Jedro

V postopku je upravni organ dolžan ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeh celotnega postopka (10. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS, št. … z dne 24.9.2002 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 89., 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/97, v nadaljevanju ZVojI) ob reviziji, odločbo Upravne enote A, št. … z dne 13.12.2001, s katero je bilo odločeno, da se zahtevku tožnice za priznanje statusa civilnega invalida vojne in določitev odstotka vojne invalidnosti ugodi, odpravila in sama odločila o stvari. V 2. točki izreka tožnici ni priznala statusa civilnega invalida vojne. Tožnica je v zahtevi navedla, da sta z bratom aprila leta 1945 nakladala na domačem dvorišču hlevski gnoj, ko je mimo priletela granata in eksplodirala kakšnih deset metrov od nje. Zadeli so jo drobci granate in jo ranili po celem telesu. Nezavestno so jo odpeljali na zdravljenje v bolnišnico Maribor, kjer se je zdravila več kot dva meseca. Poškodbe so bile tako hude, da zaradi tega ni mogla imeti svojih otrok. Leta 1951 je odšla v Ottawo, kjer je bila leta 1962 ponovno operirana zaradi tujka, ki je še ostal v njenem telesu. Leta 2000 je bila v bolnici Edmonton, kjer je bila operirana na črevesju, zaradi poškodbe, ki jo je povzročila granata iz leta 1945. Organ prve stopnje je tudi zaslišal priči, in sicer AA in BB, ki s svojo izjavo potrjujeta resničnost poškodb tožnice. Tožnica je tudi priložila uradno prevedeni izvid dr. S.A.B iz Edmontona z dne 23.3.2001, iz katerega je razvidno, da je bila tožnica ranjena v času 2. svetovne vojne, ko je bila stara 14 let. Leta 2000 je bila operirana na jajčnikih, kjer so bile še vidne raztrgnine črevesja. Zdravnica je mnenja, da tožnica prav zaradi teh poškodb ni bila sposobna roditi otrok. K vlogi je tudi priložila listino iz Pokrajinskega arhiva Maribor, št. … z dne 12.5.1998 iz katere je razviden seznam podatkov oskrbovancev iz bolnišnice Maribor, v katerem je tožnica zavedena pod številko 202 in da je zdravljenje trajalo od 21.4. do 21.5.1945. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je ob reviziji odločbe organa prve stopnje, bilo pridobljeno mnenje pristojne Zdravniške komisije druge stopnje v Ljubljani. Zdravniška komisija druge stopnje je dne 29.1.2002 po pregledu dokumentacije ugotovila, da je potrebno v obravnavani zadevi priložiti vso medicinsko dokumentacijo o kirurških posegih po poškodbi leta 1945, iz katerih bo razvidna odstranitev maternice oziroma časovna opredelitev tega posega. Pooblaščenka tožnice je na podlagi zahtevka za dopolnitev dokumentacije v odgovoru navedla, da so naredili poizvedbo po dodatni dokumentaciji o zdravljenju tožnice, toda glede na vojne dogodke ugotavljajo, da dokumentacija o takratnih dogodkih ni ohranjena. Dodala je še, da je iz izpiska matične knjige hospitaliziranih bolnikov razvidno, da gre za strelne poškodbe, ki jih je povzročila granata in da je hospitalizacija trajala 31 dni. Po končanem zdravljenju v bolnici ni dobila nobene dokumentacije oziroma odpustnice. Zdravniška komisija druge stopnje je dne 19.2.2002 ponovno proučevala dokumentacijo in je določila, da je potrebno pridobiti izvid iz bolnice v Ottawi, kjer naj bi bila tožnica leta 1962 operirana. Navedeni izvid je bil potreben zaradi ugotovitve ali je imela ob tej operaciji predhodno že ugotovljeno odstranitev maternice, kot neposredno posledico poškodbe iz leta 1945. Pri ponovni obravnavi dne 26.3.2002 je Zdravniška komisija druge stopnje ugotovila, da na podlagi celotne dokumentacije v spisu ni zanesljivih dokazov, da je maternica pri tožnici odstranjena ob strelni poškodbi aprila 1945 v Splošni bolnišnici Maribor ter da bi bila razvidna vzročna zveza med eksplozijsko poškodbo iz leta 1945 in odstranitvijo maternice pri tožnici. V postopku uveljavljanja statusa vojnega invalida sta bili zaslišani priči, in sicer CC, ki je bil tožničin sovaščan in je podal izjavo po pripovedovanju staršev in CC, ki je