Jedro

Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Ker je to pravnomočno zaključeno, je za omenjeno presojo nebistveno, da je zoper pravnomočno sodbo mogoče vložiti revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I U 805/2016-16 z dne 8. 6. 2016 v 1. točki izreka zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-874/2016/3 (1313-07) z dne 27. 5. 2016, v 2. točki izreka pa zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ministrstvo je z navedenim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in da se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 5. 2016 od 14.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki more biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe navedlo, da zanjo ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Začasno odredbo je namreč mogoče izdati le do pravnomočnosti sodbe. Ker je bilo v obravnavanem primeru z navedeno sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa o pridržanju.

3. Tožnik zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo. Navaja, da mora tožena stranka v vsakem posameznem primeru ugotavljati, zakaj ne more učinkovito izvesti ukrepa omejitve gibanja v azilnem domu. Sodišče prve stopnje pa na take tožbene ugovore ni odgovorilo, s čemer je kršilo njegovo ustavno pravico.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Ker je to pravnomočno zaključeno, je za omenjeno presojo nebistveno, da je zoper pravnomočno sodbo mogoče vložiti revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).

7. Ker je izpodbijani sklep zakonit, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).