Jedro

Za materialnopravno pravilno ovrednotenje tudi tožničinega krivdnega prispevka k nastali ji škodi v okviru določbe tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 177. člena ZOR je treba nujno upoštevati, da je bilo za zavarovanca tožene stranke kot voznika tovornjaka (upravljalca nevarne stvari) tožničino dejanje takšno, ki ga tudi po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti ni mogel pričakovati in da se v dani situaciji posledicam tožničinega dejanja tudi ni mogel izogniti; lahko bi jih preprečil ali le zmanjšal njihov obseg kvečjemu v primeru hitrosti njegove vožnje, nižje od tudi sicer dovoljene glede na cestnopravne predpise. Ta njegova možnost pa je bila znotraj porazdelitve odškodninske odgovornosti po enakih delih pravilno upoštevana, saj voznik tovornjaka ob pogojih za pravilno prehitevanje ni mogel pričakovati, da bo ves čas ob desnem robu ceste vozeča kolesarka, ki jo je že prej videl, prav v trenutku prehitevanja nenadoma začela s polkrožnim zavijanjem čez cesto za 180 stopinj, ne da bi se prepričala ali to lahko varno stori in ne da bi svojo namero predhodno kakorkoli nakazala.

Izrek

Revizija se v delu:

1. zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve o višini odškodnine in 2. zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje v delu odločitve o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo - to je za znesek 4,010.50,00 SIT s pripadki zavrže;

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela kot kolesarka v prometni nesreči dne 20.2.1998, ko je vanjo trčil s tovornim vozilom zavarovanec tožene stranke. Odločilo je, da je delež objektivno (zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti pa tudi krivdno) odgovornega voznika tovornega vozila za tožničino škodo 70%, tožničin lastni (krivdni) prispevek k nastali ji škodi pa je ocenilo s 30%. Od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6,850.000,00 SIT je sodišče prve stopnje tožnici po višini priznalo 4,250.000,00 SIT, upoštevaje 30%-ni lastni prispevek pa prisodilo 2,975.000,00 SIT (70% od 4,250.000 SIT = 2,975.000 SIT). Zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo ji je priznalo po višini v celoti (8.021,00 SIT), upoštevaje tožničin 30%-ni lastni prispevek pa ji je iz tega naslova prisodilo še znesek 5.614,70 SIT (70% od 8.021,00 SIT = 5.614,70 SIT). Skupno je torej sodišče prve stopnje po odpravi računske napake s sklepom o popravi sodbe prisodilo tožnici 2,980.614,70 SIT odškodnine s pripadki (2,975.000,00 SIT + 5.614,70 SIT = 2,980.614,70 SIT). Višji zahtevek do zneska 6,863.021,00 SIT spp (v resnici pa do zneska 6,858.021,00 SIT spp spričo tožničine računske napake) je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in z vmesno sodbo odločilo, da sta deleža odgovornosti zavarovanca tožene stranke in tožnice za nastalo škodo enaka (vsakega do polovice), medtem ko je sodbo sodišča prve stopnje "v dajatvenem delu o višini odškodnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki, ter glede odločitve o stroških postopka" razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo (vsebinsko pa očitno tudi zoper sklep) sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri je obseg izpodbijanega dela opredelila z navedbami, da je "na revizijski stopnji sporno 3,429.011,00 SIT spp" (opomba revizijskega sodišča: ta znesek je polovica od celotne skupno zahtevane in pravilno seštete odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo) ter da "izpodbija sodbo višjega sodišča v delu, ko je le-to tožnici prisodilo 50% sokrivdo" in da "izpodbija s to revizijo tudi zavrnilni del sodbe, s katerim sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožničine zahtevke iz naslova nepremoženjske škode v znesku 3,875.000,00 SIT (opomba revizijskega sodišča: ta znesek je razlika med zneskom zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6,850.000,00 SIT in zneskom na prvi stopnji prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2,975.000,00 SIT), oziroma je drugostopenjsko sodišče v tem delu sodbo razveljavilo". Kot revizijska razloga uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica v delu revizije zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje ponovi očitek procesnopravne narave iz pritožbe, da je sodišče prve stopnje o spornem vprašanju tožničine naznanitve namena spremembe smeri vožnje (z roko) poklonilo vero zavarovancu tožene stranke - vozniku tovornjaka, ki v pravdnem postopku sploh ni bil neposredno zaslišan (temveč le v kazenskem postopku kot obdolženec), glede na odgovor sodišča druge stopnje na tak pritožbeni očitek pa s tem v zvezi še dodaja, da zaslišanja voznika tovornjaka tožnica ni predlagala, ker je izvedbo tega dokaza predlagala tožena stranka, ki pa je nato ta dokazni predlog umaknila. V zvezi z izpodbijano odločitvijo o podlagi tožbenega zahtevka tožnica nato še očita sodiščema obeh stopenj (ponovno tudi v obliki bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker da "ni obrazloženo, v čem je sokrivda tožnice") prezrtje kot možnega vzroka za prometno nesrečo, da je zavarovanec tožene stranke preprosto spregledal tožničino pravočasno naznačbo nameravane spremembe smeri vožnje - zavijanja v levo, ter da sta sodišči neustrezno ovrednotili pomen prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje zavarovanca tožene stranke. Sicer pa je tožnica glede temelja - (so)odgovornosti priložila reviziji še odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki primerjalno po njenem mnenju narekujejo v danem primeru odločitev o polni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke za nastalo ji škodo, v nobenem primeru pa ne omogočajo ovrednotenja njenega prispevka v deležu, ki bi presegel 10%. V preostalem delu revizijskih navedb tožnica obširno graja odločitev sodišča prve stopnje o njeni neupravičenosti do višje odškodnine od priznane ji za nepremoženjsko škodo ter odločitev o zamudnih obrestih od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

