Jedro

Toženka je pravilno zavrgla tožnikovo zahtevo za izločitev predsednika Okrožnega sodišča. Slednji je namreč v zadevi (o prošnji za BPP) že odločil, zato lahko oziroma mora tožnik razloge za njegovo izločitev uveljavljati v okviru pravnih sredstev, konkretno v tožbi v upravnem sporu zoper izdano odločbo o prošnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, Bpp 202/2018 z dne 10. 10. 2018, je bila zavržena tožnikova zahteva za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici iz postopka odločanja v zadevi Bpp 202/2018. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Upravno sodišče RS, oddelek v Novi Gorici (v nadaljevanju: to sodišče) Okrožnemu sodišču v Novi Gorici (v nadaljevanju: toženka) v obravnavanje odstopilo tožnikovo vlogo z dne 23. 8. 2018, in sicer v delu, ki se nanaša na zahtevo za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Poleg tega namreč navedena vloga predstavlja še tožbo v upravnem sporu zoper odločbo, Bpp 202/2018 z dne 4. 7. 2018, izdano s strani predsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP). Zahtevo za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici iz odločanja v zadevi Bpp 202/2018 je toženka po predsedniku sodišča kot nedopustno zavrgla. Pojasnila je, da se v zadevah BPP po drugem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), če ta zakon ne določa drugače, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki izločitev uradne osebe, ki odloča ali opravlja dejanja v postopku, ureja v členih 35 do 41. Po prvem odstavku 37. člena ZUP lahko izločitev uradne osebe zahteva tudi stranka, in sicer iz razlogov, naštetih v 35. členu ZUP, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe; stranka mora navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev. V tožnikovi vlogi z dne 23. 8. 2018 se na tožbo zoper odločbo, Bpp 202/2018 z dne 4. 7. 2018, in izločitev predsednika Okrožnega sodišča nanašata le dva odstavka, v katerih tožnik navaja, da je predsednik prenaredil njegovo pritožbo z dne 11. 6. 2018, in naj se izloči, ker je nesposoben poštenega obravnavanja, prav tako predsednik laže, da je bila tožnikova pritožba z dne 26. 6. 2018 ugovor, saj je bila podana kot pritožba, nadaljnjih predsednikovih zvijač pa tožnik ne bo razčlenjeval. S sodbo tega sodišča, III U 216/2018 z dne 3. 10. 2018, je bila tožnikova tožba zoper odločbo, Bpp 202/2018 z dne 4. 7. 2018, zavrnjena, s čimer je odločba postala pravnomočna.

3. Kot nadaljuje toženka, ZUP izrecno ne določa roka, do katerega je treba zahtevati izločitev uradne osebe, kljub temu pa iz narave stvari oziroma smisla tega instituta izhaja, da mora stranka izločitev na določeni stopnji odločanja zahtevati čim prej oziroma takoj, ko izve za izločitveni razlog, vsekakor pa pred odločitvijo na tej stopnji (ponavadi je to že med postopkom na prvi stopnji, če je ta končan, pa v pritožbi oziroma v upravnem sporu v smislu pri/tožbenega razloga). Institut izločitve je namreč namenjen temu, da se uradni osebi, ki naj bi odločala o upravni zadevi (konkretno o dodelitvi BPP), zaradi okoliščin iz 35. člena ZUP (to je osebne povezanosti uradne osebe s stranko ali predmetom odločanja) ali drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe, prepreči delo oziroma odločanje v zadevi. Predsednik Okrožnega sodišča je v zadevi Bpp 202/2018 o tožnikovi prošnji vsebinsko odločil, in sicer je prošnjo zavrnil, z dokončno odločbo, Bpp 202/2018 z dne 4. 7. 2018, ki je bila tožniku vročena 24. 7. 2018, tožnik pa je predlog za izločitev podal 23. 8. 2018 (v tožbi v upravnem sporu). Pri tem je bistvenega pomena, da se postopek dodelitve BPP v primeru zavrnitve prošnje zaključi z izdajo odločbe. Po izdaji odločbe znotraj te stopnje odločanja stranka nima več pravnega interesa (kot temeljne procesne predpostavke) za zahtevo za izločitev uradne osebe, ki je odločala, saj ji od tega trenutka dalje pravno varstvo nudijo pravna sredstva zoper (s strani uradne osebe) izdano odločbo. Toženka je zato po izdaji zavrnilne odločbe vloženo zahtevo za izločitev, brez presojanja utemeljenosti tožnikovih navedb morala zavreči ob uporabi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP. Pri čemer dodaja, da je bila tožnikova zahteva za izločitev predsednika Okrožnega sodišča predmet (vsebinskega) preizkusa, saj je bila obravnavana v smislu tožbenega razloga v upravnem sporu III U 216/2018, a je bil očitek v sodbi zavrnjen.

4. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo v upravnem sporu. Zahteva razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponovno postopanje oziroma presojanje, saj meni, da je BPP nujno potrebna. V tožbi navaja, da je vloga podana zaradi skrajno nepoštenih odločitev, netočnega postopanja in presojanja. Ni mogoče, da bi nekdo nepristransko presojal pravilnost svojih sklepov, ko ne gre za matematično znanstvene stvari, je že zato sklep treba zavrniti. Sodnik, ki navaja izmišljene in lažne sestavine, ne more biti sposoben nepristranske presoje, ob skrajni malomarnosti in brezvestnosti ter neznanju, ki ne kaže, da bi se izboljšalo. Gre za nezmožnost sodnikov, da bi pošteno odločili, ter njihovo norčevanje iz tožnikovih vlog oziroma iz tožnika in njegove družine, pri čemer sodeluje tudi predsednik Okrožnega sodišča. Jasno je, da se predhodna zadeva ni obravnavala. Sodišča so bila o njej seznanjena, a so dovolila nezakonito zaplenjevanje. Nobeni izgovori in prenarejanja niso utemeljena. Predsednik Okrožnega sodišča A.A. je podajal lažne navedbe, da bi omogočil nadaljnja zaplenjevanja. V sklepu vztraja pri lažnih trditvah in hkrati trdi, da tožnik nima pravnega interesa za izločitev. Laži so očitne in dokazi podani. Tožnik prilaga vlogo z dne 23. 11. 2018, bile pa so tudi prejšnje, ki jih ponovno ne navaja. Očitno se je sodišče dogovarjalo s B., ki je sedaj preko C. d.o.o. uveljavilo nove izvršbe z neizogibnimi posledicami odprodaje stanovanja. Poleg izpodbijanega sklepa je tožnik tožbi priložil vlogo z dne 23. 11. 2018 (ki se nanaša na sodbi tega sodišča v zadevah III U 216/2018 in III U 252/2018) ter obsežno dokumentacijo iz različnih postopkov na DVD nosilcu.

5. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Glede na razloge izpodbijanega sklepa in predložene spise zadeve, v kateri je bil ta sklep izdan, ter vsebino tožbe na drugi strani, po presoji sodišča ni podlage, ki bi terjala odpravo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče v bistvenem lahko sledi razlogom, navedenim v obrazložitvi sklepa, in jih zato ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

8. Izločitev uradne osebe v smislu določb ZUP je vedno treba uveljavljati ne na splošno, pač pa v okviru konkretnega postopka, ki je v teku, in ustrezno stanju konkretnega postopka. V obravnavanem primeru je o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v zadevi Bpp 202/2018 predsednik Okrožnega sodišča vsebinsko odločil (prošnjo je zavrnil) z odločbo, Bpp 202/2018 z dne 4. 7. 2018, ki je bila tožniku vročena 24. 7. 2018. Tožnik je zoper navedeno odločbo 23. 8. 2018 vložil tožbo v upravnem sporu ter obenem zahteval izločitev predsednika Okrožnega sodišča. Glede na takšno stanje stvari, ki ga tožnik konkretizirano niti ne prereka, je bila dne 23. 8. 2018 hkrati s tožbo podana tožnikova zahteva za izločitev z izpodbijanim sklepom pravilno zavržena. Stališča toženke, na katerih temelji izpodbijani sklep, podpira pravna teorija (Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Marflak: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 172 - 173) in tudi sodna praksa se je že izrekla, da je zahtevo za izločitev sodnika, pooblaščenega za odločanje o BPP, ki je vložena po izdaji odločbe o prošnji za BPP, pravilno zavreči (prim. sodba tega sodišča, I U 1172/2011 z dne 1. 9. 2011). Pa tudi že iz sklepa Ustavnega sodišča, P-23/09 z dne 17. 9. 2009, izhaja, da po tem, ko je predsednik Okrožnega sodišča o zadevi (prošnji za BPP) že odločil, razloge za njegovo izločitev stranka lahko oziroma mora uveljavljati v okviru pravnih sredstev, konkretno v tožbi v upravnem sporu zoper izdano odločbo o prošnji. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločbo, Bpp 202/2018 z dne 4. 7. 2018. Tožbo je to sodišče zavrnilo s sodbo, III U 216/2018 z dne 3. 10. 2018, ki je pravnomočna 3. 10. 2018. Iz obrazložitve navedene sodbe (13. točka) izhaja, da je sodišče presojalo tudi tožnikove navedbe, ki se nanašajo na izločitev predsednika Okrožnega sodišča, in sicer jih je zavrnilo kot neutemeljene in nekonkretizirane ter tožniku pojasnilo, da glede na zakonsko ureditev (po ZUP v zvezi z ZBPP) nestrinjanje stranke s sprejeto odločitvijo oziroma zgolj odločanje uradne osebe v drugih postopkih iste stranke nista razloga za izločitev uradne osebe.

9. Glede na vse navedeno je toženka postopala pravilno, ko o tožnikovi hkrati s tožbo z dne 23. 8. 2018 podani zahtevi za izločitev ni vsebinsko odločala, ampak jo je po predsedniku Okrožnega sodišča zavrgla. Tožnik zaradi takšne odločitve ni bil prikrajšan v pravici do sodnega varstva glede uveljavljane izločitve, saj mu je bilo sodno varstvo, kot rečeno, zagotovljeno v upravnem sporu III U 216/2018 s sodbo z dne 3. 10. 2018; kolikor se z njo ne strinja, pa je to stvar pravnih sredstev zoper navedeno sodbo.

10. Sicer pa tožbene navedbe v tožbi zoper izpodbijani sklep ostajajo na ravni splošnega tožnikovega nestrinjanja z odločitvami, sprejetimi v različnih postopkih, in kot take do drugačne odločitve ne morejo voditi, saj utemeljenosti tako pavšalnih očitkov sodišče niti ni dolžno preizkušati. Pri čemer dodaja, da se tožnik v upravnem sporu zgolj s predložitvijo listin oziroma dokumentacije ne more razbremeniti zakonskega bremena, da čeprav laično, vendar dovolj konkretizirano poda svoje tožbene ugovore (glej prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

11. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

12. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Gre namreč za presojo procesne odločitve, ki temelji na pravilno presojenih listinah spisov zadeve, pri čemer tožnik za odločitev bistvenih ugotovitev toženke konkretizirano niti ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).