Jedro

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh za odločitev o potrebnosti sporne pripravljalne vloge pomembnih navedb tožene stranke, ni pa se dolžno opredeliti prav do vseh navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, kjer tožnik od tožene stranke zahteva obračun bruto zneska iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobja in zneske, kot izhajajo iz točke I izreka sklepa in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 v višini 35,16 EUR, od tega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka sodbe) in tožniku povrniti stroške postopka v višini 240,26 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama (točka II izreka sodbe).

2. Zoper II. točko izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz obširne pritožbe izhaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je prva pripravljalna vloga tožnika z dne 28. 6. 2017 potrebna, prav tako pa se tudi ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je tožniku za umik tožbe priznalo 50 točk. To je tožena stranka navedla že v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2018, ker pa se sodišče do teh njenih navedb ni opredelilo, je s tem storilo tudi kršitev določb po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve navedlo razloge, zaradi katerih je kljub nasprotovanju tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2018, s katero se je strinjala z umikom tožbe, tožniku priznalo stroške prve pripravljalne vloge z dne 28. 6. 2017. Razlogi so jasni in utemeljujejo potrebnost te pripravljalne vloge, zato kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2018 o nepotrebnosti tožnikove prve pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh za odločitev o potrebnosti sporne pripravljalne vloge pomembnih navedb tožene stranke, ni pa se dolžno opredeliti prav do vseh navedb.

6. Glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da je prva pripravljalna vloga potrebna, je pravilno odmerilo stroške v višini 150 točk po 2. točki tar. št. 15, prav tako pa je pravilno odmerilo tudi stroške za umik tožbe po 4. točki tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 155. členu istega zakona. Tožnik z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.