Obrazložitev odločitve o reviziji iz tč. I./1. izreka te odločbe: Glede na že povzete revizijske navedbe tožnica z revizijo očitno izpodbija tudi "odločitev" o višini odškodnine, saj je v okviru opredelitve obsega revizijskega izpodbijanja navedla, da izpodbija tudi "zavrnilni del sodbe, s katerim sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožničine zahtevke iz naslova nepremoženjske škode v znesku 3,875.000,00 SIT". Vendar odločitve o višini tožbenega zahtevka oziroma o višini odškodnine preprosto (še) ni - in s tem tudi ne zavrnilnega dela odločitve o višini odškodnine, saj je sodišče druge stopnje odločilo o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo, medtem ko je s sklepom sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o višini odškodnine razveljavilo - in to v celoti, tudi v zavrnilnem delu. O obsegu razveljavitve prvostopenjske sodbe utegne resda vzbuditi nekaj dvoma ne povsem jasna in na prvi pogled morda zavajajoča formulacija izreka odločbe sodišča druge stopnje v delu, v katerem ima formalnopravno naravo sklepa in po kateri se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v "dajatvenem delu o višini odškodnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki". Vendar je sleherni dvom o obsegu razveljavitve prvostopenjske sodbe odveč že spričo izreka sklepa sodišča druge stopnje o delni ugoditvi tudi pritožbi tožnice (s katero je izpodbijala le zavrnilni del sodbe), saj bi sicer bilo treba na drugi stopnji ustrezno ugotovljenemu tožničinemu lastnemu prispevku k nastali ji škodi v sorazmernem obsegu izreči zavrnilno sodbo, enako pa izhaja tudi iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje spričo razlogov izključno procesnopravne narave za razveljavitev odločitve o višini odškodnine, katere primernost sodišče druge stopnje sploh ni presojalo. S pravnomočnostjo zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe bi se pojavil tudi problem t.i. "plafoniranja" odškodnine za nepremoženjsko škodo ob ponovnem odločanju o njej na prvi stopnji. V izreku odločbe sodišča druge stopnje pa tudi ni opredelitve obsega, v katerem bi sodba sodišča prve stopnje bila morebiti "potrjena", kljub le delnim ugoditvam pritožbama pravdnih strank - kar spet kaže na razveljavitev prvostopenjske sodbe glede odločitve o višini odškodnine v celoti, torej ob delni ugoditvi tudi tožničini pritožbi, ki s pritožbo v delu zoper odločitev o podlagi zanesljivo ni uspela (temveč je v tem delu uspela le tožena stranka). Po obrazloženem se tako izkaže, da tožnica z revizijo izpodbija med ostalim tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v višini pripadajoče ji odškodnine, ki je bil s sklepom sodišča druge stopnje razveljavljen. Zato je bilo treba revizijo v tem delu na podlagi odločbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči, saj je vložena zoper odločbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP je namreč revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji.

Obrazložitev odločitve o reviziji iz tč. I/2. izreka te odločbe: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica je iz naslova plačila odškodnine za premoženjsko škodo zahtevala znesek 8.021,00 SIT, kar glede na pravnomočno vemsno sodbo, izdano na drugi stopnji, pomeni, da je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločitve o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo 4.010,50 SIT. Ta znesek pa ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (1,000.000,00 SIT) in je zato tožničino revizijo tudi v tem delu bilo treba zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

