Jedro

Stranka lahko izpodbija pogodbo zaradi napak volje le s posebno tožbo, ne pa tudi z ugovorom v pravdi po tožbi nasprotne stranke na izpolnitev pogodbe.

Izrek

Pritožba druge tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku 3.744.190,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.161.028,00 SIT od 1.4.1998 do dneva plačila in od zneska 1.583.162,00 SIT od 7.5.1998 do plačila ter pravdne stroške v znesku 165.763,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prvostopenjske odločbe do dneva plačila, drugotožena stranka pa je dolžna poleg prej navedenih stroškov plačati še pravdne stroške v višini 72.401,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1999 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje druga tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka in predlaga, da se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je drugega toženca agent tožeče stranke dejansko preslepil in je toženec v dobri veri podpisal dokument, pri čemer se ni zavedal posledic. Druga tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje prič, ki bi to lahko pojasnile, sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da pogodbeno razmerje med strankama še vedno obstaja in da tega v tem postopku ni dolžno razčiščevati. Ker pa je obstajala pri podpisu poroštvene izjave s strani tožeče stranke prevara, poroštvena izjava drugega toženca ni veljavna, kar bi moralo sodišče prve stopnje v postopku upoštevati.

Pritožba druge tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi stališču druge tožene stranke, da je mogoče uveljavljati izpodbojnost pogodbe zaradi napak volje že z ugovorom v pravdi. Stranka, ki meni, da je pogodba izpodbojna, mora to izpodbojnost zaradi napak volje uveljavljati s samostojno tožbo in šele, ko sodišče z oblikovalno sodbo razveljavi sklenjeno pogodbo, pogodba neha veljati. Taka je ustaljena sodna praksa. Res je, da del teorije sprejema drugačno stališče in meni, da je mogoče izpodbojnost pogodbe zaradi napak volje uveljavljati tudi z ugovorom v pravdi (Cigoj dr. Stojan: Komentar obligacijskih razmerij 1. knjiga, stran 384, Blagojevič dr. Borislav, Krulj dr. Vrleta: Komentar Zakona o obligacionim odnosima I, stran 323 in Vizner dr. Boris: Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, stran 481). Taka razlaga določil o izpodbojnosti pa po mnenju pritožbenega sodišča nasprotuje jasnemu določilu 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile, ta pravica pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Omenjeno določilo torej računa s tem, da se izpodbija pogodba s posebno tožbo in ne le z ugovorom v pravdi. Do drugačne razlage tudi ne more pripeljati določilo 500. člena ZOR. Res je, da po 2. odst. 500. člena ZOR kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, lahko po preteku roka za tožbo, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža ceno ali povrne škodo. Vendar pa se tudi tu ugovor lahko usmeri le v to, da se zniža cena ali povrne škoda, ne pa v druge sankcije zaradi stvarnih napak, zlasti torej ne tudi v izjavo, da kupec razdira pogodbo. Smiselno enake pravne posledice kot razdrtje pogodbe pa pomeni tudi ugovor izpodbojnosti pogodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.