Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko gre za spor z mednarodnim elementom, je potrebno za vprašanje veljavnosti določila o pristojnosti, ki se nahaja na hrbtni strani nakladnice in ki določa, da je za rešitev spora pristojno italijansko sodišče, potrebno upoštevati ZMZPP. Ta določa, da se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če je vsaj ena tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne gre za spor, za katerega je podana izključna pristojnost slovenskega sodišča. Tak sporazum o pristojnosti pa skladno s 69/3 členom ZPP velja le, če je sklenjen v pisni obliki, zaradi česar zavezuje upravičenca iz nakladnice samo, če je naročnik prevoza oziroma oseba v njegovem imenu to nakladnico podpisala poleg ladjarja oziroma tožene stranke.
Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: - odločilo, da Okrožno sodišče v Kopru ni pristojno za odločanje v tej zadevi; - da se vsa opravljena pravdna dejanja razveljavijo; - da se tožba zavrže. Proti navedenemu sklepu je vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala njegovo razveljavitev. Bistvena kršitev pravdnega postopka iz 339. čl. ZPP je po mnenju pritožbe podana zato, ker je sklep tako pomanjkljiv, da se sploh ne more preizkusiti. V njem namreč niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so pripeljala sodišče do ugotovitve, da je arbitražna klavzula oziroma pristojnost tujega sodišča materialno pravno veljavno dogovorjena med pravdnima strankama. Nadalje je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj niti arbitražna klavzula in niti pristojnost tujega sodišča nista bili dogovorjeni med pravdnima strankama. Tožeča stranka v tej pravdi vtožuje plačilo terjatve od tožene stranke na podlagi odstopa pravic upravičencev iz nakladnic (vrednostni papir), ki so svoje pravice s cesijo odstopili tožeči stranki. Slednja pa ne uveljavlja svojih pravic niti na podlagi zavarovalne in niti prevozne (ladjarske) pogodbe. Za predmetni spor je torej merodajno le to, kar materialno pravno pravilno določajo nakladnice, na podlagi katerih vtožuje terjatev tožeča stranka. Na zadnji strani teh nakladnic je res navedeno, da je izključno pristojno sodišče v G.. Ta določba pa ni zakonita oziroma ne velja v predmetnem sporu. Nakladnica je podpisana le s strani pooblaščencev tožene stranke. Niti pošiljatelj, niti upravičenci in niti tožeča stranka niso podpisale nakladnic, zato skladno z določbo 69. čl. ZPP, ki zahteva pisni sporazum strank o prorogaciji pristojnosti, taka enostranska določba v nakladnici o prorogaciji pristojnosti, tožeče stranke ne zavezuje, saj se z njo nikoli ni strinjala ali jo celo pisno potrdila. Prav tako je nepravilna druga ugotovitev sodišča, da je med pravdnima strankama dogovorjena arbitražna klavzula. Sodišče celo samo navaja, da je arbitražna klavzula dogovorjena v prevozni pogodbi med K.in toženo stranko, zato tožeči stranki ni jasno, od kje nato zaključek, da je dogovorjena tudi med tožečo stranko in toženo v tej pravdi. Vsled dejstva, da tožeča stranka vtožuje terjatev na podlagi cesije upravičencev iz nakladnic in ne K., določila prevozne pogodbe in v njej morebiti dogovorjena arbitražna klavzula ne morejo vplivati na razmerja iz nakladnic. Določila prevozne pogodbe veljajo po izrecni določbi 514. čl. ZPNP za upravičence iz nakladnice le v kolikor nakladnice same vsebujejo določene določbe prevozne pogodbe. Nakladnice v tem sodnem spisu pa vsebujejo le določbo prevozne pogodbe, s katero je določena prevoznina. Zmotna uporaba materialnega prava je podana v tem, ko se sodišče sklicuje na 955. čl. ZPNP. Na podlagi tega člena je ugotavljalo veljavnost sporazuma o pristojnosti arbitraže in tujega sodišča, ta določba pa nima nikakršne zveze z ugotavljanjem veljavnosti morebitnih dogovorov o pristojnosti, saj se nanaša na postopek izvršbe za izterjavo denarnih terjatev oziroma prodaje ladje. Upravičenci so pridobili svojo terjatev iz nakladnic na podlagi dejstva, da se jim je tožena stranka zavezala v Kopru izročiti v nakladnicah navedeno količino, vrsto in kvaliteto vina, upravičenci pa so sprejeli tako zavezo tožene stranke. Slednja pa svoje obveznosti ni izpolnila v skladu z nakladnicami (531. čl. ZPNP), zato je upravičencem iz nakladnic nastala terjatev do tožene stranke, ki so jo s cesijo prenesli na tožečo stranko. Ker med upravičenci iz nakladnic oziroma tožečo stranko in toženo stranko ni bila dogovorjena pristojnost arbitraže ali tujega sodišča, je v predmetni zadevi že na podlagi določb 485. čl. ZPP in 56. čl. ZMZPP v zvezi z 51. čl. ZPP, pristojno Okrožno sodišče v Kopru.
