Jedro

Iz 10. točke 3. člena ZDCOPMD ne izhaja, da gre za mobilnega delavca le v primeru, če na dan opravi več kot en prevoz krajši od 50 km. Stališče toženke, da bi bilo tožnika možno šteti za tovrstnega delavca le, če bi imela kot glavno dejavnost registrirano dejavnost mestnega potniškega prometa, je napačno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za čas od 1. 1. 2014 dalje obračuna in izplača prikrajšanje pri plači iz naslova dela preko polnega delovnega časa v skupnem znesku 4.478,58 EUR bruto, in sicer za leto 2014 za mesece od januarja do vključno aprila in septembra do vključno decembra, za leto 2015 od januarja do vključno aprila in septembra do vključno decembra ter za leto 2016 za obdobje od januarja do vključno aprila v zneskih, kot so razvidni iz točke I izreka, pripadajoče neto zneske pa nato skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila nakaže tožniku, vse v roku 15 dni (točka I izreka). V presežku, za plačilo zneska 2.751,17 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) in odločitev, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma je tožniku prisodilo nekaj več in nekaj drugega, kot je zahteval. Zahteval je plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa, sodišče pa je odločilo, da mu mora toženka plačati prikrajšanje pri plači iz naslova dela preko polnega delovnega časa. Sodišče je tako kršilo načelo dispozitivnosti in odločilo mimo zahtevka. Odločilo je namreč o nečem, česar tožnik ni zahteval. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja na naroku dne 21. 12. 2021 tako glede povišanja zahtevka kakor tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti, vendar o ugovoru sodišče ni odločilo. Zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka se pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Tožba je bila vložena 7. 11. 2016, tožbeni zahtevek je bil povišan s pripravljalno vlogo dne 6. 12. 2021, zato je povišani del zahtevka zastaral za obdobje od januarja 2014 do marca 2016. Nadalje je sodišče izvedlo informativni dokaz z izvedencem finančne stroke, saj tožnik v tožbi ni podal nobene trditvene podlage v zvezi z višino zahtevka. Toženka je že tekom postopka opozorila, da gre za nedovoljen dokaz, vendar ga je sodišče prve stopnje dopustilo in s tem bistveno kršilo določbe ZPP. Tožnik je na delovnem mestu voznik avtobusa opravljal različne prevoze. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se za delovni čas tožnika uporabljajo določbe ZDR-1 in Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet v Sloveniji za dneve, ko je poleg ostalih prevozov opravil vsaj en linijski prevoz potnikov, krajši od 50 kilometrov. Določbe ZDCOPMD se uporabljajo le za voznike, ki opravljajo izključno takšne prevoze, ne pa za tožnika. To potrjuje jezikovna razlaga drugega odstavka 2.b člena ZDCOPMD. Namen ureditve je, da je delovni čas voznikov, ki opravljajo linijske prevoze potnikov krajše od 50 kilometrov, drugače urejen. Ni podlage za enako obravnavanje voznikov, ki opravljajo linijske prevoze potnikov krajše od 50 kilometrov, in voznikov, ki takšen prevoz opravijo le občasno. Pri presoji, kako je urejen delovni čas voznika, je bistveno, kot je poudarila toženka že pred sodiščem prve stopnje, s kakšno dejavnostjo se ukvarja delodajalec. Toženka ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost 49.391 Medkrajevni in drug cestni potniški promet. Status posameznega delavca je potrebno ocenjevati skozi celotno obdobje njegove zaposlitve pri delodajalcu glede na dejavnost delodajalca, ki jo opravlja. Tudi če bi držalo, da ima tožnik status voznika do 50 km, se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na sodbo Pdp 688/2021, v kateri je pritožbeno sodišče spregledalo določbo tretjega odstavka 2.b člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, ki glede vrednotenja delovnega časa in časa razpoložljivosti v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km določa uporabo Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet. Toženka meni, da ni zakonske podlage, da bi morala ves čas (odmor za malico in razpoložljivost) tožniku plačevati 100 % urno postavko. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo, kar je toženka opozarjala ves čas, tudi v pripombah na izvedensko mnenje. Tega pa sodišče ni upoštevalo, tako da je posledično ob nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno odločilo o višini zahtevka. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je tožnika zastopal sindikalni predstavnik. Določbo drugega odstavka 38. člena ZDSS-1 bi lahko uporabilo le, če v tem sporu ne bi nastali stroški izvedencev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določila ZDR-1, ZDCOPMD, Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet in Podjetniške kolektivne pogodbe. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, storilo pa tudi ni nobenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne s pritožbo zatrjevane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi razlogi in pravno podlago, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

7. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo voznika avtobusa in v vtoževanem obdobju opravljal le linijske prevoze krajše od 50 km. Toženka mu v delovni čas ni vštevala odmora in tudi ne razpoložljivosti, zato je bil tožnik prikrajšan pri plačilu za opravljeno delo.

8. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prekoračilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa, sodišče pa je v točki I izreka odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati prikrajšanje pri plači iz naslova dela preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve sodbe jasno in pravilno obrazložilo, da je tožnik ves čas postopka zahteval plačilo za delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo. Tožnik je zahtevek opredelil po višini in iz opredelitve izhaja, da ni zahteval le plačila dodatka, ampak plačilo razlike med prejetim plačilom in plačilom za delo, do katerega je dejansko upravičen. Sodišče prve stopnje s tem, ko je v izreku sodbe navedlo naslov terjatve, tožniku ni prisodilo nekaj več ali kaj drugega od tega, kar je tožnik zahteval. Načelo dispozitivnosti ni bilo kršeno.

9. Prav tako je sodišče prve stopnje v točkah 7 in 12 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je tožnik podal dovolj jasno in obrazloženo, torej zadostno trditveno podlago, da je, glede na to, da je bilo med strankama osnovno razhajanje v pojmovanju, ali se vse postavke, tudi čas razpoložljivosti in čas odmora, vštevajo v delovni čas tožnika ali ne, zadoščala za preizkus pravilnosti izračuna vtoževane prikrajšanosti tožnika po sodnem izvedencu. Ker tožba ni bila nesklepčna, postavitev izvedenca ni informativni dokaz.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je skladno z izvedenskim mnenjem zvišan tožbeni zahtevek v tem delu zastaral, ker je od vložitve tožbe do zvišanja zahtevka preteklo več kot pet let. V obravnavani zadevi ni prišlo do spremembe tožbe, saj tožnikov tožbeni zahtevek vse od vložitve tožbe temelji na isti dejanski podlagi. Tožnik je s pripravljalno vlogo dne 6. 12. 2021 tožbeni zahtevek le po višini prilagodil izvedenskemu mnenju, kar je neprava sprememba tožbe. Tožnik je šele po prejemu izvedenskega mnenja lahko postavil po višini primeren znesek glede na postavljeno dejansko podlago (360. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal linijske prevoze potnikov na relacijah do 50 km, da je napačno stališče toženke, da bi lahko tožnika šteli za mobilega delavca v smislu prvega odstavka 2.a člena ZDCOPMD le ob upoštevanju glavne dejavnosti toženke. Pri tem se je sklicevalo na stališče višjega sodišča v zadevi Pdp 688/2021, ki po stališču toženke ni pravilno. To stališče višjega sodišča je bilo kot pravilno potrjeno v reviziji s sklepom VS RS, opr. št. VIII Ips 29/2022 z dne 29. 11. 2022. Iz navedenega sklepa izhaja, da je pravilno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi (točka 10 obrazložitve), da iz dikcije 10. točke 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadaljnji) ne izhaja, da gre za tovrstnega delavca le v primeru, če na dan opravi več kot en prevoz krajši od 50 km, ter da je stališče toženke, da bi bilo tožnika možno šteti za tovrstnega delavca le, če bi imela kot glavno dejavnost registrirano dejavnost mestnega potniškega prometa, napačno.

12. Na podlagi določbe 10. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD, ki je skladna z opredelitvijo efektivnega delovnega časa po drugem odstavku 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in ker se po petem odstavku 154. člena ZDR-1 čas odmora med delom šteje v delovni čas, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil v vtoževanem obdobju delovni čas tožnika od začetka do zaključka dela.

13. Izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca finančne stroke s pisno in ustno obrazložitvijo je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno in ustrezno, kar je natančno in obsežno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah od 15 do 20 obrazložitve sodbe in pripadajoči znesek mesečnega prikrajšanja tožnika iz naslova neplačanega dela preko polnega delovnega časa, ki ga je v posameznih mesecih vtoževanega obdobja opravil tožnik, dosodilo iz 61 kolone tabele 1b na l. št. 132 spisa. Izvedenec je izračunal prikrajšanje tožnika tako, da je pravilno za vse ure od začetka do zaključka dela upošteval, da gre za ure dela, ki se štejejo v delovni čas, ure, ki presegajo polni delovni čas, so nadure.

14. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s stroški postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). V točkah 23 in 24 obrazložitve je svojo odločitev, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka, ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da tožnik v postopku sicer ni v celoti uspel, da je moralo sodišče pravilnost tožnikovega uveljavljanega prikrajšanja iz naslova dela preko polnega delovnega časa preveriti z izvedencem ekonomsko finančne stroke in dopolnitvami ter zaradi pomislekov obeh strank v pravilnost izračunov postaviti še drugega izvedenca te stroke. Glede na to, da sta stranki položili predujem vsaka za enega postavljenega izvedenca, da pa tožnik, ki je v postopku končno uspel 62 %, stroškov za izvedenca ni priglasil, je pravilno ugotovilo, da zgolj zaradi delnega uspeha tožnika, posebni stroški niso nastali.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.