Jedro

Kazensko sodišče ne more odločati, kateri izmed dveh ali več oškodovancev je lastnik stvari, če glede tega obstaja spor med njimi, ker ga lahko reši le pravdno. Potreba po ugotavljanju lastništva v kazenskem postopku se nanaša na primer, ko je to pomembno za odločitev o obtožbi, ko bi takšna ugotovitev bila pomembna z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov (na primer ali je stvar tuja).

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se predlogu oškodovanca A. A. za vračilo zaseženih predmetov, vozila BMW ..., št. šasije ... (v nadaljevanju: vozilo), 1 x original ključev za vozilo, X. računa za nakup vozila na ime kupca B. B., potrdila o tehničnem pregledu vozila št. ..., prometnega dovoljenja številka ..., prometnega dovoljenja, potrdila o plačilu davka na motorna vozila številka ... in potrdila o skladnosti za posamično odobreno vozilo ..., ne ugodi. Oškodovanca je napotilo na pravdo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa vloži tožbo zoper Zavarovalnico S.A., Francija (v nadaljevanju: zavarovalnica) zaradi ugotovitve, da je on lastnik vozila. Če v postavljenem roku tožbe ne bo vložil in o tem ne bo obvestil sodišča, bo sodišče lahko vrnilo zaseženo vozilo z originalom ključev zavarovalnici. Poleg tega je še odredilo hrambo vozila pri PPP ...

2. Zoper navedeno odločbo se glede sklepa pritožujejo pooblaščenci oškodovanca, ker izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep samo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišče v »ponovni postopek«.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnikova graja pristojnosti Okrajnega sodišča v Grosupljem je neutemeljena, saj je o stvarni in krajevni pristojnosti v tej zadevi odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kr 12661/2022-25 s 6. 5. 2022, s katerim je za postopek določilo Okrajno sodišče v Grosupljem. Izpodbijana odločba je bila izdana po tem datumu in jo je torej izdalo pristojno sodišče. 5. Brez uspeha ostaja tudi pritožbena navedba, da bi moralo prvostopno sodišče samo razrešiti lastninsko vprašanje vozila. Po izrecni določbi drugega odstavka 110. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je v primeru, ko se več oškodovancev prepira o lastnini stvari, te treba napotiti na pravdo, kot je to pravilno storilo tudi prvostopno sodišče. Pritožnik v zvezi s tem spregleda tisti del komentarja (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004), na katerega se sicer sklicuje, v katerem je izrecno navedeno, da kazensko sodišče ne more odločati, kateri izmed dveh ali več oškodovancev je lastnik stvari, če glede tega obstaja spor med njimi, ker ga lahko reši le pravdno sodišče (5. točka navedenega komentarja k 110. členu ZKP). Iz tistega dela besedila tega komentarja, ki ga navaja pritožnik, pa jasno izhaja, da se potreba po ugotavljanju lastništva v kazenskem postopku nanaša na primer, ko je to pomembno za odločitev o obtožbi. Gre torej za primer, ko bi takšna ugotovitev bila pomembna z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov (na primer ali je stvar tuja). V obravnavani zadevi gre za spor med dvema oškodovancema o lastništvu, zato to v obravnavani zadevi ni relevantno, saj za odločitev o obtožbi vprašanje, kdo od njiju je lastnik vozila ni pomembno, ker se obdolženemu očita, da je bilo vozilo ukradeno tretji osebi, C. C. 6. Brez uspeha ostajajo tudi nadaljnje pritožbene navedbe glede vrnitve ključev in dokumentov. Prvostopno sodišče je utemeljeno vrnitev ključev ter dokumentov vezalo na zavrnitev vrnitve vozila, saj so neposredno povezani z vozilom in imajo (sploh ključ) svoj pomen le skupaj z vozilom, kar sledi tudi iz odločitve v točki 1/III. izpodbijane odločbe, da bo v primeru, če oškodovanec ne bo sledil napotku na pravdo, sodišče vrnilo zaseženo vozilo in originalne ključe zavarovalnici. Oškodovanec z izpodbijano odločbo glede ključev in dokumentov ni bil napoten na pravdo (1/II. točka izreka izpodbijane odločbe), kar je glede na povezanost vozila in ključev, tudi logično. Kot ugotavlja prvostopno sodišče je oškodovanec v predlogu za vrnitev (l. št. 27-28) zatrjeval le neogibno potrebnost vozila. Pritožnik sicer navaja, da naj bi neogibna potrebnost glede ključev in dokumentov smiselno izhajala iz utemeljitve glede vozila, vendar tudi temu ni mogoče slediti. Izrecno tega v predlogu ni zatrjeval, odločitev o nevrnitvi vozila pa vključuje odločitev o pripadajočih ključih in dokumentih, saj brez vozila nimajo pomena. Glede na pritožbene trditve velja tudi obratno, kot trdi pritožnik: oškodovancu nič ne koristi, če dobi ključe in dokumente brez vozila.

7. Prav tako se je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo na ugotovitev, da bodo predmeti potrebni v postopku kot dokaz. Podrobnejše navedbe o dokaznem pomenu listin (in ključev) v tej zadevi niso potrebne glede na navedbo v obtožnem aktu, da je bilo prometno dovoljenje ponarejeno, kar bo torej predmet dokazovanja in da se tudi sicer listine nanašajo na izvršitvena ravnanja, ki se očitajo obdolžencu. Zatrjevana kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

8. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane odločbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) je pritožbo pooblaščencev oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Pooblaščenci oškodovanca s pritožbo niso uspeli, zato mora oškodovanec na podlagi tarifne številke 74013 Zakona o sodnih taksah kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.