Pritožba tožeče stranke je utemeljena.
Tožba temelji na trditvi, da je tožena stranka na podlagi nakladnic prevzela na prevoz v Slovenijo določeno količino belega vina, katerega se je zavezala z ladjo prepeljati v luko Koper. Pri prevzemu blaga v namembni luki pa je bilo ugotovljeno onesnaženje vina, zaradi katerega je bilo potrebno njegovo čiščenje, iz naslova katerega so prejemniku blaga nastali stroški, slednji pa je svoje pravice iz prevozne pogodbe cediral tožeči stranki. Za prevoz blaga je bila sklenjena med naročnikom prevoza, družbo K., Filiala Ljubljana ter toženo stranko kot prevoznikom, prevozna pogodba (priloga B2), za vkrcani tovor pa so bile izdane nakladnice (priloga B5 do B9). V prevozni pogodbi je navedeno, da bo za razmerje uporabljeno angleško pravo in morebitna arbitraža: London ali Montecarlo v Monaku. Na hrbtni strani konosamenta oz. nakladnice so natisnjeni pogoji in je med drugim v 11. tč. navedeno, da bodo vse reklamacije ali spori, ki bi lahko nastali v zvezi s konosamentom, rešeni na podlagi italijanske zakonodaje pri pristojnem sodišču v Genovi, z izključitvijo vseh ostalih držav in/ali jurisdikcij. Prejemnik blaga, ki je svojo terjatev iz naslova škode na blagu odstopil tožeči stranki, res ni bil stranka prevozne pogodbe, zato ga tudi ne more zavezovati zapis v tej pogodbi, iz katerega izhaja, da je za rešitev spora pristojna v pogodbi navedena arbitraža. Nadaljnje vprašanje pa je, ali tožečo stranko zavezuje pogoj, ki je zapisan v 11. tč. nakladnice, in sicer, da je za reševanje spora pristojno sodišče v Genovi. Nakladnica je res abstraktni vrednostni papir, kot to izpostavlja tožeča stranka, vendar pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja, tako da bi lahko odgovorilo na vprašanje, ali je v njej določena pristojnost tujega sodišča za tožečo stranko zavezujoča. Ker gre glede na pravdne stranke v tej zadevi za spor z mednarodnim elementom, je treba za vprašanje veljavnosti določila o pristojnosti uporabiti 49. čl. v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZUKZ, Ur.l.SFRJ št. 43/82 (sedaj vsebuje enako določbo 52. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99); ta v 1. odst. določa, da se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če je vsaj ena tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne gre za spor, za katerega je po določbah tega ali drugega zakona izključno pristojno sodišče sedaj: Republike Slovenije. Za spor, kakršen je obravnavani, ni niti v ZUKZ in niti v kakšnem drugem zakonu določena izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povsem neutemeljeno sklicevalo na 955. čl. Zakona o pomorski in notranji plovbi (ZPNP, Ur. l.SFRJ št. 22/77 s sprem.), kateri se nanaša na postopek izvršbe za izterjavo denarnih terjatev, in z obravnavano zadevo nima zveze, utemeljeno pa je ocenilo, da ne gre za nobenega od primerov po 1014. čl. ZPNP, v katerem je določena izključna pristojnost slovenskega sodišča. Po določilu 3. odst. 69. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa sporazum strank o pristojnosti velja le tedaj, če je sklenjen v pisni obliki. V nakladnico vnešene klavzule pa učinkujejo tudi na druge upravičence iz prevozne pogodbe, ne le na tiste, ki so jo sklenili. V zvezi s predmetnimi nakladnicami bi to pomenilo, da bi upravičenca iz nakladnice oziroma sedaj tožečo stranko zapis o pristojnosti tujega sodišča zavezoval, če bi se ugotovilo, da je vkrcevalec tovora oz. naročnik prevoza oz. oseba v njegovem imenu, nakladnico podpisala poleg ladjarja oz. tožene stranke (zanjo: poveljnik ladje), ker bi se v takšnem primeru štelo, da sta se stranki sporazumeli o pristojnosti tujega sodišča; v nasprotnem primeru pa navedeni zapis v nakladnici tožeče stranke ne bi zavezoval. V tej smeri pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo, zaradi česar tudi ni navedlo razlogov v navedeni smeri in je zato izpodbijana odločitev preuranjena.
Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer pa odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.