Jedro

Obveznost plačevanja najemnine je toženec prevzel s sklenitvijo najemne pogodbe s tožnico. Brez sporazuma z njo zato ni mogel najemnine veljavno plačevati nikomur drugemu. Če je del najemnine plačeval V.J., je to lahko storil na svoje breme in ne na škodo tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 654.713,50 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Višji zahtevek je zavrnilo in odločilo, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške. Prisojeni znesek predstavlja razliko med najemnino, ki jo je toženec plačeval, in tisto, ki bi jo moral plačevati, ter odškodnino za škodo na lokalu.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitev, da sta se stranki dogovorili, da bosta najemnino usklajevali z inflacijskimi gibanji ob uporabi valutne klavzule. Znesek premalo plačane najemnine je izračunalo na podlagi zadnje nesporne najemnine. Ta znesek, oziroma njegovo vrednost v nemških markah, je vzelo kot osnovo za izračun premalo plačane najemnine. Nadalje je ugotovilo, da toženec pri gospodarjenju z najetimi prostori ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Zato mora tožnici povrniti škodo, ki ji je s tem nastala.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Sodbo izpodbija glede zneska 438.200,00 Sit, to je zaradi premalo plačane najemnine. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi tisti del obeh sodb, ki se nanaša na neplačano najemnino, to je za znesek 438.200,00 Sit. Navaja, da sodišči nista upoštevali, da je bil lokal zaradi uničenja po poplavi novembra 1990 manj vreden. Tožnica pa prejete odškodnine ni vložila v odpravo škode. Nadalje ni upoštevano bistveno zmanjšanje prometa in dejstvo, da je toženec del najemnine plačeval solastnici V.J..

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je toženec od avgusta 1990 dalje plačeval tožnici najemnino v znesku 4.000 tedanjih dinarjev mesečno. Ta znesek je do konca leta 1990, ko se je spremenil tečaj nemške marke, predstavljal vrednost 591 DEM. Takšno najemnino je torej toženec plačal še po poplavi, kar pomeni, da je z njo soglašal kljub škodi, ki mu jo je prizadejala poplava. Zato ne more za nazaj uveljavljati znižanja najemnine, ki jo je plačeval sproti, zaradi okoliščin, na katere se je začel sklicevati šele kasneje.

Zmanjšanje prometa je razlog, da bi toženec poskusil doseči s tožnico dogovor o zmanjšanju najemnine ali pa, da bi pogodbo odpovedal. Ni pa to utemeljen razlog, da za nazaj enostransko uveljavlja znižanje najemnine.

Obveznost plačevanja najemnine je toženec prevzel s sklenitvijo najemne pogodbe s tožnico. Brez sporazuma z njo zato ni mogel najemnine veljavno plačevati nikomur drugemu. Če je del najemnine plačeval V. J., je to lahko storil na svoje breme in ne na škodo tožnice.

Teh ugovorov sodišči prve in druge stopnje utemeljeno nista upoštevali. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. čl. ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odst. 166. in prvem odst. 155. čl. ZPP. Odgovor na revizijo ni prispeval k rešitvi zadeve. Stroški zanj zato niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.