podal izjavo po pripovedovanju svoje tete, ki je tožnico oskrbovala po ranitvi. Zdravniška komisija druge stopnje se je po pridobitvi dopolnilne medicinske dokumentacije (bolnišnice Royal HYS) dne 9.4.2002 ponovno sestala in odločila, da za dokončno oceno invalidnosti potrebuje še mnenje specialista ginekologa, zato je zahtevala še dodatno medicinsko preiskavo v skladu z 3. odstavkom 103. člena ZVojI. Po pregledu in preučitvi dokumentacije je Zdravniška komisija druge stopnje ponovno izpostavila zgoraj navedeno dilemo, za katere rešitev je prosila specialista ginekologa, da izdela izvedeniško mnenje. Iz priložene medicinske dokumentacije je namreč razvidno, da je tožnica zaradi ginekoloških zdravstvenih težav prvič poiskala pomoč leta 1999, t.j. 55 let po domnevnem posegu, kar je razvidno iz priložene medicinske dokumentacije bolnišnice Royal Aleksandra, kartoteka št. … z dne 21.12.1999, 24.1.2000 in 27.1.2000 ter preiskovalne operacije dne 14.9.2001, Porodništvo & Ginekologija Cetra Hys v Kanadi. Pri pripravi zahtevnega medicinsko izvedenskega mnenja je stalni sodni izvedenec prof. dr. EB, dr. med., Splošne bolnišnice Maribor, Službe za ginekologijo in perinatologijo, v svojem izvedeniškem mnenju z dne 2.8.2002, največ pozornosti posvetil vprašanju ali je mogoče trditi, da je bila tožnici odstranjena maternica v času oskrbe po strelni poškodbi, aprila 1945. Na podlagi zdravniške dokumentacije in izvedeniškega mnenja je Zdravniška komisija druge stopnje zadevo ponovno obravnavala dne 3.9.2002 ter izdala izvid in mnenje št. …. Na podlagi dodatne medicinske dokumentacije Zdravniška komisija druge stopnje ugotavlja, da ne obstajajo zanesljivi dokazi, da je maternica pri imenovani odstranjena ob posegu zaradi strelne poškodbe aprila 1945 v Splošni bolnici Maribor. V operacijskem protokolu pod zap. št. … z dne 24.1.1945 je vpisana DD, takrat stara 15 let, danes EE z dignozo: Vulnus clopet. retroperitoneum hypogastrii dex. Haemato peritoneum sp. ozdr. in vrsta operacije: Sprenglov rez trebušne stene, revizija črevesja, zaščite trebušne stene. Nikjer v omenjenem protokolu ni omenjena poškodba ali odstranitev rodil oziroma maternice. Sodni izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju ob sodelovanju drugih strokovnjakov (doc. dr. V, prim. J, prim. dr. P) ne more pritrditi mnenju Zdravniške komisije prve stopnje. V izvedeniškem mnenju tudi navede, da operater dr. K v operacijskem protokolu opisuje operacijo le kot revizijo in ne kot odstranitev drobovja oziroma maternice, kar bi sicer ta kirurg kot običajno navedel pri mladoletni tožnici. S stališča medicinske stroke bi bilo tudi neverjetno, da bi kirurg odstranil normalno maternico, saj bi v danem primeru zadoščalo šivanje maternice ali delna odstranitev tj. supravaginalna amputacija uterursa, kar se je najbolj pogosto delalo. Sodni izvedenec je tako postavil domnevo, da je imela tožnica že ob ranitvi aprila 1945 nepravilno razvito maternico, kar potrjuje dejstvo, da imenovana že pred ranitvijo ni imela menstruacij, kar bi bilo za petnajstletno kmečko dekle normalno in kar potrjuje tudi opis operacijskega postopka dr. JM z dne 24.1.2000, kjer je zapisano, da je pregled pred operacijo pokazal zelo skrajšano nožnico. V nožnici zdravnik ni videl nobene brazgotine, po predhodni operaciji in iz opisa pa je razvidno, da so bili maternični priveski na netipičnem mestu, v bližini infudibulopelvičnega legumenta, kar je značilno za tovrstne razvojne nepravilnosti v smislu Mayer - Rokytanski sindroma. Na podlagi navedenega je Zdravniška komisija druge stopnje ugotovila, da ni mogoče pritrditi domnevi, da bi bila imenovani odstranjena maternica ob posegu aprila 1945 zaradi strelne poškodbe trebuha, morebitne druge posledice okvare zdravja po strelni poškodbi leta 1945 pa niso dokumentirane v spisu. Glede na navedene ugotovitve je odločba organa prve stopnje nepravilna in nezakonita, zato je tožena stranka morala odločbo odpraviti in o zadevi sama odločiti.

