovnih mejah, ki jih določata 3. in 4. čl. ZDen, t.j. v času tam zajetih predpisov, ki so bili neposredna ali posredna podlaga za prisilno podržavljenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklenjena pogodba ni temeljila na takem predpisu, pritožbeno sodišče pa takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje. Iz že prej omenjenih dokazov izhaja, da je bila pogodba sklenjna na podlagi Odloka o ustanovitvi občinskega sklada za socialno varstvo v občini Tržič (Uradni vestnik Gorenjske št. 5/64), ta pa ima podlago v Zakonu o proračunih in o financiranju samostojnih zavodov (Ur. list FLRJ št. 52/59, 23/61 in 52/61). Odlok je bil izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 in Ustave RS iz istega leta ter v skladu z njima. Zakon o proračunih in o financiranju samostojnih zavodov pa je bil sicer izdan pred uveljavitvijo obeh ustav, vendar pa je urejal le pooblastilo občinam, da s svojimi odloki uredijo trajno financiranje svojih potreb, ni pa bilo v tem zakonu nobenega pooblastila za prisilno podržavljanje nepremičnin. Zaradi tega ni imel nobenega vpliva na prenos nepremičnin v družbeno lastnino na način, za kakršnega se je odločila pok. M. D.. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so torej povsem pravilni. Že zgolj navedena ugotovitev kaže, da pogoji, ki jih določa 5. čl. ZDen, niso podani. Zgolj zaradi odgovora na pritožbene trditve, ki pretežno grajajo dejanske zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da pravni posel ni bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, pa pritožbeno sodišče le v kratkem navaja: Izvedeni dokazi kažejo na od oblastnih organov in predstavnikov neodvisno voljo pok. M. D. za sklenitev pogodbe. Kolikor se pritožnica ne strinja z vsebino prej omenjenih zapisnikov in odločbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je sodiše prve stopnje korektno povzelo, pravilnost njihove vsebine pa so potrdile tudi zaslišane priče in sama M. D., ki je potrdila, da je bila finančna situacija družine tedaj negotova, saj je sama hotela dati nekaj zemlje v najem. Prošnjo za oddajo premoženja je očitno podal njen mož, sama pa je nato (morda tudi po prepirih in pregovarjanjih z možem) ravno na podlagi te prošnje sklenila pravni posel, s katerim je nepremičnine prenesla v družbeno lastnino, pri čemer ji je bila v zameno na podlagi Odloka priznana pravica do preživnine. Sodišče v zvezi s tem pravilno pudarja, da zgolj politični pritisk, ki se kaže v vsebini splošnega tedanjega političnega ozračja (težnja po krepitvi zadrug in pridobivanja nepremičnin v družbeno lastnino oziroma nenaklonjenost zasebni lastnini), ne pogojuje situacije iz 5. čl. ZDen. Za utemeljenost zahtevka po tem določilu bi bila upoštevna le ugotovitev, da je obstajalo konkretno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na ravnanje M. D. in njeno prepustitev nepremičnin v družbeno lastnino in protipravno vplivalo na njeno odločitev, da je to storila. Takega konkretnega ravnanja pa pritožnica ne zatrjuje niti v pritožbi, pri graji dokazne ocene sodišča prve stopnje pa tudi ne predlaga nobenega dokaza. Ob sklicevanju na psihični pritisk občinske pooblaščenke pritožnica očitno spregleda izpovedbo M. D., da ta nanjo ni pritiskala, edini pritisk, ki naj bi ga čutila, je bil v tem, da je prinesla podpisat zapisnik in je kar čakala v hiši, sama pa je podpisala, "ker je bila neumna". Glede na to, da so dogovori potekali vsaj od začetka oktobra 1964, končni zapisnik o izročitvi nepremičnin pa podpisan v januarju 1965, pa tudi ni mogoče šteti, da bi bil izsiljen zgolj podpis na zapisniku z dne 19.1.1965, saj je šlo očitno za dalj časa trajajoče dogovarjanje in urejanje celotnega razmerja. Tudi ni res, da bi sodišče na narokih, na katerih je sodelovala M. D., to obravnavalo podcenjevalno in bi zlorabljalo njeno neukost. Na narokih je ila M. D. prisotna s svojim tedanjim pooblaščencem - odvetnikom in vse zapisnike o narokih sta oba podpisala. Zapisniki so pisani v redu, v skladu z določili 123. do 127. čl. ZPP/77. Tak zapisnik je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa, torej dokazuje potek naroka in vsebino izjav strank in drugih udeležencev v postopku, podanih na naroku. Kakršnihkoli pripomb na zapisnik stranke niso podale, torej se pritožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neupoštevanje in nezapis določenih izjav pokojne M. D.. Pritožba prve predlagateljice je torej neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materilano pravo. Pogoje za vračanje premoženja določa zakon in ker ti pogoji niso izpolnjeni se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na kršitev osnovnih človekovih pravic in mednarodne konvencije, ki jih varujejo. Njeno neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. odst. 380. čl. ZPP/77 v zvezi s 37. čl. ZNP).