Jedro

Ravnanje toženca, ki je tožniku z dokončno odločbo zavrnil priznanje zavarovalne dobe za obdobje od 7. 1. 1977 do 31. 12. 1981, ko je tožnik delal v tujini, ni protipravno ravnanje, kljub temu da je bila zavarovalna doba tožniku priznana v sodnem postopku, saj je tožnik plačilo prispevkov, kot pogoj za priznanje zavarovalne dobe, dokazal šele v sodnem postopku. O dškodninska odgovornost toženca za škodo v višini pokojnin, ki naj bi tožniku nastala zato, ker je kasneje izpolnil pogoje za upokojitev, ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati znesek 5.773,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih uveljavlja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da mu toženec ni dolžan plačati odškodnine, ker ni podanega protipravnega ravnanja. Pri tem je predpostavke odškodninske odgovornosti ugotavljalo na podlagi toženčevega ravnanja oziroma odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 20. 2. 2008, kar pa ni v skladu s podanimi navedbami. Protipravno ravnanje toženca je namreč v tem, da je z dokončno odločbo z dne 9. 4. 2002 zavrnil zahtevo za priznanje zavarovalne dobe od 1. 7. 1997 do leta 1981. Toženec namreč ni imel evidentirane te zavarovalne dobe, s čimer mu je preprečil, da bi pogoje za starostno pokojnino izpolnil že prej. Podlaga za uveljavljanje krivdne odškodninske odgovornosti toženca je pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 3122/2005 z dne 7. 2. 2007, ne pa toženčevo odločanje o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma izplačevanju akontacije. Zato ni pomembno, da se tožnik zoper to odločbo ni pritožil. Nadalje je sodišče zmotno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevo za starostno pokojnino vložil dne 20. 2. 2008. Tožnik je namreč na glavni obravnavi dne 26. 9. 2012 zatrjeval, da je zahtevo vložil že leta 2001 ali leta 2000, v zvezi s čimer je predložil tudi dopis toženca z dne 11. 1. 2001, poleg tega pa je predlagal, da sodišče pridobi upravni spis pod št. P 1029216. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi glede na podatke iz sodbe z dne 7. 2. 2007 je nesporno mogoče zaključiti, da je tožnik pokojnino zahteval že prej in ne šele 20. 2. 2008. Pred tem je menil, da bo toženec po izdaji oziroma pravnomočnosti sodbe sam izdal odločbo o starostni pokojnini, saj je s priznanjem zavarovalne dobe izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Nadalje sodišče neutemeljeno ni upoštevalo razlogov sodbe z dne 7. 2. 2007, temveč je spreminjalo njene zaključke in ocenilo, da s sodbo ugotovljena kršitev 34. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ) ni relevantna za ugotovitev protipravnosti ravnanja. Tožnik je namreč utemeljeno sklepal, da toženec razpolaga in hrani vse podatke o pokojninski dobi, kot mu to nalaga zakonodaja. Poleg tega sodišče tudi ni zaslišalo tožnika, mu je pa postavljalo določena vprašanja. Dokazni sklep o tem, da se tožnika zasliši, ni bil sprejet, zaslišanje ni potekalo po pravilih ZPP, zlasti ni bilo skladno z 289. členom ZPP, saj sodniki porotniki in tožnikov pooblaščenec niso imeli možnosti, da bi tožniku postavljali vprašanja. S tem je sodišče zagrešilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega je takšno ravnanje v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se namreč ni strinjalo s sodbo z dne 7. 2. 2007 in je njene zaključke nepravilno ocenilo, zato so razlogi sodbe, glede na to, da je sodišče protipravnost ravnanja toženca ugotavljalo glede na vlogo z dne 20. 2. 2008, namesto glede na zavrnitev priznanja zavarovalne dobe od leta 1977 do leta 1981, nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Protipravnost se označuje tudi s pojmom škodljivo dejstvo, kar predstavlja stanje, ko toženec zaradi neurejene matične evidence tožniku ni priznal zavarovalne dobe. Toženec mora glede na javna pooblastila voditi točne, pravilne in popolne evidence. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko naj bi protipravnost ravnanja toženca ugotavljalo glede na vlogo z dne 20. 2. 2008, namesto glede na zavrnitev priznanja zavarovalne dobe od leta 1977 do leta 1981, zaradi česar naj bi bili razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, prav tako je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, skladno s tožnikovimi trditvami kot protipravno ravnanje presojalo tudi zavrnilno dokončno odločbo toženca z dne 9. 4. 2002 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 11. 2000 in zaključilo, da toženec ni namerno ali z veliko malomarnostjo zavrnil tožnikove zahteve za priznanje zavarovalne dobe in ni ravnal v nasprotju z določili Zakona o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ/80; Ur. l. SFRJ, št. 34/79).

Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku, ne da bi sprejelo dokazni sklep o njegovem zaslišanju, postavljalo vprašanja, pri tem pa sodnikom porotnikom in tožnikovemu pooblaščencu onemogočilo, da bi mu postavljali vprašanja, zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 289. členom ZPP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 9. 2012 izhaja, da tožnik ni bil zaslišan kot stranka na podlagi 257. člena ZPP, zato dokazni sklep o tem po 287. členu ZPP tudi ni bi sprejet. Nasprotno, sodišče prve stopnje je vse dokazne predloge, vključno s tožnikovim zaslišanjem, na navedenem naroku zavrnilo kot nepotrebne, in izvedlo dokaz z vpogledom in proučitvijo listin v spisu. Sodišče prve stopnje je skladno z načelom materialnega procesnega vodstva s tožnikom razčiščevalo pomanjkljive navedbe o pomembnih dejstvih, za kar je imelo vso podlago v 285. členu ZPP, po katerem predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

V tej zadevi gre za spor o tem, ali je podana odškodninska odgovornost toženca. Tožnik namreč zatrjuje, da mu je zaradi zavrnilne odločbe toženca o zavarovalni dobi za čas podaljšanega zavarovanja, posledica katere je, da je tožnik kasneje izpolnil pogoje za starostno upokojitev iz 36. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), nastala premoženjska škoda v višini mesečnih pokojnin.

Toženec na podlagi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da odškodninska odgovornost toženca v obravnavanem primeru ni podana, ker ni podanega elementa protipravnega ravnanja.

Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da ravnanje toženca, ki je tožniku z dokončno odločbo z dne

9. 4. 2002 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 11. 2000 zavrnil priznanje zavarovalne dobe za obdobje od 7. 1. 1977 do 31. 12. 1981, ni protipravno ravnanje, s čimer pritožbeno sodišče soglaša in pri tem poudarja naslednje.

Protipravnost se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti (oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil) je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno .

Sodna praksa je že zavzela stališče, da napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje. (Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 509/2000, sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 434/2008 in sklepu opr. št. II Ips 645/2009.) .

Toženec je tožniku z dokončno odločbo z dne 9. 4. 2002 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 11. 2000 zavrnil priznanje zavarovalne dobe za obdobje od 7. 1. 1977 do 31. 12. 1981, ko je bil tožnik za čas zaposlitve v Švici, pod pogojem plačila prispevkov, še nadalje vključen v obvezno zavarovanje pri tožencu (podaljšano zavarovanje). Na podlagi dveh potrdil o plačilu, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, je namreč toženec zaključil, da tožnik ni zanesljivo izkazal, da je plačal prispevke za čas podaljšanega zavarovanja. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 3122/2005 z dne 7. 2. 2007, potrjeno s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 346/2007 z dne 4. 7. 2007, sta bili zavrnilni odločbi toženca kot nepravilni in nezakoniti odpravljeni, tožniku pa je bilo v pokojninsko dobo priznano tudi sporno obdobje podaljšanega zavarovanja, in sicer na podlagi dokazov, ki jih je tožnik predložil že v upravnem postopku, tožnik pa je v sodnem postopku predložil še dodatna potrdila o plačilu. Tožniku je bilo z odločbo pravnega prednika toženca z dne 7. 3. 1977 zagotovljeno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas dela v tujini, ob pogoju, da plača prispevke. Skladno s Sklepom o pogojih za podaljšano zavarovanje, višini in načinu plačevanja prispevkov za podaljšano zavarovanje (Ur. l. SRS, št. 7/73) se je čas podaljšanega zavarovanja vpisal v delovno knjižico in evidentiral v matični evidenci s skladu s predpisi o matični evidenci, ko je zavarovanec izkazal, da je plačal prispevek za podaljšano zavarovanje. To pomeni, da se je zavarovalna doba podaljšanega zavarovanja v matično evidenco, ki jo je pravni prednik toženca vodil na podlagi ZMEPIZ/80, vpisala šele po plačilu prispevkov oziroma, ko je njihovo plačilo izkazal zavarovanec. Kot že navedeno, je tožnik plačilo prispevkov izkazal oziroma dokazal šele v sodnem postopku.

Za odločitev o zadevi pa ni bistvenega pomena sicer sporno dejstvo, kdaj je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela vložena, zato sodišče prve stopnje s tem v zvezi utemeljeno ni izvajalo dokazov. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov glede tistega dejstva, ki ni pravnorelevantno (287. člen ZPP). Tožnik je bil namreč vse do 24. 3. 2008 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po 2. odstavku 156. člena ZPIZ- 1

je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja. Od tega dne dalje je toženec tožniku z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2008 tudi priznal pravico do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, in sicer na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v trajanju 43 let in 6 dni, vključno s sporno zavarovalno dobo, v višini 90,05 % od pokojninske osnove.

Na podlagi navedenega je p ritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.