V tožbi tožnica navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo neupravičeno in neutemeljeno odpravila odločbo organa prve stopnje. Iz zbranih podatkov, zlasti iz matične knjige hospitaliziranih bolnikov, št. 202 ter operacijskega prototokola, št. … z dne 21.4.1945 nesporno izhaja, da je bila tožnica, zaradi strelne rane v trebušno votlino s krvavitvijo, ker so jo v mesecu aprilu 1945 na njenem dvorišču zadeli drobci eksplodirane granate, oskrbovana in operirana v Splošni bolnišnici Maribor ter ta so bile poškodbe tako hude, da zaradi poškodb, tudi ni mogla imeti svojih otrok. Tožnica je ostala na zdravljenju, v času od 21.4. do 21.5.1945, leta 1951 pa je odšla v Kanado, kjer je bila dvakrat operirana in sicer leta 1962 zaradi tujka, ki je še ostal v njenem telesu ter leta 2000 v Edmontonu na črevesju, prav tako zaradi poškodbe, ki jo je povzročila granata iz leta 1945. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica nima več maternice, zato se postavlja vprašanje, kdaj in iz kakšnih vzrokov ter ob kateri priložnosti je bila tožnici maternica dejansko odstranjena. Za tožnico ni sporno, da ji je bila maternica odstranjena ob operativnem posegu po strelni poškodbi meseca aprila 1945 v Splošni bolnišnici Maribor. Omenjeno okoliščino so tudi potrdile priče (pa čeprav nekatere priče posredno) in sicer FF, CC in GG in Zdravniška komisija prve stopnje, ki je podala izvid in mnenje, da se pri vojni invalidnosti upošteva poškodba kot prestrelna rana retroperitoneja spodnjega dela trebuha - desnostransko s krvavitvijo v trebušno votlino in posledično odstranitev maternice. Da tožnica nima več maternice pa so potrdili tudi zdravniki iz Kanade in sicer dr. J.P.M., dr. T ter dr. S.A.. Izpodbijana revizijska odločba pomeni za tožnico, po vsem tem, kar je prestala, žalitev in to še zlasti zaradi tega, ker je iz izpodbijane odločbe tožene stranke moč razbrati, kot da bi si naj tožnica skušala na račun kasneje odstranjene maternice, neupravičeno pridobiti status trajnega civilnega invalida vojne ter v posledici tega tudi redno mesečno vojaško invalidnino. Da bi tožena stranka opravičila izdajo izpodbijane odločbe, v odločbi opisuje njena prizadevanja v smeri pridobitve dodatne dokumentacije. Toda podrobnejši pregled prizadevanj tožene stranke pokaže, da tožena stranka, v zvezi z odstranitvijo maternice ni zbrala nobenih dodatnih dokazov ter v ničemer ni ovrgla navedb tožnice, že navedenih prič, zdravnikov iz Kanade ter Zdravniške komisije prve stopnje. Tožena stranka je sicer dodatno pribavila medicinsko izvedeniško mnenje prof. dr. EB, dr. med., vendar je izvedenec le podkrepil okoliščino, da se je tožnica leta 1945 dejansko nahajala na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice v Mariboru. V ostalem pa sloni izvedeniško mnenje, zaradi pomanjkjive medicinske dokumentacije, zgolj na domnevah ter je kot tako nerelevantno. Tudi sodelovanje dr. EB z drugimi zdravniki, ki bi naj potrdili njegove domneve, ni v ničemer izkazano. V izvedeniškem mnenju prof. dr. EB z dne 2.8.2002 so zlasti pomembne navedbe, "da je do sedaj manjkajoči dokument izredno