Obrazložitev odločitve o reviziji iz tč. II. izreka te odločbe: Glede na doslej obrazloženo se izkaže, da tožnica z revizijo dopustno izpodbija le na drugi stopnji izdano vmesno sodbo v delu, s katerim ji je bil pripisan polovični delež lastne odgovornosti za nastalo ji nepremoženjsko škodo v prometni nesreči dne 20.2.1998. V zvezi s tem delom odločitve revizijsko uveljavljana procesna kršitev v postopku na prvi in drugi stopnji ni podana. Tožnica jo namreč uveljavlja z revizijsko grajo dokazne metode, po kateri sta sodišči prve in druge stopnje prišli do ugotovitve, da kot kolesarka ni pred zavijanjem v levo z roko nakazala nameravane spremembe smeri svoje vožnje. Sodišče prve stopnje pa do te ugotovitve ni prišlo le na podlagi zagovora zavarovanca tožene stranke, ki ga je podal kot obdolženec v kazenskem postopku (v katerem mu, mimogrede povedano, sploh ni bilo očitano morebitno proti predpisno prehitevanje kolesarke - na primer v trenutku, ko zaradi nakazanega namena njenega zavijanja ne bi imel pogojev za dovoljeno prehitevanje, temveč mu je bila očitana le prehitra vožnja); v obrazložitvi sodbe jo je oprlo še na druge podatke iz kazenskega spisa - vključno z mnenjem izvedenca prometne stroke, pri tem pa ocenilo tudi izpovedbo tožnice posredno o tej okoliščini, zaslišane kot stranke v tem pravdnem postopku, in v kateri je imelo sodišče neposredno oporo za ugotovitve, da je tožnica nenadoma začela s polkrožnim zavijanjem čez cesto (za 180 stopinj) v levo (v trenutku, ko jo je že začel prehitevati s tovornim vozilom zavarovanec tožene stranke), ne da bi se ozrla in prepričala, ali to lahko varno stori (ker da je na tem mestu promet običajno redek in da tovornjaka zaradi mimovozečega vlaka niti ni slišala). Predvsem pa je pomembno, da tožnica v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjevala, da je nameravano spremembo smeri vožnje nakazala (to je izpovedala le zaslišana kot stranka), niti ni nasprotnega očitka, ki ji ga je naprtila tožena stranka v odgovoru na tožbo, nikoli prerekala v postopku na prvi stopnji. Ker je tožena stranka svoj prvotni dokazni predlog za zaslišanje voznika tovornega vozila kot priče umaknila in ker tožeča stranka izvedbe tega dokaza (o tudi sicer nezatrjevanem nasprotnem dejstvu) nikoli ni predlagala, ga sodišče ni ne moglo niti smelo izvesti po uradni dolžnosti (7. in 212. člen ZPP). V zvezi s tožničinim očitkom, da ni obrazloženo, v čem je njena sokrivda, pa zadošča odgovor, da je preprosto neresničen in s tem neutemeljen, medtem ko je odgovor na zatrjevano prezrtje kot možnega vzroka za prometno nesrečo okoliščine, da je voznik tovornjaka spregledal tožničino pravočasno naznačbo njenega namena zavijanja, vsebovan v dosedanji obrazložitvi, saj se sodišče s to možnostjo ni bilo dolžno ukvarjati čim je ugotovilo, da tožnica nameravanega zavijanja predhodno ni nakazala.

Izpodbijana vmesna sodba, izdana na drugi stopnji, je tudi materialnopravno pravilna. Mnenju tožnice o neustreznem ovrednotenju pomena prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje voznika tovornega vozila ni mogoče pritrditi. Prav ta je pravilno upoštevana v okviru presoje njegove možnosti preprečitve nastanka škode kot okoliščina, ki je spričo ugotovljenega skrajno neprevidnega in nerazumnega ravnanja tožnice edina sploh preprečevala uporabo določbe drugega odstavka 177. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o popolni oprostitvi odgovornosti objektivno odgovornega voznika motornega vozila. Za materilnopravno pravilno ovrednotenje tudi tožničinega krivdnega prispevka k nastali ji škodi v okviru določbe tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 177. člena ZOR je treba nujno upoštevati, da je bilo za zavarovanca tožene stranke kot voznika tovornjaka (upravljalca nevarne stvari) tožničino dejanje takšno, ki ga tudi po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti ni mogel pričakovati in da se v dani situaciji posledicam tožničinega dejanja tudi ni mogel izogniti; lahko bi jih preprečil ali le zmanjšal njihov obseg kvečjemu v primeru hitrosti njegove vožnje, nižje od tudi sicer dovoljene glede na cestnopravne predpise. Ta njegova možnost pa je bila znotraj porazdelitve odškodninske odgovornosti po enakih delih pravilno upoštevana, saj voznik tovornjaka ob pogojih za pravilno prehitevanje ni mogel pričakovati, da bo ves čas ob desnem robu ceste vozeča kolesarka, ki jo je že prej videl, prav v trenutku prehitevanja nenadoma začela s polkrožnim zavijanjem čez cesto za 180 stopinj, ne da bi se prepričala ali to lahko varno stori in ne da bi svojo namero predhodno kakorkoli nakazala. Prav nenadejanost in nerazumnost ravnanja sicer vidne udeleženke v prometu za vse ostale udeležence je okoliščina, po kateri se ta primer razlikuje od že obravnavanih v sodni praksi, na katere se tožnica sklicuje spričo reviziji priloženih sodnih odločb, saj predvidljivih primerov možnosti nastanka škod v cestnem prometu ni mogoče enačiti z obravnavanim v tej zadevi.

Ker se po obrazloženem izkaže, da v dovoljenem delu revizije uveljavljani revizijski razlogi - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - niso podani, je bilo treba revizijo v tem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.