pomanjkljiv ter da v celoti ne razjasni poteka operacije". Zdravniška komisija druge stopnje tako ni prišla do prav nobenih drugih podatkov in ugotovitev, s katerimi že ne bi razpolagala Zdravniška komisija prve stopnje, pa vendar je podala diametralno nasprotno mnenje, kot Zdravniška komisija prve stopnje, ki je ugotovila, da je ob oskrbi na kirurškem oddelku leta 1945 šlo med drugim tudi "za posledično odstranitev maternice". Zato je tudi sklicevanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je Zdravniška komisija I. stopnje podala izvid in mnenje na podlagi "do takrat zbrane medicinske dokumentacije", neutemeljeno. Nesporno je, da bi k razjasnitvi dejanskega stanja lahko pripomogla prav operater dr. K in dr. K, ki je kot asistent sodeloval pri operativnem posegu ter tožnico kasneje, po odpustu iz bolnišnice, zdravil v domačem okolju, vendar pa do sedaj k razjasnitvi dejanskega stanja nista bila povabljena. Glede na to, da iz zbranih podatkov izhaja, da je bila tožeča stranka v letih 2000 in 2001, pri že navedenih zdravnikih iz Kanade tudi na dodatnih pregledih in preiskavah trebuha ter celo na operaciji jajčnikov, bo potrebno z dodatnimi poizvedbami pri teh zdravnikih odstraniti vsak dvom o tem, kdaj je bila tožnici maternica dejansko odstranjena in to zlasti zaradi tega, ker dr. EB tožnice ni nikoli pregledal, prav tako pa je podal svoje izvedeniško mnenje zgolj na nepopolni in pomanjkljivi zdravniški dokumentaciji in kateremu mnenju je Zdravniška komisija druge stopnje v celoti neupravičeno sledila. Obravnavana zadeva je zaradi že zdavnaj preminulih prič ter pomanjkljive dokumentacije težko dokazljiva, ne gre prezreti tudi določila 1. člena ZVojI, ki določa, da je vojni invalid tudi oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin, brez svoje krivde dobila najmanj 20 % okvaro zdravja zaradi poškodbe, ali bolezni, ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila. Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, tožnica predlaga sodišču, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve v tožbi, da je Zdravniška komisija druge stopnje izdala diametralno nasprotno mnenje. Zdravniška komisija prve stopnje je izdala izvid in mnenje na podlagi izvida dr. S.A.B. z dne 23.3.3001 in izvida dr. J.P.M. z dne 14.9.2001 in fotokopije knjige Splošne bolnišnice Maribor za leto 1945. Zdravniška komisija druge stopnje pa je zahtevala dopolnitev dokumentacije. Na zahtevo upravnega organa druge stopnje je strankina pooblaščenka sporočila, da tamkašnja bolnišnica ne hrani izvidov. Zdravniška komisija druge stopnje je zato naknadno zahtevala izvedensko mnenje specialista ginekološke stroke prof. dr. EB, dr. med. višjega svetnika, stalnega sodnega izvedenca, Splošne bolnišnice Maribor, Službe za ginekologijo in perinatologijo, ki je podal svoje ugotovitve. Iz celotne medicinske dokumentacije ni dokazana odstranitev maternice med operacijo leta 1945, ampak le, da je bila operirana zaradi strelne poškodbe na kirurškem oddelku 21.4.1945 in da je brez maternice, da gre pri tožnici za nepravilnost v smislu nepravilno razvite maternice, ki izgleda kot zarastlina. Vse to pa bi predstavljalo razlago zakaj v operacijskem protokolu, ki ga je napisal operater dr. K, ni navedena odstranitev maternice. Stalni sodni izvedenec, prof. dr. EB je v svojem izvedeniškem mnenju tudi navedel, da se je posvetoval s starejšimi zdravniki, ki so delali v Nemčiji ali drugih nemško govorečih državah po Evropi, ki so vsi potrdili, da iz opisa operativnega posega v operacijskem protokolu, ne moremo sklepati in tudi ni razvidno, da bi bila maternica odstranjena, ampak gre samo za revizijo zaradi krvavitve in poškodbe črevesja. Zdravniška komisija druge stopnje je izdala navedeni izvid in mnenje na podlagi Pravilnika o delu izvedencev (Uradni list RS, št. 30/96), na podlagi Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni listi RS, št. 20/96) in po načelih medicinske znanosti. Izvid in mnenje je Zdravstvena komisija druge stopnje izdala na podlagi zbrane medicinske dokumentacije, predvsem pa na podlagi pridobljenega izvida izvedenca - specialista. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na odgovor tožene stranke, tožnica navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navedla ničesar takšnega, kar se ne bi vedelo že ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da je tožnica zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja upravnega organa, vložila tožbo več kot utemeljeno. Tožnica navaja, da tožena stranka pozablja, da je potrebno v vsakem postopku, tudi v upravnem postopku, dejansko stanje ugotoviti do te mere, da ugotovljeno dejansko stanje ne bo dalo nobenih pomislekov v pravilnost izdane odločbe in kar velja zlasti za področja tistih zadev, kjer gre za subtilna področja in kamor lahko nedvomno štejemo tudi konkretno upravno zadevo. Navedbe tožene stranke, da naj bi se dr. EB posvetoval s kolegi, so vprašljive, če že ne neutemeljene, saj te trditve niso v ničemer izkazane (gre zgolj za navedbe), poleg tega pa gre v tem primeru po mnenju tožnice tudi za podcenjevanje lastnih domačih zdravnikov strokovnjakov, ki v marsikaterem strokovnem mnenju ali izvedeniškem mnenju prekašajo tuje strokovnjake in na katere se radi vse prepogosto in neutemeljeno sklicujejo. Ne glede na to, ali podajo mnenje domači ali tuji strokovnjaki, je potrebno dejansko stanje ugotoviti v skladu s stroko, popolno in nedvoumno. To pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno, saj je upravni organ, zaradi nepopolne zdravstvene dokumentacije ter neizvedenih dokazov, ki so navedeni v tožbi, dejansko stanje ugotovil zmotno in nepopolno. Zato tožnica predlaga, da sodišče odloči tako kot je bilo predlagano v tožbi.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

Upravičenci do varstva po ZVojI so osebe - vojni invalidi, ki so v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobili najmanj 20 % okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja, ki so jo imeli že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je poslabšala (1. odstavek 1. člena ZVojI). Civilni invalid vojne je oseba iz 1. odstavka 1. člena tega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov (1. točka 1. odstavka 4. člena ZVojI).

V konkretnem primeru je med strankama sporno ali je bila tožnici maternica odstranjena ob posegu zaradi strelne poškodbe aprila 1945 v Splošni bolnišnici Maribor. Sodišče je v skladu z določilom 1. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) izpodbijani akt presodilo v mejah tožbenega zahtevka. Tožnica je uveljavljala nepravilnost izpodbijane odločbe v delu, ko obrazlaga, da ne obstoji zanesljiv dokaz, kdaj ji je bila maternica odstranjena ter da izvedeniško mnenje temelji na domnevah in da zdravniška komisija ni upoštevala izvidov, ki jih je tožnica priložila. V postopku je upravni organ dolžan ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Načelo materialne resnice po 8. členu ZUP pravi, da mora organ ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Presoja dokazov po določilu 10. člena ZUP pomeni, da mora pooblaščena uradna oseba odločiti o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena tožene stranke, da ne obstajajo zanesljivi dokazi, da je maternica pri imenovani odstranjena ob posegu zaradi strelne poškodbe aprila 1945 v Splošni bolnišnici Maribor in da je sodni izvedenec postavil domnevo, da je imela tožnica že ob ranitvi aprila 1945 nepravilno razvito maternico nima ustrezne obrazložitve, ki jo zahtevajo pravila dokazovanja po ZUP. Tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z nobenim stavkom v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne obrazloži niti ne pojasni, zakaj je mogoče sklepati, da pri tožnici maternica ni bila odstranjena ob posegu zaradi strelne poškodbe aprila 1945. Sama trditev, četudi je povzeta od mnenja ekspertne zdravniške komisije, v konkretnem primeru, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. Kajti ugotovitev zdravniške komisije mora biti do neke mere utemeljena. Obrazložitev tožene stranke je tudi nelogična glede na to, da najprej navaja, da ne obstajajo zanesljivi dokazi, da je bila tožnici odstranjena maternica ob posegu zaradi strelne poškodbe aprila 1945, v nadaljevanju obrazložitve pa se sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenca, ki pa je postavil domnevo, da je imela tožnica že ob ranitvi leta 1945 nepravilno razvito maternico. S tem pa tožena stranka ne utemelji, kdaj je tožnici maternica dejansko odstranjena. Upravno-sodna praksa v tovrstnih primerih zahteva, da upravni organ oziroma zdravniška komisija posebej utemeljita, zakaj sta prišla do drugačnega sklepa glede na ugotovitve v predhodnih postopkih. Sodišče je upoštevalo tudi upravno-sodno prakso v tovrstnih sporih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi U 756/93-4 z dne 21.9.1994 namreč pravi, da se mora zdravniška komisija druge stopnje določno opredeliti in podrobno navesti razloge za svojo oceno in da same ugotovitve ni mogoče šteti za zadostno obrazložitev povsem drugačnega mnenja zdravniške komisija prve stopnje. Vrhovno sodišče pravi, da mora zdravniška komisija druge stopnje v takšnih primerih mnenje podrobno obrazložiti na podlagi medicinske dokumentacije, pravil stroke in izsledkov medicinske znanosti. Po stališču Upravnega sodišča mora upravni organ utemeljiti svojo odločitev, ki pomeni spremembo glede na predhodno ugotovljena pravno-relevantna dejstva, tudi če so podatki o drugačnih ugotovitvah zdravniških komisij v spisu iz predhodnih postopkov (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 2346/97-14 z dne 19.1.2000). Mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki ga tožena stranka prevzame v odločbo, mora biti obrazloženo v tolikšni meri, da ga sodišče v upravnem sporu lahko preizkusi (Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 618/93-4 z dne 27.1.1994). Po praksi Vrhovnega sodišča niti pavšalna obrazložitev zdravniške komisije ni takšna, da bi jo lahko sodišče preizkusilo oziroma da bi lahko sodišče preizkusilo zakonitost izpodbijane odločbe (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi U 588/93-4 z dne 15. 9. 994). Po mnenju Vrhovnega sodišča je podlaga za odločbo lahko le popolno logično in obrazloženo mnenje zdravniške komisije (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi U 407/93-6 z dne 9.3.1994). V primeru pavšalno obrazloženega mnenja zdravniške komisije mora upravni organ pomanjkljivost odpraviti tako, da od zdravniške komisije druge stopnje zahteva, naj v določeni smeri dopolni obrazložitev mnenja (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi U 756/93-4 z dne 21.9.1994). V obravnavani zadevi tožena stranka ni zahtevala dopolnitve mnenja zdravniške komisije, izpodbijana odločba pa ima samo pavšalno obrazložitev. Sodišče je na tej podlagi v skladu z upravno-sodno prakso tožbi ugodilo, ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena dejstva (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). V tej presoji je sodišče upoštevalo, da obveznost tehtne presoje ključnih dejstev in celovite obrazložitve upravne odločbe glede na navedbe stranke izhaja tudi iz določbe 22. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I), ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopkih, v katerih upravni organi odločajo o pravicah. Od spoštovanja določila 22. člena Ustave s strani upravnih organov v takih primerih je odvisno tudi varstvo pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS). Upravni organ je v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.